Muslimansko enklavo Srebrenico so 11. julija 1995 zavzele enote bosanskih Srbov. V dneh, ki so sledili, so v okolici mesta ubile približno 8300 moških in fantov. Posmrtne ostanke žrtev so po vojni našli v več kot 150 množičnih grobiščih, večinoma sekundarnih. Še vedno je pogrešanih okoli 900 ljudi.
Ena tistih, ki je preživela pot iz srebreniškega pekla, je zdravnica Fatima Klempić. Po napadu na Srebrenico se je s kolegi iz bolnišnice napotila preko Sućeske in Šušnjarov proti Sapni, ozemlju, ki je bilo pod nadzorom vojske BiH. Sedem dni so se prebijali skozi gozd, mimo zased, preživeli streljanje in bombardiranje ter nemočno gledali, kako so umirali izčrpani nedolžni ljudje.
'Bolje, da me ustrelijo kot mučijo in posilijo'
Klempićeva je svojo zgodbo povedala za balkansko preiskovalno mrežo BIRN Detektor.ba. Zadnji delovni dan je preživela 11. julija 1995 v takratni srebreniški bolnišnici, ki je bila polna ranjencev, saj so bila bombardiranja konstantna. Od ljudi, ki so jih vozili v bolnišnico, je izvedela, da prihajajo srbski vojaki . "Videla sem reko ljudi, ki je odhajala proti Potočarjem. Verjeli so Unproforju, da jih bo zaščitil. Odločili smo se, da bomo ranjence evakuirali iz bolnišnice, vedeli smo, da jo moramo zapustiti. ZN niso hoteli odpreti ograje. Dolgo je trajalo pregovarjanje, in šele ko smo zagrozili, da jo bomo prebili, so jo odprli," je povedala. Spakirala je torbo z najnujnešimi medicinskimi pripomočki in podali so se na pot, ne da bi točno vedeli, kam sploh gredo.
Izbrali so pot skozi gozd. "Imela sem občutek, da bo tako lažje. Če bom umrla, bom umrla zaradi metka. Raje to, kot da me mučijo in posilijo. Okoli pol štirih popoldne smo zapustiti Srebrenico in šli proti Sućeski. Tam smo se morali odločiti, kako naprej."
V Šušnjarih se je zbralo okoli deset tisoč ljudi in odločili so se, da krenejo proti Tuzli. "To se mi je zdela slaba odločitev, Buljim (Bokčin Potok) je bil že zminiran in mislila sem, da nam ne bo uspelo. Med potjo so ustrelili sodelavca, ki je nosil torbo z opremo, in ostali smo brez vsega."
Koloni so se priključevali ljudje iz okoliških vasi, celo pot jih je spremljalo bombardiranje, se spominja Klempićeva. "Plazili smo se mimo vojakov v rovih, bombardiranje je bilo konstantno. Izogibali smo se cestam, hodili po hribih, kotlinah in dolinah. Lačni, prestrašeni, ranjeni ... Ljudje so govorili, da so srbski vojaki med nami, mislila sem, da halucinirajo. A je bilo res. Prišli so v civilu, predstavljali so se kot muslimani, ki poznajo območje in s seboj odpeljali na stotine ljudi. Zaradi zased in bombardiranja je bila kolona vse krajša."
'Zaradi trupel na tleh ni bilo prostora, kamor bi lahko stopil'
Ena največjih zased je bila pri Kamenici. "Gledala sem svojega brata in videla, da teče. Pozneje sem ugotovila, da smo bili mi zadnji v koloni, ki jim je uspelo priti mimo zasede. Srbi so naredili obroč in zajeli zadnji del kolone. Streljanje ni ponehalo. Bili smo na velikem strelišču. Gledala sem, kako so s kroglami prerešetali naše ljudi v zasedi. Tam je bilo ubitih več kot tisoč ljudi. Toliko je bilo mrtvih, da ni bilo prostora, kamor bi lahko stopil."
Prvi del kolone je nadaljeval pot proti Konjević Polju, nadaljuje Klempićeva, in dodaja, da so se izogibali tudi gozdnim potem, da jih ne bi opazili. Bili so vse bolj izčrpani, lačni in prestrašeni. "V hrib smo morali teči posamezno, če ti je uspelo, ti je uspelo. Ljudje so poskušali pomagati drug drugemu, starši bi nosili svoje otroke, brat brata, a to zaradi izčrpanosti in strahu ni bilo mogoče."
Njena pot skozi gozd je trajala sedem dni, ker ni poznala poti do Tuzle, je sledila daljnovodom. Pravi, da je preživela devet zased. "Moj mož je bil štiri dni in noči v zasedi pri Kamenici. Ker ni imel moči, se je vrnil v Srebrenico. V svoji vasi je našel neke ljudi, ki so se več kot mesec dni skrivali v gozdu. Mnogi so se tako vrnili, po gozdu so hodili po dva, tri, celo šest mesecev. Mene je bilo najbolj strah, da bom izgubila človeka pred seboj, ko smo hodili drug za drugim. Pozabila sem na lakoto in vse, bala sem se samo tega, da bi izgubila kolono."
Po njenih besedah je bilo v koloni okoli deset tisoč ljudi, na cilj je uspelo priti manj kot polovici. Na tisoče ubitih ljudi ne bo nikoli pozabila. "Ko smo prišli v Nezuk, se sploh nismo zavedali, koliko nas manjka. Koliko je ranjenih, koliko ubitih. Kriki ranjenih so ves čas odmevali po gozdu. Te krike slišim še danes," je zaključila svojo pripoved.
