FOTO: Mazzini: Brez širokega razmišljanja ni umetnosti, brez umetnosti pa ni nas

Današnji Prešernov dan, ki je dela prost, je bil zaznamovan s številnimi kulturnimi prireditvami in tudi dogodki družbeno-politične narave.

Na Prešernovem trgu je venec pred poetov spomenik položil predsednik republike Borut Pahor v spremstvu ministra za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Žige Turka, ki je pozneje v ljubljanski Operi sprejel Prešernove nagrajence, dobitnike najpomembnejših slovenskih nagrad v kulturi.

Pahor pa se je udeležil odprtja tradicionalnega Prešernovega sejma v Kranju, kjer je bil tudi osrednji govornik. Izpostavil je nujo, da Slovenci kot kulturen narod tudi v času, ko je potrebno izpeljati spremembe za rešitev iz krize, ohranimo kulturno obnašanje.

Opoldne se je na osrednjem ljubljanskem trgu začel tradicionalni recital Prešernovih verzov v interpretaciji članic in članov Združenja dramskih umetnikov Slovenije.

Letos je interpretacije Prešernovih pesmi popestrilo osem nastopov študentov Akademije za gledališče, radio, film in televizijo. Branju odlomkov, v katerih so predstavili ljudi v stiski, je sledila izjava "en kilogram brona stane pet evrov" ter "tudi njej/njemu bi prav prišlo malo Prešerna".

Kot je povedal študent AGRFT Žiga Divjak, so se ob povabilu k sodelovanju odločili, da opozorijo na revščino. V ta namen so želeli problematizirati današnjo družbeno situacijo in položaj umetnosti znotraj nje. "Živimo v času, ko lačen človek ne želi in niti ne more konzumirati umetnosti", je dejal in dodal: "Problematiziramo ravno to, da bi človeku veliko bolj prav prišel kos brona iz Prešernovega spomenika kot pa uživanje ob njegovi poeziji."

Prvi recital so pripravili leta 1986 na pobudo upravnega odbora ZDUS pod vodstvom takratnega predsednika Aleša Jana. Takrat je recital predstavljal upor proti prizadevanjem za skupna kulturna jedra v takratni Jugoslaviji.

Slovesno je bilo tudi v Kranju, kjer je državni sekretar na ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Aleksander Zorn položil venec na Prešernov grob.

Slovenci se obnašamo, kot da bi bili garači na fevdalnem polju

V rojstni vasi Franceta Prešerna v Vrbi pa je več kot tisoč zbranih nagovoril pisatelj Miha Mazzini, ki je izpostavil pomen umetnosti. "Slovenska umetnost ne rabi pokroviteljskega ujčkanja politikov in socialne podpore, rabi vlaganja, ki bodo iz nje naredila močno izvozno panogo," je izpostavil.

"Slovenci se obnašamo, kot bi bili še vedno garači na fevdalnem polju ali fizična delovna sila zgodnjega kapitalizma in ne v sodobnem svetu," je povedal Mazzini in dodal, da danes šteje učinkovitost in ne kult dela. Brez ustvarjalnosti pa nam ostane le fevdalno delo za nekaj sto evrov mesečno prek agencij za najem delovne sile.

Kaj je glavni greh umetnosti, da jo Slovenstvo dojema kot nepotrebno, se je vprašal Mazzini in pojasnil, da je umetnost posledica ustvarjalnosti, ki je vedno aktivna. "Ničesar se skozi stoletja niso naši gospodarji bali bolj kot aktivnega človeka," je spomnil in opozoril, da se je s samostojno državo pasivnost pokazala kot huda cokla in velik element nestabilnosti.

Slovenska umetnost po njegovem mnenju rabi vse, česar nimamo že nasploh, od vizije, preko strategijo do cilja. "Nimamo pa tega prav zato, ker nas je strah razmišljati široko in brez širokega razmišljanja ni umetnosti, brez umetnosti pa ni nas," je zaključil Mazzini in požel aplavz zbranih.

Na predvečer praznika pa so sinoči v Cankarjevem domu podelili velike in male Prešernove nagrade. Kot je v nagovoru dejal predsednik UO Prešernovega sklada akademik Jože Trontelj, je bil to slavnosten, svečan trenutek, ko nekoliko pozabimo na grenkobo svetovnega in slovenskega časa, je praznik slovenske kulture.

Po njegovih besedah bi Ivan Cankar danes po 100 letih morda ponovil svoje dramatično svarilo, naj ne dopustimo, da se nam bo kultura spremenila v belo krizantemo, pripeto na prsih siromaka. Cankarjevo vero, da "napoči zarja tistega dne", ko naša kultura ne bo več krizantema na siromakovih prsih, je označil kot "sončni žarek na oblačnem nebu". "Oblak je pregnala že večkrat, tudi tedaj, ko je bil mnogo temnejši, in ni razloga, da ga ne bi spet," je dejal in dodal, da Slovenci ta čas res nismo na jasnem soncu, a vse, kar imamo najboljšega, tudi ni pod temnimi oblaki.

Nagrado za življenjsko delo je prejel pisatelj Zorko Simčič za življenjsko delo in bogat literarni opus. Kot je zapisano v utemeljitvi, danes Simčičevo literarno ustvarjanje sodi v kanon slovenske književnosti 20. stoletja. Njegovi nedavno izdani Poslednji deseti bratje pa so obenem veliki roman slovenske književnosti 21. stoletja. Simčič se je ob prevzemu nagrade iz rok Trontlja zahvalil vsem, ki so ga za nagrado predlagali, komisiji, ki je izbirala in UO Prešernovega sklada, ki je nagrado potrdil. Kot je dejal, je, "ko človek počasi že odhaja ne le s tega, ampak z odra sveta", res počaščen.

Slikarka Marlenka Stupica je veliko Prešernovo nagrado prejela za življenjsko delo in bogat ustvarjalni opus. Umetnica že dolgo neprekinjeno soustvarja trdno jedro slovenske ilustracije. Pri svojem delu od sebe zahteva najvišje slikarske standarde, ki jih lahko prepoznamo v sodobnosti, in zdrži primerjave z vzorniki iz zgodovine, je zapisano v utemeljitvi.
Med ostalimi letošnjimi nagrajenci pa so še prvakinja ljubljanskega baleta Regina Križaj, mezzosopranistka Bernarda Fink, basbaritonist Marcos Fink, pesnik Gorazd Kocijančič, baritonist Jože Vidic, prevajalka Marija Javoršek in Metod Pevec.

Janša v poslanici o ogroženih privilegijih in bremenih preteklosti

Predsednik vlade Janez Janša je v poslanici ob kulturnem prazniku zapisal, da tako mrzel in tako negotovosti poln kot letos kulturni praznik že dolgo ni bil.

"Ob letošnjem 8. februarju se mnogim zdi vzdušje v državi upravičeno turobno in polno malodušja. Politična nestabilnost ustvarja negotovost na področju javnih financ in gospodarstva. Uspehi vlade, ki so ob koncu lanskega leta prinesli prvo plaho upanje, da nam bo uspelo, so združili proti vladi vse, ki jih skrbi za njihove privilegije. Vladni ukrepi so namreč posegli po nedotakljivih "svetih kravah" zadnjih desetih, petnajstih let. Zato, da bi imeli vsi več. Še posebej pa tisti, ki danes zaradi pomanjkanja, izgube službe in dostojanstva upravičeno zahtevajo spremembe. A bojim se in vse tako kaže, da bodo njihove upravičene zahteve zlorabili in jih za »svoje« vzeli tisti, ki v resnici sprememb ne želijo. In ki delajo vse, da do njih ne bi prišlo. Tudi za ceno politične krize," piše Janša.

Janša nadaljuje, da smo kot narod že velikokrat šli skozi težke preizkušnje. Da bi, kot pravi Prešeren, "…. našli pot, kjer nje sinovi si prosti vol'jo vero in postave." To pot so po Janševem mnenju spremljali porazi in temne plati naše preteklosti. "Z nekaterimi se do danes nismo soočili in spravili, pa bi se morali, ker nas vlečejo nazaj in nam branijo, da bi svobodno zadihali. Da bi naša ustvarjalnost zasijala in da bi najboljše v nas premaknilo stvari na bolje," še piše Janša.

"Ko se bomo naposled rešili te »tlake«, bomo smeli slaviti tudi velike Slovence, ki so nam bili desetletja prikrivani. In načrtno zamolčani, da ne bi mogli biti ponosni nanje in nase, ker smo tako žlahten rod. Po skoraj dvesto letih bomo naposled smeli prevesti dela Miklošiča – letos praznujemo 200. obletnico njegovega rojstva, pa Kopitarja. Cankarjevo posmrtno masko bomo prestavili v muzej, v slavnostno dvorano Cankarjevega doma pa dali njegov velik kip. Otroci bodo v šolah s ponosom poslušali, da imamo tudi mi, Slovenci Nobelovega nagrajenca Pregla – letos praznujemo 90 let, odkar je prejel Nobelovo nagrado za kemijo. Takrat, in to bo kmalu, nas ne bodo več zasramovali s snemanjem filmov o slovenskih pocestnicah, samomorilcih in pijancih. Takrat bodo njihovo mesto prevzeli junaki in junakinje našega časa. In naša skupna, "Prešernova mati" bo postala znova "slovenska", ker "slovečih" mater res ne potrebujemo," poslanico zaključi premier.