Slovenija: 30 let kapitalizma

Slovenija je bila dejansko dobro desetletje in pol, vse do vstopa v EU in krize 2008, razumljena kot zgodba o uspehu. S specifičnim gradualističnim prehodom iz socializma v kapitalizem v Sloveniji sta se država in gospodarstvo izognila "doktrini šoka" (Klein), kar je bilo možno zaradi drugačne zgodovine, drugačnega socializma v Jugoslaviji v primerjavi z vzhodnim blokom ter zaradi specifičnega položaja Slovenije in slovenskega gospodarstva v Jugoslaviji. Slovenija je bila še v času Jugoslavije najbolj tržno orientirana država znotraj realsocialističnega bloka držav v Evropi, že pred razpadom SFRJ je imela tudi najvišji življenjski standard od vseh socialističnih evropskih držav. 

Prihod LDS-a na oblast in politična stabilizacija sta pomenila začetek neokorporativističnega sistema, ki je temeljil na močni vpetosti države v gospodarstvo, na dokaj močni koaliciji menedžerjev in političnih elit, ki so stremele k reformam ter na izjemno močnih in organiziranih sindikatih. Socialni dialog, institucionaliziran v Ekonomsko-socialnem svetu, je postal temelj za sprejemanje ključnih javnih politik. Takšna konstelacija je preživela vse do krize 2008, ki jo številni jemljejo kot točko preloma.

Kriza 2008 in predvsem njeno reševanje – privatizacija, varčevanje ipd. – vsekakor predstavljajo pomemben mejnik. Toda čeprav je dejstvo, da je tranzicija v kapitalizem zaradi zelo specifičnih okoliščin bila veliko bolj mehka kot v drugih evropskih postsocialističnih državah, je treba biti zelo previden. Ne gre za to, da sta v devetdesetih letih obstajala dober kapitalizem in dobro delovanje države, po vstopu v EU in krizi 2008 pa so se pojavile neoliberalne deviacije. Vpeljevanje kapitalizma od samega začetka pomeni vpeljevanje razrednega izkoriščanja. Že v začetku devetdesetih let je namreč obstajala ideja o nujnosti oblikovanja domače kapitalske elite in koncentracije premoženja.

 To je bil projekt tranzicijske "levice", ki je včasih sovpadal tudi z interesi desnice. Menedžerski prevzemi in odkupi so bili ravno temelj tega sistema, ki ga imamo sedaj – privatizacija in koncentracija lastništva v rokah peščice s pomočjo države in državnih bank. Po izbruhu krize leta 2008, ki se v Sloveniji pokaže leta 2009, menedžerji niso bili več zmožni odplačevati kreditov. Takrat projekt ustvarjanja lastne kapitalistične elite – "nacionalne buržoazije" (Poulantzas) – propade, od takrat pa zadeve kupujejo in privatizirajo večinoma tuji kapitalisti ali celo tuje države (Fraport). 

Čeprav pogosto slišimo, da je dohodkovna neenakost v Sloveniji med najnižjimi v Evropi in v svetu, lahko najdemo dokaze za izjemno povečevanje dohodkovne neenakosti. Namreč v poročilu ZN iz leta 2019 lahko razberemo, da so se zgodile zelo pomembne spremembe v Sloveniji od časa osamosvojitve in vpeljave kapitalizma. Zgornji 1 % z najvišjimi prihodki je leta 2017 prejel skoraj 128 % več kot leta 1980, spodnjih 40 % pa 7 % manj. Še pomembneje pa je, da se je po krizi 2008 znova pojavil pomemben premik – zgornji 1 % je prejel 35 % več leta 2017 v primerjavi z letom 2007, spodnjih 40 % pa skoraj 6 % manj. Navkljub temu, Ginijev koeficient neenakosti dohodka ostaja v Sloveniji nizek – okrog 24. Toda pomembno je opozoriti na precej večjo premoženjsko neenakost, ki obstaja v Sloveniji. Bine Kordež je izračunal, da Ginijev koeficient neenakosti za premoženje v Sloveniji znaša približno 38. 

Te procese seveda spremlja tudi radikalna redefinicija socialne države in socialnih storitev v Sloveniji. Socialno državo in socialne storitve vse bolj nadomešča fleksibilizacija trga delovne sile, vpeljevanje aktivnih politik zaposlovanja in socialnega podjetništva. Temeljna predpostavka celotnega koncepta socialnega podjetništva je širitev kapitalistične podjetniške forme v družbi in podreditev profitni logiki področij, ki prej niso bila tržno in profitno usmerjena. Aktivne politike zaposlovanja temeljijo na ideji človeškega kapitala in individualizaciji odgovornosti za brezposelnost. 

Človek je razumljen le kot kapital, ki mora vseskozi povečevati lastno vrednost. Uvajajo se nove metode reševanja socialnih problemov, ki se jih po novem vse bolj prepušča trgu in podjetjem, kar omogoča širitev blagovne forme in povečanje akumulacije. To seveda ni le posledica politik na ravni Slovenije, temveč gre za implementacijo konceptov, ki jih sprejema in financira Evropska unija. V kontekstu obnove kapitalizma in izrivanja Slovenije na periferijo kapitalističnega svetovnega sistema je tudi treba razumeti novico, ki je bila objavljena prejšnji teden. Raziskava ugotavlja, da je bruto plača 30-letnikov skoraj 350 evrov nižja od povprečne plače. 

V tem okvirju je treba poudariti, da se zdi, da smo v Sloveniji dejansko soočeni s "koncem zgodovine" (Fukuyama) in z odsotnostjo kakršnekoli alternative kapitalizmu – gre le za preigravanje različnih že videnih scenarijev. Levica je tako globalno kot tudi v Sloveniji pristala na trg in na kapitalizem. Prepogosto se ne razume, da v pogojih odsotnosti idejne in politične alternative kapitalizmu ni mogoče oblikovati močne socialne države. To lahko povežemo tudi z zmotnim prepričanjem, ki je obstajalo v določenih intelektualnih krogih ob koncu osemdesetih let, in sicer, da odcepitev od Jugoslavije ne bo nujno vodila k restavraciji kapitalizma v Sloveniji. Vprašanje je seveda, kaj je bila sploh možnost po zatonu realsocializma v Evropi, razen kapitalizem ali blairovska tretja pot, ki so jo implementirali v Sloveniji. Toda neobstoj alternative še ne more biti alibi za nerazumevanje temeljnih političnih, ekonomskih in družbenih procesov. 

Različni poskusi konstrukcije mitov ter poskusi ponovne obuditve izgubljene "enotnosti" ne morejo zakriti dejstva, da sta se slovenska družba in gospodarstvo v zadnjih 30 letih podredila kapitalizmu in profitni logiki, slovenska država pa je postala orodje za zadovoljevanje interesov domačih in tujih kapitalistov na račun vse bolj razlaščenega ljudstva. Resnica prvih 30 let samostojnosti Slovenije je restavracija kapitalizma.