Če društva in s. p. ne bodo predložili računov, bodo morali vrniti denar

"Vojna" med velikimi izvajalci, torej društvi, ki so osebno asistenco izvajala projektno že pred začetkom Zakona o osebni asistenci (ZOA), in majhnimi izvajalci, torej s. p., ki so se ustanovili letos z začetkom izvajanja ZOA, je v tednu razkrivanj Dejstev dobila še več novih dimenzij. 

Pred ZOA so imela društva nekakšen monopol nad izvajanjem osebne asistence, zdaj pa so vsi izvajalci enakopravni in predvsem s. p. v tem vidijo svobodo. Korist od ZOA imajo vsi zelo veliko – predvsem finančno. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ) to dopušča in še kar čaka s spremembami in ukrepi.

Štirikratno povečanje denarja za osebno asistenco invalidov je problem za proračun, MDDSZ) in predvsem za uporabnike – invalide. Ministrstvo čaka na sistemsko urejanje področja treh zakonov, kjer bi posamično uredili osebno asistenco, družinskega pomočnika in dolgotrajno oskrbo. Vmes pa je že dvakrat umaknilo predlagane spremembe zajezitve stroškov in upravičencev do izvajanja osebne asistence, tretjih načrtovanih ni bilo. 

Invalidkama Ines Golobič in Alenki Tauzes je zakon omogočil boljše, kakovostnejše, bolj samostojno in neodvisno življenje. Alenka, ki je parapleginja, je vesela, da lahko živi doma. "Če ne bi bil lansko leto sprejet nov zakon o asistenci, bi morala danes stanovati in živeti v domu starejših."

Ines Golobič se je rodila s hujšo obliko artrogripoze. Od rojstva je priklenjena na voziček in se boji: "Meni je škoda, da se, ko pride neka taka dobra stvar, izkorišča."

To so realne skrbi uporabnikov, ki so z zakonom zadihali, in prav ZOA daje zakonsko pravico do osebne asistence. Nihče si najbrž ne želi, da zakona ne bi bilo, mora pa biti takšen, ki ne dopušča zlorab. Bodo na račun pohlepa določenih, ki izkoriščajo zakon, ostali brez te pravice?

Dragica Bac, generalna direktorica Direktorata za invalide, vojne veterane in žrtve vojnega nasilja, je prepričana, da se to ne more zgoditi, zagotovo pa spremembe bodo. Le kdaj, je vprašanje. "Smatramo, da ne gre za abnormne stroške, tako kot ga bodo branili invalidi, ga bomo tudi mi."

Časovnice sprememb ne upa napovedati niti ministrica Ksenija Klampfer, ki jo že mesece po nujnih spremembah opozarjajo na ministrstvu za finance. Prepričani so, da bi morali zakon "poslati" v vnovično parlamentarno proceduro, saj bodo stroški s takšno dinamiko prihodnje leto tudi sedemkrat višji od načrtovanih, omenjajo številko 60 milijonov evrov. Saša Jazbec, državna sekretarka na finančnem ministrstvu, je prepričana, da bi se moral zakon s spremembami vrniti k izhodišču, zaradi katerega je bil zakon tudi sprejet. "Število uporabnikov, ki jim je bil ta zakon namenjen, je bilo pri pripravi ocenjeno, kaj se je potem zgodilo v praksi, na komisijah, ki odločajo o upravičencih, na ministrstvu za finance ne vemo, je pa dejstvo, da posebnih pogojev zato, da postaneš osebni asistent, ni. In mogoče je tukaj del do rešitve tega problema."

Znižanje urne postavke? 

Število ur osebne asistence, ki pripadajo uporabniku, določi komisija, o čemer smo podrobno pisali tukaj.

Kritik na račun komisij je veliko. Ocenjevalcev je preveč, so neprimerni, neusposobljeni in neizobraženi, pri podeljevanju ur pa pogosto krivični. To so glavni očitki invalidov, ki so se do zdaj pritožili nad številom dodeljenih ur. Da delež finančnega kolapsa nosijo nestrokovne komisije, se strinjajo tudi ocenjevalci, ki si želijo bolj jasnega ocenjevalnega obrazca. V komisiji bi morali biti ljudje s praktičnimi izkušnjami: osebni asistenti, starši, sorodniki … ki so do zdaj pomagali hendikepiranemu svojcu.

Bodo znižali urno postavko, ki zdaj znaša 14,99 evra? To so že poskušali konec poletja v okviru Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF) oziroma Zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije (ZIPro), pa so predlog na pritisk staršev hitro umaknili. Bodo imeli enako plačano urno postavko društva, ki imajo več stroškov kot s. p., zlasti tisti, ki asistenco izvajajo doma svojemu otroku? Ti na primer nimajo najemnine, potnih stroškov, ne plačujejo koordinatorjev in strokovnega vodje, niti ni ostalih stroškov. Ministrica konkretno nič. Bačeva pa stavi na ugotovitve evalvacije, ki jo je že opravil Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo (IRSSV), a poročilo še ni dokončno, zatrdi. "Tu bomo na podlagi dejanske porabe, plače, materialnih stroškov lahko ugotovili, kaj je tista cena, ko se lahko izvaja osebna asistenca. - Je ne boste znižali? - Na podlagi podatkov se bomo odločili."

Pomembne ugotovitve bi lahko pokazala tudi notranja revizija MDDSZ, da je še niso naročili, pravi generalna direktorica, si pa želi, "da bi čimprej pristopili k revidiranju, da nas opozorijo na morebitne pomanjkljivosti in da jih z njihovo pomočjo tudi izboljšamo".

Bi bilo denimo namesto plačevanja 14,99 evra na uro za osebno asistenco, ki so porabljeni v "neznane" namene, bolj smotrno, da bi MDDSZ vsak mesec zahteval točne številke, koliko je posamezni izvajalec porabil za plače asistentov, koordinatorjev in strokovnih vodij ter ostalih stroškov? 

Je smiselno, da se proračunski denar pretaka z enega računa na drugega, kot gre v primeru dodatka za pomoč in postrežbo, ki ga invalidi prejemajo na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije? Dodatek za pomoč in postrežbo je namenjen invalidu, s katerim lahko plača tujo nego in pomoč. ZOA pa določa, da uporabnik sofinancira osebno asistenco pri izbranem izvajalcu osebne asistence, kar pomeni, da denar porabi za tujo nego in pomoč. Uporabnik tako polovico zneska dodatka za pomoč in postrežbo plača izvajalcu osebne asistence, ministrstvo pa ob mesečnem izplačilu to upošteva, in znesek, ki ga nakaže izvajalcu osebne asistence, zniža za znesek prejetega dodatka za pomoč in postrežbo. Dodatek za pomoč in postrežbo znaša 150 ali 300 evrov, uporabnik mora torej vrniti polovico tega zneska.

Bodo družinski člani še naprej osebni asistenti?

Eden od ciljev ZOA je možnost neodvisnega, samostojnega življenja. Ali lahko uporabnik, za katerega skrbijo samo domači, zares doseže neodvisnost? Ali družinski člani delajo tako, kot se zdi prav njim, sploh če so sočasno še zastopniki otroka?

Naj poudarimo, nihče ne trdi, da svojci ne morejo primerno poskrbeti za uporabnika - odraslega otroka, je pa vprašanje, če so lahko njegovi asistenti. Osebna asistenca je služba. Najbrž mama uporabnika ne jemlje opravljanje osebne asistence za svojega odraslega otroka kot službo, medtem ko zunanji asistent dela vse po navodilih uporabnika. 

To ne pomeni, da starši ne morejo biti njihovi družinski pomočniki. Težava je, o čemer smo podrobno pisali tukaj, da plača osebnega asistenta in družinskega pomočnika ni niti približno enaka, pa bi morala biti. Prav zato je ena ključnih rešitev ZOA primerna in dostojna ureditev statusa družinskega pomočnika, kar obljublja celo ministrica Klampfer.

Po odzivih sodeč, ki smo jih prejeli v redakcijo Dejstev, starši opravičujejo sredstva s tem, da so že vse življenje prikrajšani za svojo kariero, dohodek, prosti čas. Kljub temu pa ZOA ni namenjen materialnemu izboljšanju družine ali posameznika, ampak zgolj nudenju osebne asistence.

Starše so na MDDSZ pri prvih spremembah zakona v juniju želeli izvzeti, pa so naleteli na izjemno velik odpor, predvsem mater odraslih oseb s težkimi motnjami v duševnem razvoju, ki so tudi fizično precej nemočni. Te mame so bile do zdaj, kot že omenjeno, družinske pomočnice po Zakonu o socialnem varstvu in so se za osebno asistenco odločile zaradi višjega plačila.

Tako je ministrica Klampfer novelo raje pospravila v predal. Kaj bodo storili zdaj, se ne Klampferjeva ne Bačeva ne upata prenagliti. "Mi zelo veliko damo na to evalvacijo, kjer bo narejena poglobljena analiza, tu se nam bodo verjetno mnenja kresala, kaj je najboljše, tako da vam v tem trenutku ne znam povedati, kakšno rešitev bomo vpeljali, zagotovo pa takšno, da bo za uporabnike in uporabnice najboljša."

Na ministrstvu so namreč želeli tri ključne spremembe: da družinski člani ne bi mogli biti več osebni asistenti svojim odraslim otrokom, saj naj bi osebna asistenca uporabnikom zagotavljala neodvisno življenje. S. p. ne bi mogli več izvajati osebne asistence, saj se ta izvaja nepridobitno. In še, vsi izvajalci bi morali ne glede na število uporabnikov (zdaj je več kot 5) zaposliti strokovnega vodjo. 

Bodo ukinili s. p.?

Vedno znova poudarjamo, da je osebna asistenca nepridobitna dejavnost, kar s. p. niso. Je torej prav, da s. p. financira država? 

Če je s. p. izvajalec osebne asistence zase in na podlagi svoje hendikepiranosti odpre podjetje za zagotavljanje lastnih najosnovnejših potreb in želja, v resnici na ta račun ogromno zasluži, narediti pa mu ni treba nič. O tem smo obširno pisali tukaj.

Eden izmed uporabnikov nam je zastavil vprašanje: "Si kdo predstavlja, da ima starostnik v domu upokojencev možnost, da odpre s. p. in zaposli negovalce, pri tem pa zasluži več denarja kot tisti, ki delajo zanj?"

Če s. p. ne bo predložil računa, bo moral vrniti denar

Na MDDSZ so jasni: vsak izvajalec bo moral jasno, z računom in finančnim tokom na transakcijskem računu dokazati, kako in koliko sredstev, ki jih je dobil za osebno asistenco, je porabil. Če dokazil za namensko porabo ne bo predložil, bo moral denar vrniti.

Na MDDSZ bodo marca sestavili ekipo sodelavcev, ki bo prav za vsakega izvajalca osebne asistence, trdi Bačeva, pregledala vsa dokazila in pretok denarja na računu. Takrat bo tudi jasno, koliko denarja je bilo porabljenega nenamensko, kar je ključno, trdi Bačeva.

Ob tem se je vendarle treba vprašati, mar si ne bodo s. p. priskrbeli dokazil za namensko porabo vseh sredstev, da jim ne bo ostalo nič za vračilo v proračun?

Kako rešiti ZOA?

Ko smo v Dejstvih raziskovali kompleksno področje osebne asistence, usode in življenja invalidov, njihovih svojcev, ljudi, ki so z invalidi povezani, smo slišali na ducate zgodb, usod, zgražanj, zlorab, vojnega pingponga med invalidskimi organizacijami in s. p., predvsem "družinskimi". Kdo ima prav? Kdo izkorišča? Kako najti izhod iz tega?

Pogovarjali smo se z veliko deležniki, večkrat. Ključna vprašanja pa: ali je MDDSZ preveril, koliko ljudi zares potrebuje osebno asistenco, so izbrali primerne ljudi za ocenjevanje potreb uporabnikov, jih primerno usposobili, ustrezno ocenili in razdelili strošek ure osebne asistence, nadzorujejo porabo denarja in preprečujejo zlorabe? Ne.

Bi nepravilnosti odpravili z republiškim zavodom?

Ena od mogočih rešitev bi lahko bila, da bi država, ministrstvo bdelo v popolnosti nad osebno asistenco, jo torej izvajalo, nadzorovalo, izobraževalo asistente in uporabnike. Tako bi se ognili vsem obvodom, ki jih znajo določeni dodobra izkoristiti, prihranili pa bi zajetne vsote denarja. Ministrica pa: "Absolutno je to stvar debate in iskanja rešitev."

Ob zaključku zato nizamo nekaj iztočnic, predlogov sprememb, ki niso plod naše domišljije, ampak predlogi s "terena", iz prakse, očividcev, ki osebno asistenco izkušajo v praksi, da se položaj uporabnikov – invalidov ne bi poslabšal.

Navsezadnje pa je to politična odločitev. Vlada in državni zbor sta tista, ki bosta odločila, kaj bodo storili z aktualnim zakonom, ki je dopustil kaos in ogromno preračunljivosti. Čeprav ministrici Klampfer po naših informacijah že odrekajo politično podporo, slišati je celo rožljanje z interpelacijo, pa ministrica suvereno, da o tem ne ve nič oziroma da politične podpore še ni iskala.

Vsi si zaslužijo pomoč, da zaživijo neodvisno življenje, nikakor pa si ne zaslužijo, da na račun svojih posebnih potreb bogatijo.

Preberite še:

Bi nadzor nad delom komisij zajezil rekordno porabo denarja za osebno asistenco?

Zaradi kaosa in preračunljivosti namesto 8 kar 32 milijonov evrov za osebno asistenco invalidov

Kdo od izbranih služi na račun osebne asistence, s. p. ali velika društva?