On je odgovoren, da se vsi skupaj ne zabijejo v tla

41-letni Tom Bould prihaja s severa Anglije, iz Yorkshira. Že od nekdaj je želel postati pilot, med študijem pa je ugotovil, da želi biti vojaški, čeprav nihče iz njegove družine ni bil v vojski. Vrstam britanske vojske se je pridružil pred 18 leti, z Red Arrowsi je začel leteti leta 2014, z njimi je preživel tri leta, nato je odšel med inštruktorje, pred dvema letoma pa se je vrnil nazaj kot vodja eskadrilje. Trenutno torej teče njegovo tretje – in hkrati zadnje – leto na tem položaju.

Pri Red Arrowsih je namreč tako, da se piloti menjajo na tri leta – po končani rotaciji v ekipi se vrnejo k opravljanju drugih nalog pri RAF-u. Predpogoj za pridružitev slavni akrobatski skupini so izkušnje z lovskimi letali, kot so Typhoon, Tornado, Harrier. Imeti morajo določeno število ur v zraku, običajno je potrebnih deset let, da se doseže kvalifikacija za to.

Bould je torej tisti, ki je v ekipi številka 1, v formaciji vedno leti prvi. "Kamorkoli gremo, sem vedno spredaj, ostali mi sledijo," pojasni. "Med prikazom letimo zelo skupaj, delamo lupinge, smo blizu tal. Moja odgovornost je, da ohranjam določeno hitrost, višino, moram se prepričati, da vsi strmijo v moje letalo in delajo, kar jim je naročeno. Zato, da se vsi skupaj ne zabijemo v tla, sem odgovoren jaz," poudari. 

Razloži, da morajo piloti za njim gledati referenčne točke na njegovem letalu, kot so položaj nosu in konice kril, hkrati pa so ves čas povezani tudi preko radijske zveze: "Veliko govorim. Vedno povem, kaj bom storil. Ko rečem, da desni zavoj sledi 'takoj zdaj', vedo, da morajo začeti zavijati, ko zaslišijo prvo črko besede 'zdaj'," opisuje.

Letijo zelo blizu drug drugemu, zato je zaupanje najpomembnejša stvar: "Zaupati moramo, da se bomo vsi premaknili hkrati in ohranili razdaljo. To pa se doseče počasi. Vadimo v zelo majhnih skupinah in postopamo dodajamo nova letala ter elemente," razloži. "Potrebna je tudi ponižnost. Ko naredimo napako, da se iz nje naučimo. Od pilota se pričakuje, da bo razumel napako, jo razčlenil in se izboljšal."

Pred občinstvom običajno letijo od začetka junija do oktobra, med sezono so zdoma po tri ali štiri dni na teden. Doma so od decembra do velike noči, nato pa se odpravijo na prve treninge nekam, kjer je vreme prijaznejše kot na deževnem Otoku. Konec aprila so za kronanje novega britanskega kralja Karla III. vadili v Dalmaciji, ta teden so se v Sloveniji ustavili na poti v Grčijo, kjer bodo ostali skoraj mesec dni. Lani so bili pet tednov na Bližnjem Vzhodu.

"Zelo je razumevajoča," pravi za svojo soprogo Danielle, s katero imata tudi dva otroka, Sebastiana in Eleanor, stara osem in 10 let. "V vojski je pač tako, veliko si zdoma. Tudi ko sem letel s Typhoonom, me pogosto ni bilo. Zato je pomembno, da imamo ljubeče družine, ki nas podpirajo," poudarja.  

Išče ptice in pazi na raven goriva

Skupaj z njim je v Slovenijo priletel David Marshall, ki je sedel za njegovim hrbtom. Nasmejani Britanec ravno čisti vetrobransko steklo. "Poskrbeti moram, da na njem ni nobenih mušic ali kam zataknjenih ptic, skratka ničesar, kar bi nas lahko oviralo pri vzletu," pravi. "Tako kot avtomobil mora biti tudi letalo redno servisirano in pregledano. Treba je skrbeti za ustrezne ravni olja in hidravlične tekočine, kisika, če bi ga potrebovali. Da je goriva dovolj za dosego cilja. Zavore, pnevmatike. Je pa vzdrževanje vojaškega letala precej zahtevnejše kot v civilnem letalstvu, lahko bi rekli, da je tole formula 1 nebu," potreplja rdeči Hawk T1.

Pregled pred vzletom običajno vzame uro ali uro in pol: "Če smo pod časovnim pritiskom, ga včasih opravimo tudi v 45 minutah, vendar je takrat to delo za dva človeka. Prej kot v 45 minutah pa ne gre. Če narediš hitreje, pomeni, da nisi pregledal vsega," je jasen.  

Tudi med samim poletom Marshall, kadar sedi zadaj, preverja instrumente in pazi na raven goriva. "Včasih spremljam tudi določene stvari zunaj letala, da se lahko pilot osredotoči na samo letenje. Večinoma pa sem samo potnik zadaj, ki mu dela družbo,"  se smeji. 

Sicer prihaja iz Manchestra, del kraljevih letalskih sil pa je že 22 let, saj se je RAF-u pridružil leta 2001. Pri Red Arrowsih je dve leti in pol, to si je želel že od nekdaj, pravi. Pred tem je kot tehnik za orožje delal z bojnimi letali, Typhooni, Tornadi, Harrierji, spozna se na katapultne sedeže. Bil je na petih misijah v Afganistanu in na dveh na Cipru, od koder so leteli v Sirijo, zdaj pa torej z Red Arrowsi leti po Evropi. "Ja, kar precejšnja razlika je. Ampak še vedno sem osredotočen 24/7, ves čas sem na preži," prizna.

Visenje na pasovih

Takoj za "rdečimi puščicami" je na letališče pribrnelo še eno letalo. Manjše, olivnozeleno. V Sloveniji imamo za tovrstne demo prikaze samo eno letalo, nimamo cele skupine kot Britanci. "Vseeno pa gre za nekako enako stvar – promocijo vojaškega letalstva na način, da se prikažejo zmogljivosti letala," pojasni stotnik Andrej Fiorelli, ki se je pripeljal s Pilatusom PC-9.

Letel je že na številnih letalskih mitingih po Evropi, odpiral vojaške vaje po Sloveniji. "Moj osebni cilj je bil vedno pokazati stvari, ki jih reaktivna letala ne morejo. S tem našim letalom sicer nisem tako hiter kot reaktivci, nisem tako glasen kot oni, zato moram narediti program na drugačen način, bolj atraktiven," pojasnjuje poveljnik letalskega oddelka na letalih PC-9 v 152. letalski eskadrilji. 

V svoj program tako vključi elemente, ki jih reaktivci na prireditvah ne izvajajo: "Denimo hrbtni luping, precej takih negativnih figur, letenje nazaj," našteva. "Letenje nazaj pomeni, da greš navpično gor, odvzameš moč motorjem, letalo se ustavi in nato nekaj časa leti nazaj proti tlom, dokler se samo ne obrne," pojasni, ko vidi naš vprašujoč pogled.

"Pri normalnem letenju te sila potiska v sedež, ko letiš na hrbtu, pa je občutek tak, kot da te sila hoče potegniti iz kabine ven. Kri ti gre v glavo in tudi telo v tej smeri prenaša precej manjše sile kot pa takrat, ko si obrnjen pravilno," opisuje. Pilot takrat visi na pasovih, vendar ne na ramenskih, kot bi kdo pomislil: "Glavni pasovi, ki te držijo v sedežu, gredo čez boke," pravi Fiorelli.

Najnižjo višino doseže pri izhodu iz posameznih akrobatskih elementov, ko lahko leti tudi zgolj 30 metrov nad tlemi: "Takrat je potrebna še precej večja osredotočenost, prostora za napake ni. 30 metrov pri hitrosti 600 km/h ni pravzaprav nič," poudari.

Posamezni prikaz akrobacij v zraku običajno traja približno 10 minut. Za tovrstne nastope vadi, kolikor mu dopušča čas glede na ostale naloge, ki jih ima v enoti: "Ker pri nas nimamo posebne enote, ki bi skrbela samo za nastope, tako kot to počnejo Red Arrows, je to nekaj, kar pride poleg rednega dela."

Ko letiš, si v svojem 'filmu'

David Necmeskal je v Slovenski vojski bojni pilot. Pilatus, s katerim leti, ni namenjen naprednim bojem zrak-zrak, zato so se osredotočili na podporo enotam na tleh. Poleg tega varujejo tudi zračni prostor Republike Slovenije, v ta namen so razporejeni tudi v dežurstva v dnevnem času: "Če je kakršenkoli nepooblaščen vstop, da je pod določeno višino, če se denimo pilot letala ne oglaša ali pa gre proti proti kakšnemu prepovedanemu območju, nas pošljejo v zrak, da ga prestrežemo in pospremimo do letališča," opisuje.

Za konec strne še nekaj misli o samem letenju: "Odmisliš vse ostalo in letiš. Samo 'gas' in palica. Držati moraš nek položaj v zraku, kar je zelo zahtevno. In hkrati, ker je tako zahtevno, je skorajda meditacija, saj nimaš časa razmišljati o drugih stvareh in si samo v tem 'filmu' v glavi."