Bine Volčič najpogosteje kuha svoji družini, s katero se seli v Prekmurje

Prihaja že osma sezona kuharske oddaje MasterChef Slovenija. Kako se spominjate začetkov, ko ste prišli v šov?

Moja prva sezona je bila v bistvu četrta, ampak zdi se mi, da sem se zelo hitro 'ufural' v snemanje. Tudi z Luko in Karimom se poznamo že mnogo let, tako da ni bilo težav. Če bi primerjal zdaj in takrat, ko sem začel, pa se mi zdi, da sem bolj sproščen, mogoče malo zrelejši. Seveda sem tudi malo starejši in drugače gledam na vse stvari. Zdi se mi, da sem včasih vse skupaj jemal preveč resno. Poraze nekaterih tekmovalcev sem vzel preveč osebno, sedaj pa vem, da se napake dogajajo. Morajo jih delati, saj se iz njih največ naučijo.

V MasterChef ste prišli po koncu oddaje Gostilna išče šefa. Kakšna je bila za vas ta sprememba?

V Gostilni je bilo precej drugače, ker je bilo tam vse skupaj bolj realno, in tudi sama kuharija je bila zares takšna kot v 'tapravi' kuhinji. Kamera se je vedno prilagajala meni, v MasterChefu pa se moram jaz prilagajati njej. Tako da zdaj nisem povsem svoboden, kot bi si želel, ampak delamo kompromise.

Ste v resničnem življenju takšni, kot vas doživljajo gledalci?

Jaz nisem nikoli igral – da bi bil nek lik, v resnici pa bi bil drugačen. Ja, v zasebnem življenju sem gotovo drugačen. V svoji službi in v oddaji pa mogoče ni takšne razlike.

V nekem intervjuju ste dejali, da ste po nastopu na televiziji opravili tečaj javnega nastopanja.

Ja, mislim, da sem se za to odločil zelo zgodaj, po prvi ali drugi sezoni Gostilne. Predvsem zato, ker sem videl, da sta mi kamera in televizija postali všeč in da mogoče še ne bi končal s tem. To ni bil tečaj, na katerem bi te nekdo naučil, kako govoriti, ampak te naučijo, kako nastopati, da boš zanimiv in kredibilen na odru. Kredibilen pa postaneš samo, če imaš dovolj samozavesti.

Ali si oddaje kdaj znova ogledate in se analizirate?

Da bi veliko gledal za nazaj – tega res ne počnem. Včasih vidim, takrat pogledam in opazim napredek, ampak to ni tak napredek, da bi rekel: "Oh, kako sem se spremenil." Ja, sem se, ampak sem tudi starejši in bolj sproščen.

Ste imeli, ko so vas povabili v MasterChef, kakšne pomisleke glede sprejetja vloge sodnika?

Nikoli. V bistvu sem si to vedno želel. Tudi ko smo končali Gostilno in se je začel MasterChef, sem kar nekako čutil, da bom enkrat del tega. Rad imam televizijo, rad imam kamero, rad imam oddajo MasterChef, ker se mi zdi 'lušten' koncept. Super je, ker to, kar delamo v MasterChefu, delimo s širno Slovenijo in ljudje zares kuhajo – to je bistvo vsega.

Kaj je najboljši del snemanja?

Najboljši del snemanja oddaje je tisti trenutek pred koncem njihovega kuhanja, ko se začneta kopičiti energija in adrenalin, do konca pa je samo še pet minut. Takrat vidiš, da imajo tekmovalci v očeh zbranost, ker lovijo zadnje sekunde in želijo v petih minutah narediti tisto, kar so pol ure prej zgrešili. Vsa ta energija, ki se dogaja pet minut pred koncem, ko postanemo tudi mi na odru nervozni, ali jim bo uspelo. Vsem privoščimo, da bi bili vrhunski, a se včasih ne zgodi, včasih pa.

Menite, da je MasterChef dobra odskočna deska za nekoga, ki želi uspeti v kulinariki?

Mislim, da je dobra odskočna deska, je pa res, da je odvisno od vsakega posameznika, koliko zna to izkoristiti. Eno je, če si prišel sem samo po pet minut slave in se potem 'svaljkaš' po Instagramu in igraš influencerja, drugo pa, če to res zagrabiš kot priložnost za svojo kariero. Mislim, da je tukaj zagotovo velika, sam pa moraš poskrbeti, da to ne traja samo pet minut.

So tekmovalci po šovu pripravljeni na 'resno' kuhanje?

V prvih oddajah jih sodniki spoznavamo in veliko jih sanja o svoji restavraciji, bistrojčku, da bi kuhali v restavraciji z Michelinovimi zvezdicami. Imajo ogromne sanje in s tem ni nič narobe, a kasneje v sezoni sami vidijo, da vseeno ni tako preprosto, kot se mogoče sliši. Sedaj smo kuharji v nekem trendu, smo kot zvezdniki, a preden prideš do te točke, moreš prekleto prekleto garati.

Imate za tekmovalce kakšen kuharski nasvet?

Menim, da ima vsak enkrat tisti "aha moment", ko se iščeš in hočeš biti dober kuhar, pa se še ne najdeš najboljše, ne najdeš tistega, kar ti ustreza. Jaz zato prav vsem svetujem, naj poskusijo različne stvari. Kuharija se razlikuje, lahko delaš catering, lahko greš v slaščičarno, pekarno, v fine dining restavracijo, lahko pa delaš samo street food ali pa imaš menzo. Sam moraš spoznati ves spekter, da na koncu ugotoviš, kaj je tisto, kar je tebi pisano na kožo. In nič ni narobe, če rečeš: "Meni pa je fino biti v menzi in naredil bom najboljšo menzo."

Kdaj pa je bil za vas prelomni trenutek, ko ste vedeli, da obvladate svoje delo?

Nikoli ni tega, nikoli ne prideš do točke, ko bi si rekel: "Aha, sedaj pa res obvladam." Vedno se učiš, vedno delaš napake in iz teh napak pač skušaš potegniti najboljše. Tisti, ki reče, da res obvlada, je že pozabljen.

Je težko ostati v koraku s kuharskimi trendi?

Ni preprosto, sploh če hočeš biti vedno na vrhu. Sprotno izobraževanje je zelo pomembno. Stalno sledenje trendom in stalno biti na vrhu, to je nenehen stres. In če tega več ne želiš, se samo vprašaš, kaj si zares želiš. Ustvariš si nek svoj slog, način dela, ki ti ustreza. Saj še 'švrkneš' po trendih in morda uporabiš, kar ti je všeč, ampak še vedno v svojem slogu. S tem se v bistvu izogneš stresu in si še vedno v igri.

Kako pogosto pa kuhate?

Vedno manj sem v bistroju, ker je moj kuhar Gregor Jelnikar prevzel Monstero in je sedaj on glavni. Kuham vsak dan, ampak doma, za družino. Se pa počasi vsa družina premika v Prekmurje, kjer bomo ustvarili novo zgodbo, seveda zelo kulinarično.

Zakaj ravno Prekmurje?

Ne vem natančno, kako sva prišla do tega Prekmurja. Z ženo sva tam živela dve leti in sva kar nekako ugotovila, da je to najino okolje. Spoznala sva ogromno ljudi, naredila sva si veliko družabno mrežo in res imava občutek, da spadava tja.

Menite, da gre za dobro lokacijo?

Mislim, da je Prekmurje destinacija prihodnosti. 

In kakšni so načrti? Bo nastal še en bistro ali kaj drugega?

Nekaj povsem novega. Ne bo gostilna, ne bo restavracija, ljudje pa bodo prišli k nam domov.

Prej sta dejali, da največ kuhate doma. Kaj največkrat pripravite družini?

Izpraznim hladilnik. To pomeni, da odpreš hladilnik, vse zmečeš ven in narediš nekaj iz tega. Nobenega recepta ni, ki bi ga doma največkrat uporabil.

Katera svetovna kulinarika prevladuje v vaši kuhinji?

Vedno sem se rad spogledoval z azijsko kuhinjo. Všeč mi je japonska, vse, kar ima nek karakter. Ne drži: Bine je enako japonska ali tajska kuhinja. Ne, vse to, kar je zanimivo, pri čemer ne gre toliko za slog kuhanja, ampak za sestavine, takšne, ki so res specialne. Sicer se v zadnjih šestih, sedmih letih res posvečam slovenski kulinariki, slovenskim sestavinam. To slovenskost želim začiniti s kakšnim majhnim vplivom. Ne pravim, da je to nek fusion (način kuhanja, pri katerem se uporabljajo sestavine in tehnike različnih svetovnih kuhinj, op. a.), ampak je to slovenska jed, na katero daš malo 'poprčka'.

Ali pri kuhanju zaradi svoje medijske izpostavljenosti kdaj čutite pritisk? 

Ne, ni tega pritiska, ne čutim ga. Kuham tisto, kar sem, tisto, kar vem, da je dobro. V bistvu si želim svojo hrano vedno ponuditi drugim.

Ste doma kdaj preizkusili kakšen izziv, ki so ga dobili tekmovalci v MasterChefu?

Ja, v prejšnji sezoni smo delali japonski cheesecake. V sedmi sezoni so tekmovalci, ki so to delali, naredili vse mogoče napake, pa jim je uspel. Gre za zelo zahteven recept, kajti če nisi natančen, če ne upoštevaš temperatur, če ne upoštevaš časa, ti ne uspe in pika. Oni so prav vse naredili narobe, pa jim je uspel. Peke smo se zato lotili tudi sodniki.

Vam je uspelo?

Ja, ja, meni je kar uspelo.

Tekmovalci so lani dobili izziv, da morajo narediti jed, ki jih najbolje predstavlja. Kaj bi skuhali vi, če bi dobili takšen izziv?

Ne znam odgovoriti, ker imam občutek, da se moje življenje tako hitro spreminja, toliko se mi dogaja, da imam različna obdobja, v katerih se tudi različno počutim. Enkrat bi rekel gomolj zelene – to je moja sestavina, ki ima vse, to predstavlja mene. Toda čez dva meseca bom mogoče predstavil nekaj drugega. Ne morem izbrati ene jedi, ker se te spreminjajo glede na obdobja in sezono. Če bi me poleti vprašali, kako bi se predstavil, jaz pa bi naredil krvavico – to ne gre.