'Pot oseb z duševnimi težavami je pogosto pot zdravil in ta pot ne zadošča'

Danes je stekla okrogla miza, na kateri so sodelujoči opozorili, da predlagana zakonodaja na temo psihoterapije ne bo poskrbela za socialno ogrožene, otroke in maldostnike. Okroglo mizo so posvetili podpornici njihove pobude, zdaj že pokojni Aniti Ogulin, ki je še na zadnji okrogli mizi, ki so jo organizirali, odločevalce pozvala k preudarni odločitvi, ki bo še kako vplivala na splošno in družbeno stanje. 

Čeprav so psihoterapevti veseli, da bo po 20 letih končno prišlo do ureditve tako pomembnega področja, pa opozarjajo, da zakon ni sestavljen tako, kot bi po njihovem mnenju moral biti, saj bo stanje z "umetnim ločevanjem psihoterapije na klinično in neklinično" namesto izboljšal, le še poslabšal. 

Med drugim so na okrogli mizi spregovorili ambasador na področju duševnega zdravja Aljoša Bagola, Polona Zoja Jambrek iz Nove univerze, psihiater Robert Oravec (Univerza Alma mater Europea), družinska terapevtka Saša Poljak Lukek (Teološka fakulteta), kardiologinja in terapevtka Tatjana Zorko, Andrej Omulec iz Zveze Anita Ogulin in ZPM in drugi.

Andrej Omulec, doktor zakonske in družinske terapije iz Zveze Anite Ogulin in ZPM, je povedal, da je bilo Anitino poslanstvo: delati dobro. Izpostavil je, kako zelo je pomembno ljudi celostno obravnavati, jih opolnomočiti in jih naučiti, kako lahko funkcionirajo v življenju. Zelo pomembno se mu zdi, da se ustrezno poskrbi tudi za otroke. "Najbolj ranljiva skupina so otroci, ki pa pogosto nimajo dostopa do psihoterapevtske pomoči," je povedal. 

Žal na zvezi ugotavljajo, da strokovnjakov ni premalo le v zdravstvu, ampak tudi zunaj zdravstva. Z njimi trenutno sodeluje 16 terapevtov, ki so visoko izobraženi in čutijo, da lahko pomagajo. Na leto izvedejo tudi več kot 2000 ur terapije. "Tudi takšna pomoč je bilo poslanstvo Anite Ogulin. Če terapevti na tak način ne bi smeli več pomagati, bi ugasnilo tudi njeno poslanstvo," je povedal in dodal, da bi morali zakon spisati tako, da bi terapevti lahko še naprej opravljali svoje delo.

'Psihoterapija je legitimno in učinkovito orodje za lajšanje stisk prebivalstva'

Še en velik zagovornik psihoterapije in ambasador na področju duševnega zdravja je Aljoša Bagola. Izpostavil je, da je trenutno stanje glede področja psihoterapije škodljivo. "Duševno zdravje je valuta prihodnosti," pravi in dodaja, da duševno zdravje vpliva širše na to, kako bomo delovali kot družba, država in oblikovalci prihodnosti. "Ta zakon ima veliko večji vpliv in je veliko pomembnejši kot le opozicijska bitka, kot to morda deluje navzven," pravi. 

Povedal je, da mu ljudje pogosto pišejo o svojih stiskah, poudaril, da sam ni strokovnjak za duševno zdravje, da ni psihoterapevt, a da po posvetu s strokovnjaki ljudi napoti po pomoč. "Vprašanje je, koliko je še primerov stisk, za katere sploh ne vemo. Koliko je samozdravljenja z alkoholom, deloholizmom. Težko se je vrniti čez ta res hud labirint duševne stiske, kar sem izkusil na lastni koži. Vem, da mi je psihoterapevtska pomoč rešila življenje," je prepričan. 

"Po tem, ko sem bil 40 let superman in sem doživljal panične napade in skoraj nič spal, sem šel do psihiatrinje. Ta mi je ponudila tablete oziroma zdravila, jaz sem rekel, da tega ne bom jemal. Rekla mi je, da sem močen kot bik. Šele ko sem se usedel na psihoterapevtski kavč, pa mi je psihoterapevtka povedala, da me razume. Takrat sem se prvič počutil v redu in dobil občutek, da se je to, kar se mi dogaja, zgodilo že mnogim. Če se dokoplješ do vzrokov, ni treba z zdravili prelisičiti možganov, da amigdala ne kriči, da je vse narobe. Ko se znaš prebiti čez bolečino, ugotoviš, kaj je tvoja vrednost," je dejal. 

Ob tem je poudaril, da družba še vedno tabuizira pravočasno iskanje pomoči. "Na svoje prve termine sem šel s sončnimi očali in zavit v šal, da me ne bi prepoznali. Po nekaj obiskih pa sem vsem govoril, da bi morali hoditi na terapijo," še pravi in dodaja, da bi bil danes, če bi s terapijo začel že prej, zagotovo še boljši vodja. "Sobivanje kliničnega medicinskega dela s psihoterapevtskim je dosegljivo. Moja terapevtka je zelo sodelovala s Mojco Zvezdano Drnovšek, ki je hujše primere obravnavala na kliniki, a jih pošiljala tudi na psihoterapijo," je še povedal. 

'Pot naših uporabnikov je pogosto pot zdravil in ta pot preprosto ni primerna, ne zadošča'

Tilen Recek iz društva Altra, ki se ukvarja z osebami s težavami v duševnem zdravju, je povedal, da so njihovi uporabniki večinoma socialno izključeni in izolirani ljudje. "Delamo z osebami, ki imajo dolgotrajne in ponavljajoče se, velikokrat tudi hude težave v duševnem zdravju," je povzel. 

Kot prvo težavo v zakonu je izpostavil umetno delitev psihoterapevtske stroke na klinično in neklinično. "Naši uporabniki glede na zakon storitev nekoga, ki ni klinični, ne bo smel več uporabljati," je poudaril kot zelo problematično. 

Dodal je, da je pot njihovih uporabnikov pogosto pot klinike, zdravil in medikalizacije. "In ta pot preprosto ni primerna, ne zadošča. To kažejo naše izkušnje, izkušnje svetovalnic, naših uporabnikov, stanovanjskih skupin. Čez ta celoten okvir imamo veliko opravka s klinično vejo in ne z neklinično vejo. Zakaj? Ker je neklinično vejo treba plačati. Če je nekdo zaradi svojih zdravstvenih težav invalidsko upokojen, si tega ne more privoščiti. Ta zakonska ureditev pa bo to stanje vzdrževala. Za naše uporabnike, za ljudi, ki imajo najbolj kompleksne potrebe, pa ne bo poskrbljeno," je povedal. 

"Vsak od nas ima potencialno lahko težave v duševnem zdravju. Vsi ljudje si zaslužimo pomoč in ta zakon mora biti za vse, še najprej pa za najšibkejše," je poudaril. 

'Osnutek zakona omejuje delo psihoterapevtov pri ljudeh, ki imajo diagnosticirane duševne motnje'

Alenka Mavec, predsednica Društva za pomoč osebam z duševnimi težavami (DAM), je najprej povzela svojo osebno zgodbo. Povedala je, da je v tistem letu, ko se je vse začelo, zaradi paničnih napadov osemkrat obiskala urgentni center. "Tam sem dobila zdravila za pomiritev in nobenega jasnega sporočila, za kakšno težavo gre. Vsakič sem tja prišla s strahom, da imam srčni infarkt," je povedala. 

Pojasnila je tudi, kako osebe, ki se znajdejo v stiski, pridejo v naš sistem. "Najpogosteje se to zgodi prek osebnega zdravnika, tam se pojavi simptomatika. Najprej dobiš pomirjevala, po tem, ko ti to ne pomaga več dovolj, so na vrsti antidepresivi, potem pa bolniški stalež in napotnica za psihiatra," je naštela in dodala, da se mora marsikdo vmes soočiti še z odvisnostjo od pomirjeval in rešiti še to težavo. 

Pojasnila je, da je psihoterapija dolgotrajen proces, saj gre za spremembo globokih prepričanj o sebi. "Ko si enkrat diagnosticiran z depresijo ali motnjami v duševnem zdravju, se soočaš tudi s težavo stigmatizacije, pa ne toliko s strani zunanjega sveta, bolj gre za samostigmatizacijo," pravi. Čeprav je dolgo mislila, da so na psihiatriji samo osebe, ki so izgubile stik z realnostjo, je takrat prvič ugotovila, da je v prehodnem delu, ko človek še lahko aktivno živi in funkcionira, a da je le vprašanje časa, kdaj se bo zlomil. In ker ne dobijo pravočasne pomoči, veliko ljudi tudi se zlomi, takrat pa so bolniške neverjetno dolge. "Morda se zakonodajalci ne zavedajo, kaj to stroškovno pomeni za državo," je pripomnila. 

"Trenutni osnutek zakona omejuje delo psihoterapevtov pri ljudeh, ki imajo diagnosticirane duševne motnje. Kliniki pravijo, da jih psihoterapevti niso sposobni obravnavati. Toda zgoden vstop v psihoterapijo bi dejansko preprečil, da bi ljudje prišli v fazo, ko potrebujejo antidepresive, ko so stalno na bolniški, ko dobijo napotnico za psihiatra," je poudarila. "Psihoterapija je nekaj povsem drugega kot kontrolni pregledi pri psihiatru. Prideš tja, poveš, kako si, in običajno to traja 15, 20 minut, včasih 30. Ali je 30 minut v okviru javnega zdravstva tisto, kar zadostuje, da se bo človek spet lahko vrnil v 'normalno' stanje?" je še vprašala. 

Prepričana je, da je glavna naloga države to, da poskrbi za ljudi, ki potrebujejo psihoterapijo. Katja Knez Steinbuh, predstavnica psihoterapevtov, je dodala, da bi bil dovolj le en člen v zakonu, ki bi zajemal javne službe. "Moralo bi pisati, da psihoterapevti lahko delujejo v šolstvu, sociali, zdravstvu, kjer koli potrebe so. Vsaj za javne službe bi bilo treba psihoterapijo formirati kot samostojen poklic. Ker psihoterapija še ni bila definirana kot poklic, socialne službe in šole psihoterapevtov ne morejo zaposliti. V praksi iščejo luknje in druge načine, kako tak kader zaposliti. Zdaj je priložnost, da to prvič uredimo," je poudarila. 

V drugem delu okrogle mize so nastopili drugi strokovnjaki, ki so spregovorili o zakonu z vidika psihoterapevtske stroke in pravne ureditve. Med drugim so k spremembam zakona pozvali Ana Petrič, nekdanja direktorica Centra starejših Notranje Gorice, Saša Poljak Lukek, doktorica znanosti in specialistka zakonske in družinske terapije, kardiologinja in terapevtka Tatjana Zorko, Polona Zoja Jambrek iz Nove univerze in psihiater Robert Oravec (Univerza Alma mater Europea), ki je za okroglo mizo zaradi fizične odsotnosti pripravil video izjavo.