Letos snemate že osmo sezono šova MasterChef Slovenija, ki 17. marca prihaja na POP TV. Kako se spominjate začetkov oddaje?
Včasih se jih najraje ne spominjam. V prvi sezoni se je vse skupaj zgodilo zelo na hitro. Karima in takrat še Almo sem poznal, ampak še nisem z njima nikoli delal na kakšnih projektih. Vsi, ki smo delali pred in za kamerami, smo se zelo lovili, ker je šlo za neko novo oddajo, nov trenutek – bilo je, kot je bilo. Vsi začetki so zanimivi, mogoče težki, ampak na koncu smo očitno bili dovolj uspešni, da je nastala še druga, tretja in danes osma sezona.
Sedaj ste bolj utečeni.
Res je. Lažje je, ker vemo, kaj mora kdo dostaviti, doprinesti k projektu in menim, da na ta način tudi lažje funkcioniramo.
Ste imeli, ko so vas povabili v oddajo, kakšne pomisleke?
Mogoče sam pri sebi niti ne. Se pa spomnim, da mi je mama, ko sem ji povedal, rekla: "Ti res misliš, da si za to? Boš ti to zmogel?" A na koncu ne bi rekel, da rad nastopam, ampak sem rad med ljudmi – to je v mojem DNK, tako sem bil vzgojen. Predvsem pa obožujem ljudi, in prav zaradi tega sem mogoče danes še vedno na MasterChefu, ker so mi bili ljudje, ki ustvarjajo kulinariko kot hobi, vedno fascinantni. Jaz tega nikoli nisem zares počel kot hobi. Ljudje, ki v prostem času iščejo nove recepture, me vedno znova navdušujejo, in prav ti ljudje, se vsako sezono znova pripeljejo v kuhinjo, česar sem zelo vesel.
Menite, da so tekmovalci po oddaji pripravljeni na 'resno' kuhanje?
Če pogledamo nazaj, smo jih nekaj ustvarili ali pa so se sami ustvarili. Kar nekaj zmagovalcev in tekmovalcev je danes še zmeraj v kuhinji. Če pa pogledamo generalno, velika večina ljudi spozna, da je kuhanje nek svet, ki je zelo drugačen od tistega, ki so si ga oni predstavljali, zato zapustijo te vode. Ampak po drugi strani tudi sam dobim veliko klicev in vprašanj: "Vaš poklic je tako dobro promoviran, kako bi ga lahko promovirali mi, ki nimamo te možnosti?" Zato sem vesel, da delam v poklicu, ki ga ljudje obožujejo poleg svojih dejavnosti. Kulinarika je v našem svetu zelo in, zelo popularna, moderna, fotogenična in instagramerska, kar me veseli.
Je šov dobra odskočna deska za tiste, ki se želijo s kuhanjem preživljati?
Sigurno jim pomaga pri prepoznavnosti, predvsem pa jaz na to gledam kot na neko izkušnjo. Vsakemu, ki me vpraša: "Luka, ali misliš, da sem jaz primeren za MasterChef?" rečem: "Glej, pojdi in poskusi. Izkušnja je, greš malo ven. Ne počni neumnosti v smislu, ne delaj bedaka iz sebe, potem pa vidiš, ali te odnese v levo ali desno." Je pa tako, da moraš biti človek, ki je pripravljen na to, da ga bodo ljudje na ulici pocukali za rokav ali ga kje omenili. Potem pa je na tebi, ali znaš iz tega potegniti še več, ali pa se enostavno umakneš nazaj v intimo in tam tudi ostaneš, ljudje pa te sorazmerno hitro pozabijo.
Menite, da bi se sami kot mladi kuhar prijavili na tekmovanje MasterChef?
Ne vem, če bi Luka sploh bil kuhar, če ne bi bil rojen v tej družini, kjer sta s tem začela oče in mama. Verjetno bi jaz počel kaj tehničnega ali logističnega, nekaj v teh vodah, ker sem zelo tehničen človek. Tudi zdaj, če sem zelo iskren, doma zelo malo kuham, ampak se ukvarjam bolj z organizacijo, logistiko in delam načrte za naprej. Marsikdo misli, da sem vsak dan v kuhinji, a žal ni tako.
Kaj pa kuhate doma za družino?
Smo po moje precej vsakdanji. Včeraj sem recimo delal neke ocvrtke, otroci so si mešali jogurt in koruzne kosmiče – nič posebnega. Je pa res, da kadar pridejo gostje, ali je to doma ali na jadranju ali kjer koli drugje, se zelo potrudim, da je mogoče malo drugače, da je dobro in lepo. To pa res rad naredim in moram reči, da takrat tudi zelo uživam. Tudi za stvari, ki so čisto vsakdanje, se zelo potrudim in vložim maksimalno energijo. Na koncu kakšna stvar ne uspe, ampak zato pa kuhamo, da lahko kdaj kaj popravimo.
Ali čutite, odkar ste medijsko bolj izpostavljeni, večji pritisk, da mora biti krožnik vedno dobro pripravljen?
Pravzaprav ga ne čutim. Ljudje, ki me poznajo že od prej, vedo, da sem gurman, ki rad uživa v lepem in dobrem. Tako da nimam nekih pritiskov. Včasih pa, ja, ljudje gledajo, ali bom hrano povohal, preden jo dam v usta, ampak to so te vsakdanjosti, ki jih pač moraš vzeti v zakup, ko si enkrat na televiziji. Me pa osupne, da ima televizija med ljudmi še vedno tako velik pomen, ker jaz tega ne doživljam tako. Ko vidim nekoga, ki je zelo evforičen, se pač dam v njegovo vlogo in ga tudi zelo razumem.
Omenili ste vaše značilno okušanje: vohanje hrane, preden jo poskusite. Je pred kamero težko obdržati resen izraz, ko hrana ni dobra?
Ni. V osmih letih smo se navadili, da tisto kar ti leži na duši, pač poveš. Včasih se zgodi, lahko je dobro ali ne, da enostavno nimaš nobenih besed, in to pač poveš. "Nimam besed za ta krožnik, ker je zelo dober," ali "Nimam besed, ker je krožnik brezvezen." Ne izgubljam energije v nepotrebnih stavkih ali besedah.
S kamero ste se naučili delati.
Ja, zelo, predvsem pa je fino, kar se po moje tudi vidi pred kamerami, da se Bine, Karim in jaz tudi za kamerami zelo dobro razumemo, smo sproščeni in se veliko zabavamo. Ko pa je potrebno strokovno povedati ali utemeljiti, pa mislim, da smo tako lepo razporejeni, da zna vsak nekaj obrazložiti.
Kar se tiče kamere, z njo nimam težav. Je pa tako – ti že veš, kakšna bo naloga in tekmovalce spremljaš. Takoj se vidi, ali je domač v tej nalogi ali mu enostavno ne gre. Imaš primere, ko nekdo čisto "zaruži" ter primere, pa tudi ko se nekdo vrne nazaj in mu uspe. Velikokrat poudarjam, da nismo na kuharskem tečaju, ampak na tekmovanju – zadnji krožnik šteje. Na začetku sem se obremenjeval, ker je moral nekdo domov, ampak vsak, ki se je prijavil, je vedel, da bo šel enkrat domov.
Kako hitro pa sodniki vidite, da ima nekdo možnost za zmago?
Prve sezone sem bil bolj prepričljiv, zdaj recimo, osmo sezono, pa ne znam oceniti. To me v bistvu zelo veseli, ker smo že imeli sezono, ko smo za nekoga že od prvega dneva vedeli, mislim, da je bil to Žan (zmagovalec šeste sezone, op. a.), da je skoraj nepremagljiv in mu je na koncu uspelo. Imeli pa smo tudi takšne, za katere smo rekli, da so nepremagljivi, pa so potem šli domov. Veselim se, da ni nikogar, za katerega že po prvem kuhanju veš, da mu bo uspelo, ker smo potem dlje časa na trnih in iščemo zmagovalca.
Si oddaje ogledate za nazaj?
Ogledam si jih, a bi jih moral včasih bolj poglobljeno pogledati, da bi videl končni izdelek. Je pa res, da ko gledam z družino, je polno podvprašanj. Včasih ko gledam, je oddaja že toliko za nami, da ne vem več, kaj so kuhali, kakšen je rezultat ali kdo bo šel domov. Takrat sem v vlogi klasičnega gledalca. Namenskega gledanja oddaj za nazaj pa bi se moral lotiti, ampak mi ne znese.
Tekmovalci v vsaki oddaji dobijo različne kuharske izzive. Koliko ste sodniki vpleteni v proces določanja nalog?
Vedno bolj. Zadnja tri leta smo uvedli, da so naloge tako zgrajene, da je vsak od nas nosilec določene naloge. To pomeni, da se vanjo malo bolj poglobiš, jo ustvarjaš z urednicami. Osem sezon je, treba si je izmišljevati nove stvari, jih naštudirati, ampak zmeraj najdemo zanimive stvari. Predvsem mi je fajn, ko zaključimo snemanje in pridejo do mene ljudje, ki mi rečejo: "To pa je bilo zelo poučno." Kar me po eni strani zelo čudi, saj se veliko pogovarjamo o kulinariki in naj bi o njej veliko vedeli, na koncu pa ene čisto banalne osnovne stvari ljudi tako navdušijo, da si rečeš: "Ali je to mogoče?" Spomnim se recimo ocvrtega krompirčka, to je bila cela štala, in takih primerov je bilo še veliko.
Gledalcem pokažete osnove, ki jih morda niso poznali.
Res je, zato se mi zdi dobro, da se damo v vlogo gledalca. Zelo dober občutek je, ko je za izziv recimo peka piškotov, pa naslednji dan vidiš objave tega piškotka. Si rečeš: "Super, dosegli smo svoj namen."
Ste se tudi sami kdaj lotili kakšnega izziva iz šova?
Uh, sem ja. Krokenbuš je bil zelo opevan, ali ga lahko po teoriji narediš v uri in pol ali ne. Spomnim se, enkrat sem si rekel: "To bom pa jaz posnel, pa da vidim." Vstal sem ob treh ali štirih zjutraj in se zaprl v kuhinjo. Nastavil sem si uro in kamere ter ga 'ruknil skupaj' v eni uri in pol, ampak predvsem zaradi tega, ker sem se ga lotil zelo tehnično. Na koncu je to nek objekt, ki ga pač moraš zgraditi. Recimo pri sestavljanju sem ga optimiziral. Kar nekaj stvari poskusim doma, lahko pa bi jih še več.
Ste z nekdanjimi tekmovalci še v stiku?
Največ z Darkom (zmagovalec druge sezone, op. a.), s katerim sva prava prijatelja. Potem sodelujem še z Brunom, ki je aktualni zmagovalec, z Anžetom (zmagovalec pete sezone, op. a.) imamo preko akademije skupaj delavnice. Žiga, lanski finalist, mi je lani na 40. rojstnem dnevu vrtel glasbo. Potem pa še recimo Peška (Boštjan Meglič, op. a.), Bojan Bešter – nekaj še je takšnih modelov, s katerimi se občasno slišimo.
Za gostinci je težko obdobje. Kako kaže Dvoru Jezeršek?
Smo v zelo turbulentnih časih. Smo takšen segment turistično-gostinske dejavnosti, ki je bil zelo prizadet. Ne smemo imeti večjih dogodkih, to velja predvsem za catering, ljubljanski in blejski grad imata sorazmerno visok delež tujih gostov – tujcev v Sloveniji ni že praktično dve leti. Na akademiji smo bili zelo omejeni zaradi okužb. Najbolj zanesljivi smo bili na Dvoru, ki že od nekdaj sloni na slovenskih gostih, ampak če gledam v celoti, je to premajhen delež. Zelo se borimo, a veliko smo že izgubili. Brat pravi, da enkrat žanjemo, drugič dajemo.
Se stanje izboljšuje?
Kažejo se veliki projekti pri nas in na Hrvaškem, kar pomeni, da večje organizacije in podjetja načrtujejo dogodke – to je super. Izkušnje iz prejšnjih let kažejo, da se stanje poleti umiri, kar pomeni, da bomo delali. Seveda so tukaj zelo veliki kadrovski izzivi, ki v zgodovini še niso bili tako veliki. Bolj kot vse to, ali bomo to rešili ali ne, pa je vprašanje, kaj nas čaka jeseni. Če se zgodi kar koli v tej smeri (epidemije, op. a.), je vprašanje, ali bo to podjetje zmožno preživeti še eno takšno sezono.
