'Njihova največja bojazen je ta, da jim ne bodo verjeli'

"Očitno je in razvidno tudi iz raziskave Evropske komisije izpred nekaj let, da smo Slovenci, pa tudi širše, še vedno precej tolerantni do določenih oblik nasilja, ki prizadanejo predvsem ženske, med temi zlasti do spolnega nasilja," opozarja dr. Jasna Podreka, sociologinja s Filozofske fakultete v Ljubljani, ki se ukvarja z nasiljem nad ženskami, predvsem v intimnopartnerskih zvezah. Eden izmed štirih prebivalcev EU še vedno verjame, da je spolni odnos brez privolitve lahko upravičen, v primerih ko je žrtev pijana, nosi razkrivajoča oblačila, ne reče jasno ne, ali se aktivno ne upira. 

A glavno vprašanje, ki se pri tem zastavlja je, čemu je temu tako? "Enoznačnega odgovora na to ni," pravi Podreka. "Razlage pravijo, da je to tista oblika nasilja, ki ga tradicionalno lahko razumemo na način, 'češ da si moški lahko tudi nekaj vzame, če ni dan popoln konsenz'. Gre za napačno prepričanje, ki pa je tudi zelo romantizirano skozi filme in popularno kulturo, da ko se ženska upira, ko reče ne, v resnici misli ja."

Po drugi strani pa je ta oblika nasilja tudi ena najtežje dokazljivih: "Imamo sodišča, ki imajo pred seboj samo dve priči, kjer seveda ena oseba reče, da si tega ni želela in to razume kot spolno zlorabo, druga oseba pa se sklicuje na nek konsenz oziroma da ni šlo za upiranje."

'Zakaj pa je šla sama z njim v sobo?'

S toleranco do spolnega nasilja pa so povezani tudi stereotipi o tem, da morda res ni šlo za nasilje, da si je žrtev v nekem trenutku iz lastne kaprice premislila, da ga je prijavila iz maščevanja, ter stereotipi v smislu 'zakaj je pa šla z njim v avto sama, zakaj je šla v sobo z njim sama'. "Ljudje pogosto napačno razumejo, da si oseba v vsakem trenutku lahko premisli." Ob tem Podreka poda nedavni primer z Irske, ko je sodišče dosodilo, da ni šlo za posilstvo, ker je imela žrtev oblečene čipkaste tangice. "In tega pogosto ne razumemo, da ima vsaka oseba pravico, da si v vsakršnem trenutku premisli in druga stran mora to upoštevati. Vse ostalo je področje spolne zlorabe in nasilja."

Ob tem moramo opozoriti na (pre)pogost prizor v Sloveniji, ko se npr. natakarico 'prime za zadnjico' in večina ljudi ob tem ne bo rekla prav nič: "Tudi to je povezano z nekimi tradicionalnimi prepričanji, češ da je to del popularne kulture, češ saj to ni nič takega. To so tradicionalna stereotipna prepričanja, kaj vse je meja dovoljenega in kako razumemo žensko telo oziroma, gre za objektivizacijo ženskega telesa." 

Problem spolnega nasilja in nadlegovanja pa sega tudi v slovenske šole. Samo spomnimo na primer ravnatelja Dušana Merca, ki je moral na sodišče, ker je dvema osnovnošolcema, ki sta spolno napadla dve dekleti, prepovedal vstop v šolo. "Ta konkreten primer je problematičen iz več razlogov, tudi zakaj je šola reagirala šele v tem trenutku in zakaj pred tem ni zaščitila teh deklet," pravi Podreka in ob tem opozarja tudi na problematiko, da se je žrtvi spolne zlorabe izpostavilo. 

'Celo posilstvo je bilo od nekdaj romantizirano skozi film'

Izredno problematično pa je tudi romantiziranje nasilnih odnosov. V zadnjih letih smo priča knjižnim uspešnicam, na čelu s 50 odtenki sive in istoimenskimi filmi, še zdaleč pa ne gre za edini primer. Romantiziranje nasilnih odnosov, celo posilstva, v sodobni kulturi sega desetletja nazaj. A to ima lahko dolgoročne in obširne posledice. "Tudi nekatere mednarodne raziskave so pokazale, da lahko to, zlasti v fazi odraščanja, zelo pomembno vpliva na to, kakšno podobo o odnosih si najstnice in najstniki ustvarijo. Skozi to namreč krojijo neko svojo vizijo odnosov tudi v odraslost. Ameriške raziskave npr. opažajo, koliko intimnopartnerskega nasilja je med najstniškimi pari, ki izhaja prav iz te stereotipne podobe o tem, kako jaz razumem svojo vlogo v odnosu, kako partner razume sebe v odnosu, kaj si nekdo lahko privošči v odnosu in kaj si ne sme. In te podobe so lahko zelo izkrivljene. Tudi pri dekletih, ki so jih intervjujali, je bilo prisotno prepričanje, da mora biti fant dominanten, njena vloga pa je takšna, da je podrejena." Za Slovenijo raziskav o tem nimamo.

"Romantizacija nasilnih odnosov skozi mediji, filme, glasbo je lahko zelo  problematična. Celo posilstvo je bilo od nekdaj romantizirano tudi skozi film. Tipičen primer tega je film V vrtincu, kjer je Scarlett posiljena, to pa režiser kasneje zapakira v neko romantično podobo. Zelo razvpit pa je tudi primer Zadnjega tanga v Parizu, kjer je prav tako prizor posilstva, glavna igralka pa je pred nekaj leti priznala, da ta prizor ni bil zaigran, ampak da sta se režiser in glavni igralec v nekem trenutku dogovorila, da bosta to izpeljala, igralka pa sploh ni vedela, da se bo to zgodilo," še dodaja.  

Krivda se hitro zvrne na žensko 

Zelo pogosto se ženskam, ki se le odločijo, da prijavijo spolno nasilje, očita, zakaj so to storile šele sedaj. A treba se je zavedati, da ni enostavno spregovoriti, opozarja Podreka: "Dostikrat se zgodi, da osebe, ki so spolno nadlegovane, ostanejo same, ker jim pogosto ne verjamejo, ker pogosto niso slišane. In to je tudi razlog, zakaj tega ne prijavijo." 

Problematični so tudi primeri, ko je napadalec oseba, ki ima določeno moč, družbeno, politično, ekonomsko moč. In potem se zastavi vprašanje, komu bodo verjeli. "Vidimo, da zelo hitro pride do tega, da se krivda zvrne na ženske, češ zdaj pa si išče publiciteto."

In prav to se je pokazalo ob začetku gibanja #Jaztudi oziroma #MeToo v Združenih državah Amerike, ko so prve obtožbe o spolnem nadlegovanju začele leteti na hollywoodskega mogotca Harveyja Weinsteina. In že kmalu so se ob tem začeli pojavljati očitki, zakaj so žrtve toliko časa molčale. "Sedaj pa premislite, kdo je bila Selma Hayek ali Gwyneth Paltrow pred 30 leti. Kdo je bila – neko mlado dekle, ki je prišla v Hollywood brez kakršnekoli moči. In kdo je bil takrat Weinstein, ki je poosebljal sistem Hollywooda. Kdo pa so te ženske danes, je čisto nekaj drugega. Njihova beseda je težko toliko, kot je njihova pozicija danes, moč njihove besede je danes enakovredna moči Weinsteinove." 

Omenjeno gibanje je sicer naletelo na številne kritike, med drugim da gre za 'sovraštvo do moških' in za 'lov na čarovnice' – na kar je opozorila tudi ena izmed ustanoviteljic gibanja Tarana Burke: "Nenadoma je v središču zarota, ki naj bi jo skovali proti moškim, ne pa preživele žrtve spolnih zlorab," je takrat opozorila in dodala: "Želim, da gibanje #MeToo pomaga h kolektivni viziji, da bi svet očistili spolnega nasilja. To je gibanje za pomoč eni od štirih deklic ter enemu od šestih fantkov, ki so vsako leto žrtve spolnega nadlegovanja in ki svoje rane nosijo s seboj celo življenje." 

Podreka pri tem opozarja prav na tiste, ki radi očitajo, "da delamo iz muhe slona in da 'je zdaj že vse spolno nadlegovanje'. Ne, ni res, to je nepravilna interpretacija tega, na kar opozarjamo. Če je neka gesta z druge strani sprejeta, v okoliščinah, kjer oseba to sprejme brez zadržkov, če je to dvorjenje ali pohvala, ki jo jaz sprejmem in mi je dobrodošla, če je obojestransko in če se to dogaja med osebami, ki so v enakem sorazmerju moči, potem seveda to ni spolno nadlegovanje. Če pa se to zgodi v kontekstu, ki je meni nezaželjen, ki me postavlja v neko stisko, kjer nekdo ne upošteva mojega ne, je situacija seveda drugačna." 

Gibanje #JazTudi je deloma zaživelo tudi v Sloveniji in "mobiliziralo del žrtev spolnih zlorab, tudi moških, tiste osebe, ki si drugače ne bi upale spregovoriti," pravi Podreka. 

Javnost začne hitro simpatizirati z napadalcem, kadar gre za 'ugledno osebo'

Sociologinja opozarja še na problem odziva javnosti, ki zelo hitro začne simpatizirati s povzročiteljem nasilnega dejanja, kadar gre za profil storilca, ki sega na področje 'uglednih oseb'. To se je po njenih besedah pokazalo tudi v primeru gibanja #JazTudi. Razlog za to naj bi bilo dejstvo, da v teh primerih ni stereotipnega kriminalca iz družbenega dna, ki ga javno mnenje že tako obsodi; v teh kaznivih dejanjih se praviloma znajdejo osebe, ki zasedajo neke ugledne položaje, so v družbi cenjene. Javnost pa nato v teh postopkih meni, da povzročitelj bistveno več izgublja. 

"V javnosti se hitro pojavi mnenje 'sedaj pa so si te ženske nekaj izmislile', 'vse bo izgubil'. In javnost zelo hitro začne simpatizirati s povzročiteljem nasilja in žrtev postane tista temna plat, ki uničuje življenje nekoga drugega. Spregleda pa se cel kontekst tega, koliko življenj je ta napadalec uničil."

V Sloveniji je prijav spolnega nasilja izredno malo, kar pomeni, da si žrtve ne upajo javno spregovoriti: "Mislim, da je to pogojeno tudi s tem, da je slovenski prostor relativno majhen, žrtve se bojijo stigmatizacije. Njihova največja bojazen je ta, da jim ne bodo verjeli ter strah pred sekundarno stigmatizacijo, ki se zgodi na institucijah, kot so sodišča, policija. Kar nekaj oseb je doživelo, da jim niso verjeli, da so jih zelo grobo obravnavali." Večji del spolnega nasilja tako ostane neprijavljenega. Strokovnjaki ocenjujejo, da se prijavi zgolj tretjina posilstev, glede spolnih zlorab pa je ta delež še veliko nižji oziroma se jih prijavi le minimalen delež. "Statistično je to zelo veliko sivo polje."  V letu 2008 je tako slovenska policija obravnavala 383 kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, od tega 57 primerov posilstev in 159 spolnih napadov na osebo, mlajšo od 15 let. Uradne številke policije so tudi leta 2018 podobne; obravnavali so 354 primerov, od tega 42 posilstev in 96 spolnih napadov na osebo, mlajšo od 15 let. 

Posilstvo znotraj zakonske zveze ni mogoče?

Eden izmed najpogostejših mitov o spolnem nasilju je v Sloveniji je tudi ta, da v partnerski zvezi do spolnega napada oziroma posilstva ne more priti. A temu še zdaleč ni tako. Takih primerov je namreč veliko, a žrtve o tem zelo redko spregovorijo. Slovenija je bila, sicer še v času Jugoslavije, ena prvih držav, ki je kot kaznivo dejanje uzakonila tudi posilstvo znotraj zakonske zveze. "Je pa zelo prisotno stereotipno prepričanje, da če je nekdo v nekem partnerskem odnosu, da do tega ne more priti. Pogovarjala sem se s kar nekaj žrtvami, ki so spregovorile o tem, kolikokrat so bile prisiljene v spolne odnose, ki jih niso želele, ker se jim je partner v nekem danem trenutku celo gnusil. Primer, ki mi je res ostal v spominu, je primer gospe, ki je razlagala, da je partner prišel domov, jo pretepel, nato pa z njo želel imeti spolni odnos. Rekla je, da je po takšnem spolnem odnosu vsakič bruhala. Kaj je to drugega kot posilstvo," pravi Podreka. 

Bi morali v Sloveniji spremeniti oziroma posodobiti zakonodajo? 

In ob tem ne moremo tudi mimo zastarele zakonodaje v Sloveniji, ki se je pokazala tudi ob nedavnem primeru iz Kopra, ko je bil napadalec, ki je spolno napadel žensko, medtem ko je ta spala, obsojen zgolj za kaznivo dejanje prisiljenja, ne pa tudi posilstva. Ob tem so številne organizacije, pa tudi del politike, znova opozorile na nujnost spremembe zakonodaje in definicije posilstva: "Nimamo opredelitve v zakonodaji, da je vsakršna spolnost brez privolitve posilstvo, da vsakršno vedenje, ki je za drugo osebo nesprejemljivo in se dotika njene največje intime, lahko definirano kot spolno zlorabo."

Toleranca do spolnega nasilja je do neke meje vedno obstajala, a v zadnjem času Podreka opaža, da je zelo visoka stopnja tolerance do nasilja dobila prostor tudi v javnosti: "Še vedno sem optimist in mislim, da zelo velik delež ljudi obsoja takšna vedenja. Predvsem se mi zdi problematično to, da ti ljudje, ki zagovarjajo visoko toleranco do nasilja, ki diskreditirajo besede žrtev, ki se postavljajo na stran povzročiteljev, dobivajo vse več prostora v medijih, vse glasnejši postajajo tudi v javnosti. Takšno početje je problematično predvsem s strani nasilneža, ki svoje vedenje goji skozi takšna prepričanja in v takšnih besedah dobi legitimizacijo za svoje vedenje."