EU, zelena transformacija in tehnološki determinizem

EU je že pred izbruhom krize covida-19 ob koncu leta 2019 sprejela novo krovno strategijo – evropski zeleni dogovor, ki je postal temeljni koncept zelene transformacije v okviru EU, sedaj pa se kaže tudi kot odgovor na izhod iz krize covida-19 (gre predvsem za kopijo ameriškega projekta Green New Deal). Evropski zeleni dogovor predvideva predvsem pospešeno vlaganje v tehnološki razvoj, ki je razumljen kot ključen za doseganje podnebne nevtralnosti do leta 2050. Ta novi zeleni dogovor poudarja gospodarsko rast na račun tehnološkega razvoja, učinkovite rabe virov, razogljičenja družbe in krožnega gospodarstva. Gre predvsem za poskus zagona gospodarske rasti prek vlaganja v zelene tehnologije, pri čemer, razen nekaj puhlic, ne naslavlja temeljnih protislovij in tudi posledic za družbo v okviru obstoječega svetovnega neoliberalnega kapitalističnega reda. 

Primer evropskega zelenega dogovora nam omogoča identifikacijo hegemonskih okoljskih diskurzov. Če izhajamo iz Dryzekove opredelitve okoljskih diskurzov, lahko zasledimo prevlado in prepletanje dveh diskurzov, ki sta hegemonska že več desetletij: 1) tehno-menedžerski "prometejski diskurz"; 2) diskurz zelene rasti in trajnostnega razvoja. Pri prvem okoljskem diskurzu – prometejski diskurz – gre za idejo, da lahko vse probleme, ki jih imamo kot družba tukaj in zdaj, rešimo prek izuma in uporabe novih in naprednejših tehnologij. Ljudje moramo le zaupati najbolj vrlim in inovativnim, da lahko opravijo svoje delo – to pa je oblikovanje novih tehnologij. Drugi diskurz – trajnostni razvoj in zelena rast – je po Dryzeku od leta 1987 in objave poročila Brundtlandine komisije hegemonski globalni okoljski diskurz. Trajnostni razvoj temelji na konceptu bolj zelene, vključujoče rasti ter harmonije med različnimi deli političnega in ekonomskega sistema. V konkretnem primeru evropskega zelenega dogovora gre z idejo, da bodo nove zelene tehnologije ohranile gospodarsko rast, ki bo bolj vzdržna in trajnostna. 

Zakaj sta ravno ta dva diskurza v ospredju reševanja okoljske in podnebne krize na ravni EU in tudi globalno? Zato ker oba izhajata iz in podpirata reprodukcijo kapitalistične akumulacije. Tehnološki razvoj je temelj kapitalizma, kajti gre za iskanje konkurenčnih prednosti na trgu ter za nižanje stroškov produkcije. Gospodarska rast pa je, ob nespremenjenih razrednih odnosih, edini način za blaženje razrednega konflikta. Vprašanje okoljske in ekološke pravičnosti je sekundarnega pomena – bistveno je, da se zažene novi cikel rasti in akumulacije ter da EU ravno na račun novih tehnologij pridobi konkurenčno prednost na globalnem trgu v primerjavi z ostalimi kapitalističnimi gospodarstvi in bloki. 

Takšen koncept, ki ohranja in ki temelji na kapitalizmu, prej ali slej vedno pripelje do tega, da bodo bogate kapitalistične države, ki imajo močna zelena gibanja, okoljske probleme in onesnaževanje izvažale v revne države. Na takšen način bo zaradi uporabe bolj zelene tehnologije verjetno prišlo do izboljšanja okoljskega stanja znotraj teh držav, toda na globalni ravni bodo problemi ostali nerešeni. Gre za eno izmed tendenc v kapitalizmu, da lastnih protislovij – kot je tudi onesnaževanje – ne rešuje, temveč jih le premešča v prostoru. Pomembno vprašanje je tudi, katere zelene tehnologije bodo prevladale na koncu – tiste, ki bi lahko dejansko omogočile nižanje onesnaževanja okolja, ali tiste, na račun katerih bo kapital najbolj profitiral in ki bodo omogočale, da se nadaljuje cikel produkcije. 

V tem smislu bo zeleni dogovor, kot je zastavljen v EU, pa tudi na globalni ravni, ob sedanjih razrednih razmerjih moči le poglobil prekarnost in negotovost velikega dela prebivalstva, saj bodo zaradi razvoja novih tehnologij in tehnološkega razvoja množice ljudi ostajale brez zaposlitve. Potreba po delovni sili se bo znižala, odvisnost od trga in zaposlitve se ne bo zmanjšala, ideja o varni in trajni zaposlitvi pa se bo še bolj oddaljila v preteklost. Edina rešitev, ki se jo omenja, je uvedba univerzalnega temeljnega dohodka, ki pa, kot je trenutno zastavljen, ne bi zadoščal niti za zagotovitev eksistenčnega minimuma, saj bi za to bilo treba dodatno obdavčiti kapital. Ker bodo eksistenčni pogoji ljudi še naprej prepuščeni "nevidni roki trga", širitvi podjetniške forme in povečevanju moči kapitala, sta tako začrtana zelena transformacija in evropski zeleni dogovor predvsem nekaj, kar spominja na tehnološko zeleno zavajanje (green washing).

V tem kontekstu "zelene" transformacije je treba tudi vrednotiti slovenski načrt za okrevanje in odpornost. Ob objavi tega načrta je bilo veliko komentarjev, da gre za zelo nezelen in nedigitalen načrt. Toda v luči zgoraj razloženega se zastavlja vprašanje, ali je in v kakšni meri je sam evropski zeleni dogovor zelen, kajti o spremembi odnosa do okolja in narave ni zaslediti kaj dosti, vse upe in napore se polaga v razvoj tehnologije in bolj zeleno rast, ki pa, če izhajamo iz kritične pozicije odrasti, ne more biti nikoli zares zelena, kajti nenehna rast na omejenem planetu z omejenimi resursi ni mogoča in tudi ne more biti ekološka ali zelena.

Dejstvo je, da ima zeleni evropski dogovor veliko emancipacijskih idej in je tudi nujen. Toda na način, kot je zastavljen, ne bo rešil temeljnih protislovij sodobnih kapitalističnih družb in držav in je tudi vprašljivo, koliko bo dejansko prispeval k prenehanju onesnaževanja okolja, kajti tovarne, ki ne morejo več delovati v EU zaradi novih in višjih okoljskih standardov, se že selijo v revnejše države na periferiji kapitalističnega svetovnega sistema. To pa na globalni ravni pomeni nadaljevanje onesnaževanja in zaostrovanje podnebne krize. Ne gre za globalno spremembo produkcijskega načina, ki je edini zares pravi odgovor na okoljsko in podnebno krizo, temveč za poskus reševanja kapitalizma s kapitalističnimi sredstvi. Nižanje izpustov toplogrednih plinov in nižanje onesnaževanja bosta na ravni EU predvsem prispevala k nadaljnji akumulaciji kapitala v rokah peščice. Tako bo rezultat tega procesa "zelene" transformacije verjetno oblikovanje zelene frakcije kapitala. 

Mirowski je po krizi 2008 napisal knjigo z naslovom Never Let a Serious Crisis Go to Waste, v kateri analizira, kako je kriza 2008, za katero je bil kriv predvsem pohlep kapitalistov in bankirjev, bila izkoriščena za še dodatno povečevanje moči kapitala. Zdi se, da bosta tudi kriza covida-19 in evropski zeleni dogovor predvsem orodje za povečevanje moči kapitala.