Karim Merdjadi: Če pretiravaš s hrano, je duša srečna, a telo nastrada

Kmalu bomo lahko spremljali oddajo MasterChef Slovenija. Po čem bo osma sezona drugačna od prve?

Velika razlika bo predvsem pri meni. Ko sem vstopil v prvo sezono, sem bil tudi jaz začetnik, sedaj pa je za mano že kar nekaj kilometrine. To pa ne pomeni, da vstopiš v novo sezono rutinsko, ampak vstopiš v vsako sezono z veliko odgovornostjo in na začetku imaš zmeraj malo metuljčkov v želodcu, tistih pozitivnih. 

Česa se vsako sezono najbolj veselite?

Konca (smeh) – malo za šalo, malo tudi zares. Veseli smo, ko je konec, ker takrat vemo, da smo naredili nekaj dobrega, nek dober zaključek. Predvsem se veselim, da bom oddajo gledal po televiziji, in feedbacka (povratnih informacij, op. a.). Glede na to, da sedaj delamo že osmo sezono, menim, da nekaj delamo prav. Vstop v vsako sezono pa je gotovo tudi nek vesel dogodek, ker spoznaš nove ljudi. Konec koncev spoznaš tudi mlade kuharje, nadobudneže. Predvsem pa se zelo veselim, ker srečam svoja kolega sodnika, ker se čez leto ne vidimo pogosto. Tukaj se gledamo dva meseca in pol, potem pa imamo malo pavze, zato da se drug drugega ne naveličamo.

Ste torej tudi zasebno dobri prijatelji?

Zasebno smo dobri prijatelji, je pa res, da se ne družimo, ker vsak dela na svojem področju in nimamo časa za zasebno druženje.

Sodniki v oddaji veliko okušate. Ali pred snemanjem jeste ali raje pridete pred kamero s praznim želodcem?

Glede prehrane pred snemanjem je tako, da je snemalni dan zelo dolg. Vnos hrane poskušamo – ali pa vsaj jaz poskušam – uravnovesiti na ta način, da so tisto, kar jemo "zasebno", zelo lahki obroki, kakšna solata ali juha. Potem imamo namreč okušanje, ko včasih poskusimo deset jedi ali več. Kakor koli vzamemo, to se na koncu nabere, in ker gre za toliko različnih jedi in toliko različnih načinov priprave hrane, lahko dobiš manjše prebavne motnje ali si malo napihnjen, zato je treba prej poskrbeti, da se to ne zgodi. Tako da v resnici vse snemanje loviš ravnotežje s prehrano, zato po koncu snemanja naredim kratek post, da se lahko telo spočije. 

Zadnji post je bil verjetno nekoliko daljši, saj je razlika, odkar smo vas nazadnje gledali po televiziji, opazna.

Ja, dol je šlo približno dvajset kilogramov. Ni šlo za to, da bi se odrekal stvarem, ker sem v poklicu, v katerem hrana veliko pomeni. Zelo rad jem, a stvar je v zmernosti. Prej sem morda pojedel skledo pomfrita, sedaj pač pojem eno tretjino tega in tako naprej. In velikokrat me vprašajo: "Kaj pa sladko, ko pa si 'v sladicah'?" Še zmeraj jem sladko, le da je bil prej kos torte, sedaj pa je recimo tretjina kosa.

Jaz pravim, da imamo dva elementa: eno je duša, drugo pa telo, in oba morata biti srečna. Če pretiravaš s hrano, je morda duša srečna, a telo nastrada – ali obratno. Tukaj moraš sam najti ravnovesje in mislim, da je to zame edina prava pot. Nočem pa biti pameten – vsak zase ve, kaj mu ustreza in kaj ne.

Je bila odločitev zavestna?

Zavestna je bila s tega vidika, da sem prišel do točke, ko sem vedel, da se mora telo spočiti. Ker tudi čez leto, ko ne snemam, ogromno delam, je telo utrujeno. Dejstvo je, da človeško telo ne potrebuje veliko hrane, da funkcionira. Rekel sem si, da moram kaj narediti, saj sem že toliko star, da moram gledati tudi na to. Za to sem se zavestno odločil in rezultat je tukaj. Druga stvar pa je, da je to treba obdržati. Vemo, da smo ljudje odvisni – eni od alkohola, drugi od tobaka. Jaz sem odvisen od ogljikovih hidratov, ki so "hormon sreče". Mislim, da smo tisti ljudje, ki smo malo debelejši, tudi srečnejši, ampak treba je biti zmeren.

Kaj pa sedaj kuhate doma? Recimo če želite kaj na hitro pripraviti.

Kadar kuham jaz, je to res na hitro. Nihče doma se ne pritožuje, ker je še vedno dobro narejeno – od perutnine do rib in zelenjave, ne kompliciram. Treba je razumeti, da sem 24 ur na dan povezan s kuhanjem, in ko pridem domov, pač naredim nekaj dobrega, ampak važno je, da je preprosto. Sicer pa je šefica domače kuhinje žena, ki veliko kuha. Moram priznati, da ni ravno najbolj zadovoljna, sedaj ko jem toliko manj. 

Se je težko navaditi na kuhanje manjših porcij?

Mislim, da je to glavni izziv za vsakega. Prej smo bili navajeni toliko jesti, sedaj pa je treba to dati na tretjino. Tukaj so na začetku manjše težave, ker je želodec raztegnjen in tako naprej. Izziv pa je, da je zdaj to treba obdržati.

Katera svetovna kulinarika vam je najbolj pri srcu?

Rad imam pridih azijske kulinarike in Mediterana. Moja zasebna kuhinja, ki mi najbolj leži, je eklektična kuhinja. To je kombinacija slogov – kaj vzameš iz Azije, kaj iz Francije, kaj recimo iz Mediterana in potem to združiš. Tak način kuhanja mi je najbližje in mi najbolj ustreza. Nisem privrženec samo ene smeri, recimo samo evropske ali azijske hrane. Mislim, da je to v redu, ker na ta način tudi širiš obzorje, nisi usmerjen samo v eno stran. V našem poklicu je zelo pomembno široko gledati v vse smeri. Včasih je treba poskusiti tudi kaj, kar ti mogoče ni všeč.

V kateri državi pa ste najboljše jedli?

Najboljše sem še vedno jedel v Sloveniji, kjer imamo v zadnjem času zelo dobre chefe, ki so naredili velik korak naprej. Ni nam treba iti daleč, da bi dobro jedli. Drugače pa sem bil v Španiji, Franciji, Angliji, Kitajski in mnogih drugih državah, kjer sem zelo dobro jedel, jedel pa sem tudi tako slabo, da sem se vprašal, kako je mogoče, da to sploh postrežejo. Ni razlike med posameznimi državami – stvar je v tem, kako se kdo potrudi.

Kot lastnik ateljeja to zagotovo dobro veste. Kako trenutno poteka priprava slaščic? Se stanje po odpravi določenih protikoronskih ukrepov izboljšuje?

Našemu podjetju je bilo v času epidemije težko. Mi imamo to srečo, da nismo gostinci, ampak proizvodno trgovsko podjetje, je pa res, da je covid zarezal tudi med nas, kar zadeva okužbe. V zadnjem mesecu sta bila operativna samo dva, sicer pa nas je v proizvodnji pet. Srčno upam, da smo sedaj izšli iz tega in bomo lahko spomladi zagrabili za delo, kolikor gre.

Vrniva se k MasterChefu. Nove tekmovalce bomo lahko že kmalu spremljali pri kuhanju. Kakšen nasvet bi jim dali na začetku šova?

Tekmovalcem svetujem, naj se čim več učijo, predvsem od sotekmovalcev in naših komentarjev, ki so vedno poučni. 

Kaj pa je najboljši nasvet, ki ste ga dobili vi?

Morda ni toliko povezan s kulinariko, temveč bolj s celotnim življenjem, in to je, da je najboljša investicija investicija v znanje. To je zelo poučen izrek in na koncu vidiš, da je to edina stvar, ki res kaj šteje.

Kako naj torej zmagovalec denarno nagrado, 50.000 evrov, investira v svoje kuharsko znanje? 

Če želi ostati v teh vodah in to delati, mu vsekakor svetujem, naj ta denar vloži v znanje. Naj ga ne "zafučka" za nov avto ali pa kaj podobnega. Če želi ostati v tem poklicu, naj ga investira v znanje, ker je to edini način, da kaj doseže. Predvsem pa se njegova zgodba takrat še ne bo končala, ampak se bo šele začela. Niti ne dobro začela, ampak je šele na začetku, potem pa je odvisno od vsakega posameznika, ali bo vztrajal v tem poklicu ali ne. 

Menite, da je oddaja dobro izhodišče za nadaljevanje kuharske kariere?

MasterChef je odlična odskočna deska, je pa to tako, kot bi z odskočne deske skočil v bazen – se pravi, ti si odskočil, kar zadeva slog, kako boš v tem letu mahal z rokami ali se obračal, kako boš na koncu pristal v vodi, to je pač odvisno od tebe. S tem želim povedati, da je pot, potem ko odskočiš s te deske, odvisna zgolj od tebe – kako boš na koncu pristal v vodi.

Kako dobro pa jih oddaja pripravi na profesionalno kuharsko kariero?

Pripravljeni so toliko, da znajo hitro razmišljati, to pa je v kuhinji zelo pomembno. V oddaji doživijo tudi malo realnosti kuhinje, nikakor pa niso pripravljeni na čisto "tapravo" kuhinjo, ker se stvari tam dogajajo precej drugače. To, kar tukaj doživljajo tekmovalci, je izjemno stresno, in to jim bo v pomoč kasneje, ni pa zmeraj povsem tako, kot je v profesionalni kuhinji.

Ali šov spremljate tudi po televiziji in preučujete svoje delo pred kamero?

Na začetku sem gledal oddaje z drugačnimi očmi – kako sem videti jaz oziroma kako je videti cela oddaja. Sedaj gledam na to bolj tehnično, se pravi, analiziram predvsem svoje delo, začelo pa me je zanimati tudi to, kako je oddaja produkcijsko sestavljena. Tako da nisem tisti klasični gledalec pred televizijo, ki se mogoče zabava, kar je super, ker smo tudi zabavna oddaja, ampak bolj analiziram svoje delo in delo celotne ekipe ter razmišljam, kaj se da narediti boljše.

Ste pred kamero drugačni kot v zasebnem življenju?

V bistvu sem takšen, kot sem pred kamero. Res je, da včasih v oddaji tudi "afne guncamo", ker jih tudi v zasebnem življenju. Glede značaja – ker me nekateri uvrščajo med prijazne sodnike – pa je treba vedeti eno stvar: prijazen in strog je lahko ena in ista stvar. Jaz pravim, da lahko neko informacijo človeku podaš na dva načina – lepo ali grdo. Jaz sem tisti, ki podaja informacije na lep način, še vedno pa sem strog pri ocenjevanju. Izdelek mora biti videti tako, kot pač mora, in tak sem tudi v svojem profesionalnem življenju, se pravi, ne maltretiram ljudi, ampak ko mi kaj ni všeč, to povem, tako da se jasno ve, kaj je prav in kaj mi ni všeč.

Svojih komentarjev torej nikoli ne obžalujete?

Moram priznati in potrkati po mizi, da sem lahko do zdaj šel mirno spat po vsakem komentarju in odločitvi, ki sem jo sprejel v MasterChefu. Nikoli nisem naredil česa, s čimer bi koga oškodoval, ker to ni v mojem interesu, čeprav se je morda kdaj tako zdelo, saj ima vsak tekmovalec svojega navijača. Moj namen je podati čim boljše informacije, da bi se tekmovalci čim več naučili. Na koncu koncev sem tukaj zato, da ocenim, kdo ostane in kdo gre, to je tekmovanje.

Kako pa na vaše sojenje gledajo vaši bližnji?

Moram priznati, da moji otroci oddaje ne gledajo pogosto – toliko so stari, da pač gledajo druge stvari, ki jih bolj zanimajo. Žena pa pogleda in ima tudi svoje mnenje in komentarje. Včasih se tudi ne strinjava, ker je klasična gledalka. Tako bom rekel: moja žena veliko kuha, ampak je še zmeraj pogosto "kavč komentatorka". Vsi vemo, da je razlika med gledanjem doma in doživljanjem tega tukaj. So stvari, ki jih gledalec ne vidi in jih mi tukaj vidimo. Kot sem prej rekel, jaz gledam zelo tehnično, ona pa gleda z zornega kota klasičnega gledalca, zato me včasih tudi skrega.

Na koncu me še zanima, ali bi se v mladih letih prijavili na tekmovanje MasterChef.

Mogoče ne, pa ne zato, ker si ne bi upal, ampak zato, ker mi tekmovanja nikoli niso bila v izziv. Jaz nisem tako tekmovalen človek, da bi z nekom tekmoval, kdo je boljši, kdo je močnejši in tako naprej. Tudi v športu nisem bil takšen, da bi se želel dokazovati. Jaz tekmovanje doživljam vsak dan, ko nas stranke ocenjujejo in povejo, ali smo naredili dobro ali ne. Sicer pa sedaj težko rečem, ali bi se prijavil na tekmovanje MasterChef, ali ne, ker ne vem, kako bi razmišljal, če bi bil danes 30 let mlajši.