Všečkaj me – odnosi in (samo)podobe v času življenja družbenih omrežij

Kaj se zgodi, če na ljudi, ki so z nami pripravljeni podeliti dele svojih življenj, ki niso vedno odtis realnosti, ampak pogosto izkaz opravljenih pogodbenih obveznosti z naročniki oglaševalskih storitev, gledamo kot na vzornike? Se vsi vplivneži zavedajo moči nad svojim občinstvom – in s tem neštetih (spolnih) stereotipov, predsodkov in norm, ki jih nereflektirano prenašajo na svoje mlado občinstvo, ali pa je v tem krasnem novem insta(nt) svetu vseeno, kako (se) prodamo, samo da se prodaja?

Filter naš vsakdanji – bodite avtentične, vse z istim filtrom!

Zadnji podatki kažejo, da ima 82 % Slovencev, starih od 16 do 74 let, ustvarjen svoj profil na vsaj enem družbenem omrežju. Zaradi narave življenja, ki nam jo ta omrežja omogočajo – na spletu res lahko živimo dvojno – kot opazovalci (drugih) in predstavniki (sebe). Ko se prvo in drugo pričneta prepletati tako močno, da je ena dejavnost odvisna od druge, postanemo obremenjeni z nizko samopodobo. Slednje se poskušamo rešiti na dva, zgolj na videz različna načina: lahko se izoliramo in se pod težo slabega vrednotenja sebe objavljanju odpovemo, lahko pa negativna občutja kompenziramo v skladu z drugimi značilnostmi narcističnega življenja in negativno samopodobo skrivamo za hlastanjem po pozornosti, potrjevanju in odobravanju s strani drugih. Tistih, ki jih spremljamo, tistih, za katere menimo, da jim je uspelo, in tistih, o zavidanju katerih sanjamo. 

Na Norveškem so pred kratkim sprejeli zakon, po katerem morajo vplivneži na vsaki obdelani fotografiji jasno zapisati, kako je bila slednja spremenjena. Norveška se želi z zakonom zoperstaviti negativnim vplivom na psihično zdravje mladih, predvsem žensk, ki se otepajo nezadovoljstva z lastnim življenjem in telesom, ko si ogledujejo filtrirane vplivnice, ki jim z zaslonov svetujejo, naj bodo zadovoljne take, kot so. Brez ali s filtrom? A zdi se, da se težave lotevajo pri saniranju posledic namesto iskanju pogojev, ki omogočajo obstoj in reprodukcijo tako nevarnih predstav in idealov.

Od Venere iz Willendorfa, preko Kate iz Croydona pa vse do Kim iz Los Angelesa – bodite lepe

Zgodovina nam sicer lahko postreže z neštetimi podobami idealnih ženskih teles, ki so se prilagajale duhu vsakega časa posebej in pomembno sledile tudi vlogi, ki so jo ženske zasedale v družbi. Po stoletjih razumevanja pretirane suhosti kot znanilke revščine ali celo bolezni in poudarjanja plodnosti skozi široke boke in bujna oprsja, ki lahko uspešno donosijo in poskrbijo za potomstvo, nam krajši del naše zgodovine streže z obsedenostjo z ravnim trebuhom in splošno vitkostjo ženske. Šele začetek 20. stoletja je, ob vsej revoluciji, ki je sledila na področju Hollywooda in množičnih medijev, omogočil resnično učinkovito promoviranje idealov, ki jih lahko v resničnem življenju dosega peščica žensk, ostale pa z vsakim letom, z vsakim novim medijem in novim družbenim omrežjem ostajajo pod pritiskom nezadovoljstva zaradi cilja, ki ga sploh ni moč doseči. Ob tem se je nujno vprašati samo eno – katerega spola je to gledišče in s čigavimi očmi so določeni točno ti lepotni ideali? Je obstoj telesa žensk še vedno odvisen samo od meril moških oči?!

Kaj pa – bodite aktivne, uporabite svoj glas in uveljavite svojo voljo?

A svoj glas lahko vedno uporabimo tudi drugače. Pred dnevi so bile oči neštetih milijonov gledalcev in gledalk uprte v dogajanje na nogometnih zelenicah. Nogomet še danes velja za izrazito moški šport, pri čemer je vloga deklet zreducirana na navijačice s tribun, naš intelekt pa se lahko preverja celo s poznavanjem koncepta prepovedanega položaja, ki ni niti malo zapleten v primerjavi s prepovedanimi položaji, s katerimi smo ženske (na ulici, v službi in doma) danes še vedno soočene. Namesto objavljanja žalosti, ker je bil televizijski program zaseden, pomanjkanja pozornosti (od katere očitno ženske živimo), ki je za mesec dni ušla na travo in žogo, ter namesto občudovanja življenja tako imenovanih WAGS – žena in deklet profesionalnih nogometašev (wives and girlfriends), bi bilo mogoče bolje opozoriti na to, da nogometna prvenstva ne ponujajo vsem enakega oddiha.

Kot je že pred leti ugotovila raziskava, opravljena v Severni Angliji, so med nogometnimi turnirji leta 2002, 2006 in 2010 ugotovili 26-% povečanje prijav nasilja, kadar je Anglija remizirala ali izgubila, in kar 38 % povečanje, kadar je izgubila. Namesto da razmišljamo o tem, da bi nogometne tekme prestavili na zgodnejši čas in tako poskušali zmanjšati nasilje v družini, bi bilo pravilneje, da se dokončno spopademo z vsemi družbenimi praksami, ki ohranjajo navidezno nadmoč moškega nad žensko in ga z nasiljem nad ženskami še vedno normalizirajo in zrelativizirajo (v primeru nogometa ga opravičujejo z alkoholom in razgretimi čustvi), ter jasno sporočimo, da za nasilje ne obstaja opravičilo! Smo slišali koga v zadnjem času govoriti o tem? S filtri ali brez.