Jan že ve, da gre v mornarico, Miha pa nazaj v svojo redno službo

16-letni Aleks in 14-letna Sara vrtita kolo sreče, ki je stalo pri stojnici Postani vojak pred areno Stožice. Sta bratranec in sestrična. Bi delala v vojski? "Ja, rezervist bi bil," pravi on. "To pomeni, da tam ne bi delal ves čas, ampak bi moral iti le vsake toliko časa," pojasni. "Če je vojna, mora priti pomagat," doda ona. "Moj oče je rezervist in zato hodim z njim, pa tudi ne ljubi se mi učiti danes, zato sem prišla," se smeji Sara.

"Kaj počne rezervist? Vse, kar mu rečejo. Ni posebej specializiran za nekaj, ne vozi denimo letala. Jaz sicer letalo bi vozil, ali pa helikopter, za to bi šel delat izpit. Imam pa še nekaj časa, da se odločim, kaj bom postal," se zamisli Aleks.

Našo razpravo z najstnikoma z nasmehom spremlja Sarin očka Boštjan. Rezervist je postal pred 15 leti: "Da razbijem monotonost. Vojska in orožje sta me že od nekdaj veselila," pravi. Prijavil se je na razpis za prosto mesto v gorski enoti: "Ravno zato še toliko bolj, saj običajno vedno vsi navijajo za morje, v gore nočejo ne otroci ne žena, tam pa je čisto drug svet. Navdušil me je pravzaprav moj bratranec, ki je šel prvi tja in je bil navdušen, koliko hodijo po hribih," se spominja.

'Če bi njemu to ustrezalo, zakaj pa ne'

Pri stojnici skupaj s staršema stoji tudi 14-letni Rok. "Ja, vojska me zares zanima," mu zažarijo oči. Pravi sicer, da za zdaj bolj na splošno še ni razmišljal o kakšnem posebnem rodu vojske. Osredotočiti se namerava najprej na izobrazbo – na srednjo šolo in nato še na fakulteto, vpisal bi se na obramboslovje.

Bi imeli starši kakršen koli zadržek sina pustiti v vojaške vrste? "Ne," je kratka in jasna mati Monja. "Gre pač za obrambo države. Če bi njemu to ustrezalo, zakaj pa ne," dodaja. V družini sicer ni nikakršne vojaške tradicije, s to idejo se je začel poigravati samo Rok: "Sam je izkazal interes in zato smo danes tukaj. Prišli smo se informirat, saj se nikoli ne ve, kam te zanese pot," pokaže na polno naročje katalogov.  

Od srednje pomorske do fakultete in šole za častnike

Jasno izrisano karierno pot pa ima 16-letni Jan. Že zdaj je namreč štipendist Slovenske vojske: "Prijavil sem se za štipendijo za vojaka, ker sem videl, da imam veliko možnosti s to štipendijo. Pa tudi za naprej, saj si želim biti v vojski. In že pred zaposlitvijo mi ponujajo veliko stvari, ki jih lahko opravljam in so povezane z vojsko že prej. Lahko grem na prakso, se udeležim taborov." 

Dijaki vsak mesec dobijo 25 odstotkov minimalne plače, študenti pa 32 odstotkov. Kar pomeni, da jim na račun kapne najmanj 300 evrov na mesec, ta znesek pa si nato lahko z leti in dobrimi ocenami ter opravljenim temeljnim vojaškim usposabljanjem še povečajo. Tisti najbolj pridni dijaki tako v zadnjem letniku lahko pridejo do 457 evrov na mesec, študenti pa celo do 565 evrov. Štipendisti morajo nato s Slovensko vojsko podpisati pogodbo za (najmanj) toliko časa, kot so bili štipendirani.  

"A ko bo Jan končal srednjo šolo, nas bo verjetno zaprosil, če lahko še nadaljuje šolanje. In če nam ta študij ustreza, kar nam po vsej verjetnosti bo, se bomo strinjali," se oglasi Tea Rems. Jan namreč trenutno obiskuje Srednjo pomorsko šolo v Portorožu, nato se namerava vpisati na Fakulteto za pomorstvo, v vojski pa postati del mornarice. "Kot častnik v 430. mornariškem divizionu," je jasen.

V nekaterih primerih varnostni zadržek

Remsova je višja svetovalka na Upravi za obrambo Ljubljana. Na območju Slovenije je šest regijskih uprav in vsi kandidati se glede na njihovo stalno prebivališče oglasijo na tisti, ki ima tam krajevno pristojnost. "Mi smo nekakšna vez med civilnim delom in Slovensko vojsko," razloži. Vlog, ki prispejo po klasični pošti, je vse manj, saj se večina odloči za obrazce na spletni strani Postani vojak. "Nato mi začnemo voditi postopek. Najprej preverimo splošne pogoje, ki jih določa Zakon o obrambi, nato zdravstveno sposobnost za opravljanje vojaške službe, da kandidat nima dvojnega državljanstva, potrdilo o nekaznovanosti. Obveščevalno-varnostna služba pa preveri, če morda obstaja varnostni zadržek za zaposlitev," pojasni.

 "Varnostni zadržek je lahko kaznovanost, policijska evidenca, pridržanje, da so ga dobili v neki družbi, kjer so se preprodajala mamila. Delikventno vedenje, nasilje, vožnja pod vplivom alkohola in povzročitev prometne nesreče ... Vse to lahko vpliva, da nastane varnostni zadržek," našteva. Vloga nato roma v kadrovsko službo Generalštaba Slovenske vojske, oni pokličejo kandidata in mu izdajo sklep o izbiri, on podpiše pogodbo o zaposlitvi.

Od srede naprej je že lažje

Vsak vojak, ki se zaposli, mora na 13-tedensko temeljno vojaško usposabljanje, ki je organizirano trikrat na leto. "Včasih se hiti, da se ujame ta termin. Odpeljemo ga v skladišče Roje, kjer dobi opremo, včasih nato še isti dan v Vipavo, kjer začne usposabljanje," pove sogovornica. 

Kaj pa se zgodi, če nenadoma ugotovi, da to morda vseeno ni zanj? "Ja, zgodilo se je že, da se niti do tja še ni pripeljal, pa je že obupal. Včasih je dejavnik tudi, da starši preveč pritiskajo, taka zgodba se običajno ne konča dobro," zmajuje z glavo. "Na razgovorih jim vedno povemo, da je tam vsekakor sprememba. Vsakdo tam pade v neko posebno okolje in definitivno lahko na plano pridejo stvari, ki jih človek sam o sebi niti vedel ni. Rečemo jim, naj zdržijo, kritičen je prvi teden. V prvem tednu vsaj do srede, potem je že vse lažje. Bodrimo jih, naj ne obupajo takoj," goreče prikimava. Tudi če slučajno odnehajo, niso podvrženi sankcijam, ni jim treba vračati niti denarja denimo za zdravniške preglede.

Ker so se morali prilagoditi današnjim generacijam, so v zadnjih letih nekoliko omehčali kriterije zahtevnosti, nekatere stvari pa še vedno ostajajo enake kot v zgodbah iz služenja vojaškega roka v JLA: "Pospravljanje. Robovi, omarice, vse mora biti na milimetre. Telovadbe, vse je red in disciplina," se smeji.

Mlade vabijo na poletne in zimske vojaške tabore, kjer dobijo prve izkušnje in lahko ugotovijo, če jih to res veseli. Tiste, ki še kolebajo, pa spodbujajo najprej k prostovoljnemu služenju.

Temeljno vojaško usposabljanje se namreč lahko opravi tudi prek prostovoljnega služenja vojaškega roka v treh fazah, lahko skupno ali pa se jih celo razdeli: "Traja 13 tednov, dobiš plačilo 3700 evrov in potem lahko rečeš tudi hvala lepa in na svidenje. Mi imamo usposobljenega državljana za rokovanje z orožjem in naučenega marsikatere druge vojaške veščine, njemu pa bo to pomagalo tudi pri iskanju kakšne druge službe. V prošnji bo to vsekakor neka referenca, delodajalec bo prepoznal poslušnost in disciplino, kar je za vsakogar, ki vodi neko podjetje ali organizacijo, vsekakor dobrodošla veščina."

'Za človeka je dobro, da vidi, kaj je vojska'

Omenjeno usposabljanje pravkar zaključuje Miha. Po dogovoru s svojim delodajalcem je zamrznil zaposlitev v tovarniški proizvodnji in odšel v Vipavo. Po 13 tednih se bo vrnil nazaj v službo.

Pravi, da so se naučili vseh osnov: "Kako se braniti, kako se pošilja signale naprej in nazaj, ko je treba vedno paziti, kdo je za tabo in kdo je pred tabo. Naučiš se, kakšno imaš orožje, kakšni so deli orožja, kako se ga razstavi, sestavi. Vedno ga moraš imeti obrnjenega v varno smer, stran od ljudi ali stvari, ki jih nočeš uničiti," našteva.

Dobro je priti fizično pripravljen, dodaja. "Šli smo na pohod, dolg osem kilometrov. Nosili smo 20-kilogramski nahrbtnik, osemkilogramski neprebojni jopič z vsemi okvirji, ki so bili sicer prazni, avtomatsko puško, čelado. Vse skupaj je tehtalo približno 30 kilogramov."

Ura vstajanja je osebna odločitev, ampak ob 6.10 moraš biti postrojen zunaj na hodniku pred sobo. Najprej te čaka telovadba, potem je na vrsti jutranje redarstvo: "Da je vse lepo očiščeno, pometeno, postelje zložene, omarice urejene, smeti odnesene, kopalnice pomite. Po zajtrku sledi usposabljanje v učilnici ali zunaj."

"Za človeka je dobro, da vidi, kaj je vojska. Pokazali so mi red, njihov sistem delovanja. Zdravo je, da vidiš še drugačno življenje. Da dobiš še neko perspektivo, da lahko presojaš, primerjaš. Samo od težkih stvari postaneš močan," je prepričan Miha.

Številni se vračajo v vojaške vrste

Pogost očitek je, da Slovenska vojska ni zaželen delodajalec zaradi prenizkih plač: "Morda te osnove, ampak vojaški poklic je tak, da je veliko terenov in dežurstev, tako da sama plača na koncu niti ni tako slaba," odgovarja Remsova. Kot pravi, je tudi vse več ponovnih vlog za zaposlitev. Torej tistih, ki so v vojski že delali in odšli, zdaj pa si želijo nazaj: "Ogromno se jih vrača. Potem ko so odšli, so ugotovili, da je to še vedno okolje, ki po eni strani zagotavlja neko socialno varnost, veliko pa jih izpostavi tudi temeljno vrednoto tovarištva, ki jo vojska vsekakor gradi."

Iskalcem zaposlitve sporoča tudi, da v SV ne gledajo toliko na smer izobrazbe, saj se nato v njihovih vrstah še posebej usposobijo: "Zaposli se lahko vsak, ki zadosti splošnim pogojem. Vzamemo recimo tudi frizerje in potem oni počnejo čisto nekaj drugega." Po novem zaposlujejo že tudi z osnovnošolsko izobrazbo, do zdaj so z najmanj poklicno. "To se je spremenilo konec aprila, s tem, da se šolajo ob delu in jim mi plačamo. Potem sklene pogodbo za dvakratni čas tega plačanega šolanja. Ampak to ne pomeni, da mi nekoga z verigami privežemo na nas, če pogodbo predčasno prekine, vrne le sorazmerni delež."

"Vsekakor nagovarjamo mlade, da pristopijo in najprej vzamejo štipendijo Slovenske vojske, saj si tako že pomagajo skozi dijaška, študentska leta, potem jim je takoj že zagotovljena služba," pravi. Starostna meja za vstop v vrste SV je bila do nedavnega 27 let, zdaj je ta odpravljena. Zgornja meja za nove zaposlitve, ki jo predpisuje Zakon o obrambi, je 45 let.  

"Ne smemo pa pozabiti niti na civilno osebje. Potrebujemo psihologe, zdravnike, kuharje, mehanike, avtokleparje. Zaposlili smo denimo nekoga z osnovnošolsko izobrazbo, starejšega od 50 let, ki je šel za pomožnega delavca v vojašnico za urejanje okolice," zaključuje.