'Bratranec je padel name, zadeli so ga. Jaz nisem čutil, da bi me, nič ni bolelo'

Svojo zgodbo je Mevludin Orić povedal že neštetokrat. Tudi trikrat v Haagu, na Mednarodnem sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije, kjer je pričal tudi po več dni zapored. Pa številnim domačim in tujim novinarjem. Kaj je preživel, čemu je bil priča, je najbrž povedal že okoli 50-krat. A kljub temu, da vsakič znova ob pripovedovanju podoživlja tiste najbolj temačne trenutke svojega življenja, pravi: "Lažje mi je, ko o tem govorim. Lažje mi je, da ljudje za to izvedo, da se ne pozabi ... Ker vendarle je to genocid." 

Ko je Srebrenica 11. julija padla, je zaradi slabe slutnje o tem, kaj sledi, skupaj s 13 drugimi neoboroženimi dečki in moškimi naslednje jutro zapustil Srebrenico. Ko so prispeli do Konjević polja, so jih pripadniki srbske vojske prestregli in ujeli. Od tod so jih s še drugimi ujetniki z avtobusi prepeljali v Bratunac, kjer so prespali. Nato pa so jih naslednji dan vkrcali na avtobuse in jim dejali, da jih peljejo v Kladanj na izmenjavo ujetnikov z vojsko BiH. "Ko smo se odpravili na izmenjavo, nas je bilo za pet avtobusov in štiri tovornjake. Očitno so čez noč prijeli še več ljudi," se spominja. 

Med srbskimi vojaki, ki so jih vkrcali na avtobuse, je prepoznal enega iz sosednje vasi. "Tudi on je prepoznal mene, ampak ni povedal, da se pišem Orić. Če bi to povedal na glas, bi me takoj ubili," je dejal. Isti priimek namreč nosi nekdanji poveljnik vojske BiH Naser Orić, ki je bil na čelu srebreniškega odpora proti srbskim silam. 

Pot na strelišče in čudežno preživetje

Sredi poti jim je kmalu postalo jasno, da ne gredo proti Kladnju, ampak v nasprotno smer – proti Zvorniku. "Mislil sem si: ali nas bodo ubili ali pa nas bodo res izmenjali," pravi Orić. Nekje pri Zvorniku so jih spravili v šolsko telovadnico in jim naročili, da se morajo usesti na tla. Dvorano so napolnili do zadnjega kotička, tako da so moški že skoraj sedeli eden na drugemu. "V 40 minutah ali eni uri je bila dvorana nabito polna. Po moji oceni je bilo tam okoli 2000 ljudi. Bili so starci, otroci, moški vseh generacij – od 14 do 85 let," pravi Mevludin, ki je bil takrat star 25 let. 

Tam so sedeli in čakali, nato pa je v telovadnico prišel general Ratko Mladić. "Prišel je, se razgledoval po dvorani, malo se je smejal in se pogovarjal s svojimi četniki. Ni se zadržal dolgo, morda dve, tri minute. Ne vem točno, ampak ni bilo niti pet minut. Ko je odšel, so nam rekli, da nas bodo odpeljali v taborišče Batković in da naj gremo eden za drugim ven skozi vrata, sede. Od tam pa so nas nalagali na tovornjak," se spominja. Ko so jim čez oči dali preveze in ko so se tovornjaki vračali prazni čez par minut, mu je postalo jasno, da jih ne peljejo v taborišče, saj je bilo do tja približno ura vožnje.

"Prišel sem na vrsto v šesti turi. S tovornjakom so nas pripeljali na neko livado in nam dejali: 'Dol, dol! Postavite se v vrsto, postrojite se!' Nismo videli, ali smo se postavili prav, saj smo imeli zavezane oči. Postavili smo se nekako po občutku, svojega bratranca sem prijel za roko. Rekel je: 'Postrelili nas bodo.' Pomiril sem ga, da ne bodo. In takoj, ko sem to rekel, so začeli streljati," pove 49-letnik in nato nekaj sekund molči.  

Ko se zbere, nadaljuje s pripovedovanjem. Pove, da je od šoka, ko je zaslišal strele, padel na tla, skupaj z drugimi v vrsti. Ni vedel, ali so ga zadeli ali ne, kri v žilah mu je zaledenela, ni se mogel premakniti. "Bratranec je padel name, zadeli so ga. Jaz nisem čutil, da bi me ustrelili, nič me ni bolelo. Ampak lahko bi me še petkrat zadeli, če bi mi bilo namenjeno," pravi. 

Ko se je zavedel, da je preživel in da ni ranjen, se je odločil, da se pretvarja, da je mrtev. "Tovornjaki so kar naprej vozili nove ljudi. Slišal sem, da je eden skušal zbežati, a so ga ubili. Enemu pa je uspelo, preskočil je železniške tire in zbežal s kraja. Takrat so vojakom naročili, naj gredo še enkrat nad trupla in vsakega ustrelijo v glavo. In tako so še enkrat streljali enega za drugim. Mene so znova zgrešili. Streljal je v mojega bratranca, streljal v moškega na drugi strani in se odpravil naprej." 

Beg z morišča

Čeprav so ga naboji po čudežu zaobšli, je Orić še vedno mislil, da se bliža tudi njegov konec. Takrat je lahko razmišljal le o svoji družini. "Razmišljal sem, kaj se dogaja z mojo ženo in otroki v Potočarjih. Kaj se dogaja z mojimi sorodniki v Potočarjih? Ali bo kdo od njih preživel? Imel sem že dve hčerki, tretji otrok pa je bil na poti – žena je bila noseča. Bal sem se, da jih bodo ubili. Če so tako delali z nami, bodo zagotovo pobili tudi vse v Potočarjih. Molil sem, da vsaj oni ostanejo živi. K sreči so." Potem ko so vojaki ponovno streljali trupla, je od strahu izgubil zavest in se ničesar več ne spomni. 

Sistematično streljanje se je dogajalo ves dan. K zavesti je prišel šele zvečer. Spominja se, da je padal dež. Srbski vojaki pa so še naprej na morišče dovažali ljudi in jih streljali. Odstranil si je prevezo z oči in videl, da še vedno ne more pobegniti, saj so teren razsvetlili z lučmi. Po polnoči, ko se je že precej shladilo, so končali, ugasnili luči in odšli, pripoveduje. Takrat je vstal in v bližini morišča našel Hurema, še enega, ki je uspel ubežati smrti. "Še dva sta bila živa, a sta bila hudo ranjena. Skušala sva jima pomagati, a jima nikakor nisva mogla. Še sama sva komaj lahko hodila, bila sva žejna in lačna."

Odpravila sta se v gozd, s ciljem, da prideta do ozemlja, ki je bilo pod nadzorom bosanske vojske. Toda, ker nista vedela, kje sta, sta se nekaj časa vrtela v krogu. K sreči sta v gozdu našla potok, kjer sta se lahko odžejala, a že po parih kilometrih sta bila spet žejna in sta se nekajkrat vrnila do potoka. Nato sta prišla do znanega kraja, po katerem sta se lahko orientirala. 

Devet dni prebijanja po gozdovih brez hrane in vode

Naslednji dan sta Mevludin in Hurem v gozdu našla še enega civilista Smajla, ki je uspel zbežati pred streljanjem, saj je bil na skrajnem robu postroja. Devet dni so neprestano hodili, brez hrane in brez vode, saj niso imeli nobene steklenice, v katero bi si jo lahko natočili. Edina hrana, ki so jo v tem času pojedli, so bile gobe, ki so jih našli v gozdu. Smajl je v žepih pobitih mož našel vžigalnik in nekaj tobaka, v gozdu so v zapuščeni jakni našli še zavojček soli. "Šli smo do potoka, zakurili ogenj in tisti večer smo pojedli te gobe, nato pa spet nič do konca poti," pravi Orić. Gob namreč niso več našli, saj so kolone ljudi, ki so pred začetkom pokola uspele zbežati po isti poti dobesedno opustošile gozd. 

Trojica se je 21. julija uspela prebiti do Nezuka v bližini Tuzle, ki ni bil pod srbskim nadzorom. A na poti so naleteli na številne težave, med drugim so jim pripravili zasedo, naleteli so tudi na bunker. K sreči pa so vsakič uspeli zbežati in se izogniti strelom. "Imeli smo srečo, da smo se izvlekli. A nekaj tisoč, ki so jih ujeli, žal ni imelo takšne sreče." Med drugim številni njegovi sorodniki, tast, prijatelji in znanci. 

'Ko so me videli, so mislili, da vidijo duha'

Ko je prispel v Tuzlo, je takoj začel poizvedovati za svojo družino. "Najprej so mi rekli, da so v Banovićih. A jih tam nisem našel. Ena gospa mi je rekla, da jih je videla v šotorih na letališču Dubrave," pripoveduje. Tako se je odpravil tja in še danes se spominja pretresljivega srečanja s svojimi najbližjimi. "Niso verjeli, da sem preživel. Nekdo je moji materi in ženi rekel, da so me ubili, zato so mislili, da sem mrtev. Ko so me videli, so mislili, da vidijo duha."

"Najtežje je bilo, ko sem moral povedati družinam tistih, ki so bili z menoj, da so njihovi sinovi, bratje, možje ustreljeni," je dejal in dodal, da ne more pozabiti njihovih krikov in joka. 

Prvi novinar, ki se je odpravil preverit njegovo zgodbo

Tudi potem ko je uspel zbežati v Tuzlo, se je Orić bal za svoje življenje. Vedel je, da je eden redkih, ki so videli, kaj točno se je zgodilo 11. julija v Srebrenici. "Ko sem ameriškemu novinarju Davidu Rohdeju narisal in razložil, kje se nahaja množično grobišče, je vzel to skico, odšel tja in našel grobišče. Vendar so ga četniki prijeli in ga za 24 ur postavili pred steno. Niso mu dali vode in hrane, od njega pa so zahtevali, da jim pove ime preživelega, ki mu je razkril kraj zločina. Novinar ni spregovoril, posnetke grobišča pa je uspel skriti v spodnje hlače," pravi Orić.  

Novinarja so po več dneh, po posredovanju ameriškega predsednika Billa Clintona, izpustili. Njegovi posnetki pa so bili eden ključnih dokazov za poboje in prikrivanje grobišč. Za svoje poročanje o pobojih pa je prejel celo Pulitzerjevo nagrado.

'Ne mine noč, da se mi pred spanjem ne odvrtijo dogodki'

Danes se Mevludin v Srebrenico vrača samo, kadar mora urejati kakšne dokumente, na pogrebe in obletnico genocida. Hiša, v kateri je nekoč živel z družino, je bila med vojno povsem uničena. "Na štirih vogalih so jo minirali," pravi. V domači Srebrenici si več ne predstavlja svojega življenja. "To bi me ubilo, še posebej Potočarji. Ne bi mogel vsak dan gledati tiste grobove, na drugi strani pa zločince, ki se sprehajajo po mestu, kot da se ni nič zgodilo," pravi. 

"Ne mine noč, da se mi pred spanjem ne odvrtijo dogodki in se sprašujem, kaj se je zgodilo in zakaj. Zakaj je moralo biti tako? So res morali pomreti vsi," pravi Orić. Julij mu je vse od tistega leta najtežji mesec. "Najhuje od vsega je, ko se približa 11. julij. Vsako leto mi je težje, ko se odpravim v Potočarje. Komaj zdržim, stiska me v prsih, začne me dušiti. Predlani sem padel v nezavest. Ko sem prišel k sebi, so me spravili v avtomobil in odpeljali stran. Po vsakem obisku Potočarjev si še teden dni ne opomorem. Takrat so noči najhujše." Sprašuje se, kako lahko spijo tisti, ki so streljali na nedolžne ljudi. 

Ko ga vprašamo, kako je po vsem, kar je doživel, ostal priseben, v smehu odgovori: "Kdo pravi, da sem. Ljudje sicer pravijo, da sem. A nisem prepričan." V istem hipu pa doda: "Moral sem se dvigniti. Nisem se prepustil temačnemu razmišljanju, bolj sem razmišljal o tem, kako bom preživel otroke, kako jim bom omogočil dom, kako preživeti. Če ne bi imel družine, bi bilo zagotovo drugače," pravi Orić, ki je kritičen do stanja v svoji državi, kjer se še naprej vzdržuje nacionalna in verska nestrpnost, ljudi pa pesti visoka stopnja brezposelnosti in revščine. 

V begunskem centru v Tuzli je živel do sredine 1996, nato pa se je z družino preselil v Ilijaš pri Sarajevu, kjer živi še danes. Tam je s pomočjo ameriških donacij zgradil hišo. "O meni so prebirali v časopisih in se zanimali zame in mojo družino. V Bosni so me iskali skoraj dva tedna in ko so me našli, so mi ponudili, da mi zgradijo hišo," je pojasnil. 

V vsem tem času pa od lastne države ni bil deležen nikakršne podpore, niti psihološke, pravi. "Bil pa sem mesec dni na nevropsihiatriji. Takrat morda nisem bil normalen," ironično pove. Deset let po vojni je namreč doživel nekakšen psihološki zlom. "Sprehajal sem se po Ilijašu in v obrazih mimoidočih sem kar naenkrat videl obraze četnikov, ki so nas takrat strpali v športno dvorano. Kamor koli sem se obrnil, sem jih videl. Pri sebi sem imel nož. Odšel sem do policijske postaje, predal nož in rekel, da naj me spravijo v bolnišnico, sicer bom nekoga ubil. Policija me je samovoljno odpeljala v bolnišnico," pravi. Še danes se sprašuje, zakaj je ravno on uspel preživeti. A prav zato, ker je, se čuti dolžnega, da o tem govori. Pa čeprav pripoveduje vedno isto zgodbo.