"Napočil je čas, da se maščujemo Turkom," je 11. julija 1995 pred kamerami srbskih medijev ob vstopu v izpraznjeno Srebrenico zmagoslavno napovedal takratni poveljnik bosanskih Srbov Ratko Mladić. Pred kamerami in objektivi zahodnih medijev pa je otrokom delil čokolade in z njimi prijazno klepetal. Kot Turke je zaničevalno imenoval Bošnjake, ki so jih nato sile pod njegovim poveljstvom v naslednjih nekaj dneh pobile najmanj 8372. Za njegovo vlogo v genocidu v Srebrenici in obleganju Sarajeva ga je 22. novembra 2017 Haaško sodišče obsodilo na dosmrtno ječo.
Na današnji dan pred 25 leti je v hali nekdanje tovarne akumulatorjev v Potočarih, kjer je bila baza Združenih narodov in kamor so se zatekli civilisti, ko je Srebrenica padla, bila tudi takrat 16-letna Nirha Efendić s svojo mamo, očetom in 19-letnim bratom. "Prosili smo za pomoč enote Združenih narodov, bili smo znotraj njihove baze. Vendar so nas dobesedno moškega za moškim, žensko za žensko, otroka za otrokom, enega za drugim vse na milost in nemilost izročili srbskim silam. Oni pa so nas začeli deliti na tiste, ki so jih nato postrelili, in na tiste, ki so jih nameravali deportirati na neko razmejitveno cono med območjem pod srbskim nadzorom in območjem pod nadzorom Armade BiH," pripoveduje o dogajanju. Kot pravi, takrat ni vedela, ali bo sploh ostala živa.
Genocid v Srebrenici se je v evropsko zgodovino zapisal kot najhujši zločin po drugi svetovni vojni. "Zelo dobro se spominjam vsega. Spominjam se obleganja Srebrenice, lakote, pomanjkanja, vseh vrst preganjanja, granatiranja, bombardiranja, letalskih napadov, strahu. Spominjam se tudi misije Združenih narodov, ki bi morala biti zaščitniška, tako so nam vsaj rekli, obljubili, a so vedno stali pri strani in dopuščali agresorju, da je počel to, kar je počel," pravi danes 40-letnica.
Tako kot večina svojcev srebreniških žrtev, se tudi Nirha čuti dolžna govoriti o tem. "Iz več razlogov. Iz želje, da spregovorimo o naši žalosti, bolečini, ki nikoli ne bo izginila. Iz potrebe, da opozorimo svet, v upanju, da se bo svet spremenil, potegnil lekcije iz tega. In nenazadnje iz želje, da se to resnično nikoli in nikomur ne ponovi," pravi.
Nirha je tako kot vsako leto tudi letos ob obletnici genocida v svojem rojstnem kraju, v Srebrenici. V prejšnjih letih je pokopala številne svoje sorodnike, leta 2003 tudi očeta, deset let pozneje še brata. Niti predstavljati si ne moremo, kaj vse so svojci pobitih v teh 25 letih preživeli. In čeprav so dočakali obsodbe večine glavnih načrtovalcev in akterjev pokola, so mnogi še vedno na prostosti. In kar je najhuje, politika, ki je privedla do vojne in genocida, se znova krepi. "Ne mine niti en dan, da bi lahko v miru žalovali, ne da bi nas kakšen od politikov še bolj prizadel," pravi Nirha.
Dele kosti njenega brata in očeta so našli v več grobnicah, saj so srbske sile svoje zločine skušale prikriti s premikanjem grobišč. Po potrjenih DNK analizah so za dokončno prepoznavanje njunih trupel oziroma oblačil poklicali prav Nirho. "Prepoznala sem dele oblačil, ki so se sicer že zelo spremenila, se navzela barve in vonja zemlje, vendar jaz se spominjam, kako sta bila oblečena, ko sta odšla. Ti spomini so nepozabni," je dejala.
Ko jo vprašam, zakaj se vsako leto udeležuje slovesnosti, odgovori: "Najmanj, kar lahko naredimo, je, da spomnimo svet na to veliko krivico, ki se je zgodila tukaj nad tem narodom. Na to sistemsko, divje pobijanje enega celotnega naroda, njihove kulture, njihovega življenja, na najbolj krut možen način. To se je odvijalo več dni, na očeh vsega sveta."
17 let že traja poslavljanje od žrtev genocida v spominskem centru Potočari, do zdaj so jih tam pokopali več kot 6000. Posmrtne ostanke nekaterih žrtev, ki so jih ekshumirali že pred 19 leti, pa se še vedno nahajajo v vrečah in škatlah v identifikacijskem centru v Tuzli. Ti posmrtni ostanki, te žrtve še vedno nimajo groba, imena in priimka.
Čeprav danes živi dokaj mirno družinsko življenje v Sarajevu, jo je grozljiva vojna izkušnja zaznamovala za vse življenje. Občutek ima, da je bila oropana ne le družinskih članov, pač pa tudi otroštva. "Otroci so bili komaj otroci v Srebrenici. Nismo imeli svobode, da bi tekali in se igrali na ulicah, ker smo se bali, da nas bodo zadeli in ubili ostrostrelci," je dejala. Zato si želi, da imajo njeni trije otroci srečno in brezskrbno otroštvo in da odrastejo v prijazne in strpne ljudi.
A skrbi jo zanikanje in celo poveličevanje genocida, hujskaštvo politikov in razraščanje nacionalizma. "Grozljivo je stopnjevanje nacionalizmov, ideologij in vrnitev nekaterih ideologij. Tega nas je seveda strah. To ne pelje v dobro smer," pravi Nirha. "Jaz zelo dobro vem, kdo nas je tukaj ubijal in na kakšen način. Prav tako vem, da je mednarodna skupnost dovolila, da se je to zgodilo. Vse skupaj je nemo opazovala in v tem smislu je sodelovala pri tem," je dodala. Pravi, da se še danes sprašuje, kako se je to sploh lahko zgodilo sredi Evrope. "Sprašujem se, zakaj? Samo zato, ker nekomu ni bilo všeč, kako vam je ime ali kateremu narodu pripadate. Samo zato."
