Zelo kritični ste bili do potez premierja Janeza Janše, ko gre za vojno v Ukrajini, dejali ste, da je premier kot razgrajač v razredu, ki počne vse po svoje. Vi torej ne bi ravnali na ta način. Kako pa bi ravnali, če bi bili vi predsednik vlade?
Dejstvo je, da se je vse začelo že s predlogom o prepovedi preletov nad Ukrajino, kar bi celoten Nato zapletlo v vojno z Rusijo. Potem se je nadaljevalo s potjo v Kijev, zdaj pa smo edinstveni v tem, da v Kijev pošiljamo vojaško misijo. Problem te misije je, da je država gostiteljica dolžna zagotoviti varnost vsaki takšni diplomatski misiji, kar pa Ukrajina v tem času seveda ni zmožna, ker ima veliko dela z obrambo.
Ko gre za vprašanje, kakšno ravnanje bi bilo pravilno, pa seveda takšno, kot je ravnanje drugih držav. Slovenija ni velika država in je zato še toliko bolj ranljiva, zato ne razumem ravnanja, ki je spet neko ustvarjanje panike. Ponavlja se zgodba, ki smo jo videli že pri covidu, ustvarja se občutek, kot da so Rusi že skorajda na naši meji.
Treba je ravnati v skladu z enotno politiko Evropske unije in Nata ter ne še dodatno izzivati ali razlagati po vseh televizijah, kot da je Slovenija v tem konfliktu glavna. Ni!
Slovenska vlada ima predvsem nalogo, da se sooči s posledicami te vojne. Draži se gorivo, posledično tudi druge dobrine, kot je hrana, inflacija se tudi v evroobmočju veča – v evroobmočju je okoli 6,2, podatek za Slovenijo je že celo sedem. Skratka – ta inflacija požira gospodarsko rast, gospodarska rast bo padla. In to so problemi, s katerimi se mora ta hip ukvarjati Slovenija.
Kajti vojna gre svojo pot. To je vojna med Putinom in Ukrajino, ne med ruskim in ukrajinskim narodom. Zato takšna dejanja ne prispevajo k rešitvi, kot tudi ne izjave, ki bi lahko v dodaten konflikt zapletle še Slovenijo.
Torej Slovenija ne more konkretno prispevati k miru v Ukrajini?
Seveda ne. Glavno dogajanje se bo odvilo na relaciji Evropska unija, ZDA in ostali svet ter Moskva. V Moskvi je rešitev te vojne, kajti Putin je napadalec. Vsi vemo, da je bila Ukrajina napadena, Ukrajini vsi pomagamo. In tukaj opozicija nima težav, tudi v LMŠ s tem nimamo težav. Ukrajini je treba pomagati.
Ne bo pa pomagala neka vojaška diplomatska misija v Kijevu. Predstavljate si, da še kakšna granata pade na našega diplomata. Kaj pa potem?
Vsako vojno je tako kot tudi druge krize treba reševati s trezno glavo. Saj herojstvo kot tako je lepa stvar, ampak ne pomaga pa prav veliko, če zraven ni razuma. In vse druge misije so trenutno v Lvovu, kar se dogaja tudi na neki skupni liniji. Kar se gre naš predsednik vlade, pa je bolj namenjeno notranji politiki, da ustvarja imidž nekega heroja, potem pa ga Zelenski zadnjič ni niti omenil.
Rekli ste, to ni vojna ruskega naroda, ampak predsednika Putina. Pa je mogoče dejansko potegniti tako jasno ločnico med narodom in njegovim voditeljem?
Zagotovo je mogoče. Saj ima tudi naš predsednik vlade zelo "putinistične poteze". Spravlja se na medije, na novinarje, bil je tudi obsojen za tvit, s katerim je žalil novinarki, neusmiljeno kadruje, napovedal je sveto vojno demokraciji, da ne govorimo o koruptivnih dejanjih – to je neke vrste "putinizem" na slovenskih tleh. Zagotovo pa ne moremo trditi, da je slovenski narod enak tej politiki – in tako je tudi v Rusiji, kjer je že 20 let močna propaganda.
Mi smo imeli dobre odnose tako z Rusijo kot Ukrajino. Z Rusijo smo imeli letno 1,3 milijarde evrov prometa, z Ukrajino 400 milijonov evrov, ta vojna pa je vse spremenila.
Ampak nikoli pa ne moremo enačiti nekega diktatorja z narodom. To smo v zgodovini že videli. In Rusija bo tudi po vojni, ki se bo prej ali slej končala za zeleno mizo, saj se bo morala, še vedno tam. Prav zato jaz vedno ločujem med narodi in voditelji.
Saj tudi zaradi Viktorja Orbana ne sovražimo Madžarov. Za Orbana vemo, da je neprimeren politik za EU, ampak to ne pomeni, da smo v konfliktu z Madžari.
Kakšna pa je vaša ocena slovenske in globalne varnostne situacije? Geopolitična težišča se premikajo. Kakšen odnos bi zavzeli do Rusije, Kitajske in ZDA? Kje je naše mesto, kaj nas ogroža?
Slovenija je članica EU in Nata ter mora težiti k skupni evropski politiki, tako kot je vsaka država Evropske unije odgovorna za to, da je politika Evropske unije čim bolj enotna. Kajti samo enotnost lahko rešuje Evropsko unijo.
V zadnjem času imamo sicer v EU drugačen način odločanja, odloča Evropski svet, kjer je 27 voditeljev in odločitve so nekoliko počasnejše. Ste pa našteli države, kjer je ravno obratno. Ampak gotovo mora Slovenija ravnati skladno s politiko Evropske unije.
Slovenija varnostno oziroma vojaško zagotovo ni ogrožena, zato pravim, da panična retorika ni dobra. Je pa, tako kot tudi druge države, ogrožena s posledicami. Inflacija, draginja in vse ostalo.
Bi pa to draginjo seveda pričakali bolje pripravljeni, če v covidnem obdobju ne bi razdelili toliko denarja. Takrat je vlada razdeljevala denar, s tem se je tudi hvalila, zdaj pa je blagajna, ne bom rekel, da prazna, je pa tudi zadolžena. In upam, da bo Evropska unija, kot prihajajo signali, preložila vrnitev fiskalnega pravila, kajti za spopad z draginjo bomo potrebovali finančne rezerve. Če pa vemo, da je rekorder v covidnih dodatkih dobil 81.000 evrov, potem pa vemo, kako so se ti dodatki delili in to nas bo teplo, da ne bomo imeli strateškega denarja za subvencioniranje draginje, cen energentov, kot tudi brzdanje inflacije. Obrestne mere se že dvigajo, kajti za spopad z inflacijo je to praktično prvi ukrep, ki pa za seboj potegne druge težave.
Skratka, izzivov bo veliko, tudi v zvezi z energenti. Zamrznitev, regulacija, nam je všeč, je pa to za seboj potegnilo, da so ponudniki goriva ukinili popust za avtoprevoznike. Ko imajo avtoprevozniki dražje gorivo, se podraži tudi vse ostalo, podražijo se dobrine in pridemo v spiralo. Zato je nujno reagirati s trošarinami, prav tako pa je manevrski prostor pri DDV-ja. Seveda pa to za seboj potegne osiromašen proračun.
In pridemo do ključnega problema, ko nas vlada prepričuje, da bodo z dohodninsko reformo imeli vsi višje plače. Res je, plače se bodo zvišale. Vendar najnižje zelo malo, najvišje nekoliko več, se bo pa znižal davek na sejnine nadzornikov. Na koncu bo rezultat 800-milijonski izpad iz proračuna. Kje pa bomo to nadomestili?
Vse to torej ogroža Slovenijo in to bo zaposlovalo prihodnjo vlado – da bo odpravljala posledice teh težav kar se da učinkovito.
Nekako je v času vašega mandata veljalo, da zunanja politika ni vaša močna plat. Spomnimo se odpovedi govora pred Evropskim parlamentom. Kaj bo tokrat drugače? Je bila tisto zamujena priložnost?
Takrat je bil predsednik evropskega parlamenta Antonio Tajani, ki je kazal fašistične težnje. Tukaj se moramo spomniti njegovega govora, naj živi italijanska Gorica in italijanska Istra. Izkazal je torej neke neofašistične težnje. In ker se je mandat tistemu parlamentu iztekal, predsednik pa je bil ravno on, sem se odločil, da tam ne bom nastopil.
Kar se tiče tega, da zunanja politika ni bila močna plat, pa je bilo ravno nasprotno. Saj zunanja politika ni glasna politika. Diplomacija ne sme biti glasna, zato se ji reče diplomacija, in Slovenija je pod mojim vodstvom ravnala tako, da smo bili v družbi neproblematičnih držav, da nismo imeli nobenih težav z vladavino prava, niso nas prištevali med razgrajače v razredu – k Poljski, Madžarski, kjer imajo hude težave z vladavino prava, in se jim je zdaj pridružila tudi Slovenija. Mi smo težili k jedrnim državam, bili smo v dobrih odnosih z Beneluksom. Skratka, naša zunanja politika je bila takšna, kot zunanja politika države, kot je Slovenija, mora biti. Da pač sledi evropskim vrednotam in da ljudje te države živijo v miru, da lahko delajo, da lahko funkcionirajo – in se čim manj ukvarjajo s politiko. Takšna je bila naša politika: umirjena.
Tudi zdajšnja vlada pravi, da deluje tiha diplomacija. Ampak ko gre denimo za odnose s Hrvaško, rezultatov ne vidimo. Kako bi vi dosegli uveljavitev arbitražnega sporazuma?
Seveda jih ne vidimo, ker jih tudi ni. Če pa že bodo rezultati tihe diplomacije te vlade, bodo pa spet takšni, kot so bili leta 2008 na Bledu, ko sta se srečala Janez Janša in Ivo Sanader, pa vemo, kako se je to končalo. Potem je predsednik Borut Pahor šel v arbitražno zgodbo, ki ima tudi svoje težave. Ampak če spoštujemo vladavino prava, če spoštujemo mednarodne zaveze, pogodbe, potem moramo spoštovati tudi arbitražno odločno. Tudi midva z Andrejem Plenkovićem sva se v Bruslju vsakič, ko sva se srečala, pogovarjala, vendar nisem odstopal od implementacije arbitražne odločbe.
Če se bomo vrnili na dvostransko urejanje, potem se bojim, da bomo še kaj izgubili. Veste, Hrvati so naši sosednje, imamo dobre odnose, k njim hodimo na morje … Ampak v diplomaciji jim pa ne gre zaupati.
Vemo, da je Jadranka Kosor prva rekla, da je arbitraža mrtva, ko je bila po hrvaško gledano kompromitirana, vendar je sodišče ugotovilo, da kompromitacija ni bila tako velika in se proces lahko nadaljuje. Zato je za Slovenijo, kot tisto, ki spoštuje vladavino prava, edino logično, da arbitražno razsodbo implementiramo – in na tem sem tudi vedno vztrajal. Vztrajam še danes. Zato me, ko se gresta Janša in Plenković tiho diplomacijo, to precej skrbi.
Če še nekoliko ostanemo pri varnosti – 780 milijonov vrednega investicijskega načrta za vojsko niste podprli, kakšna je vaša vizija slovenske vojske? Vaša stranka je del koalicije KUL in prejšnjič je bil naš sogovornik koordinator Levice Luka Mesec, ki ima na ureditev slovenske vojske precej drugačne poglede. Kako težka bodo o tej temi koalicijska pogajanja, če bo do tega prišlo? Od česa niste pripravljeni odstopati?
V LMŠ smo vedno podpirali svojo vojsko, vedno jo bomo podpirali, ker je naša, ker ima Slovenija tudi dolgo vojaško tradicijo. Spomnimo se samo generala Rudolfa Maistra. Brez njega danes ne bi imeli Štajerske, še Celje ne bi bilo več slovensko in praktično ne bi imeli države. Tako da mi nismo proti investicijam v slovensko vojsko, to je treba povedati.
Smo pa proti nesmotrnim investicijam. In naša usmeritev je vedno bila, da nakupimo čim več opreme in tistih prevoznih sredstev, ki so primerna tudi za civilno uporabo. Naša želja je na primer bila, da se kupijo trije helikopterji. Bile so težnje, da se kupi Cougar, ki je izključno bojni helikopter, ampak smo vztrajali, da je treba kupiti helikopterje, ki so primerni tudi za reševanje.
Ko sem prišel na vlado, sem tudi takoj ustavil nabavo boxerjev – zaradi nesmotrnosti. Bali smo se "nove patrie", to je dejstvo, poleg tega je vprašanje, kako učinkoviti so za Slovenijo oklepniki. Tudi v Ukrajini vidimo – če imaš dovolj pritioklepnega orožja, lahko ubraniš državo. Pa je Ukrajina velika država, Slovenija pa majhna.
Zato je ta investicijski zakon, ki ste ga omenili, zakon na papirju. Za nabave v slovenski vojski mi ne potrebujemo posebnega zakona. To je spet zakon, ki se lepo sliši, je pa vprašanje, ali bo res toliko denarja, da bomo vse te nakupe lahko tudi izvedli. Zato je to bolj pesek v oči. Glede na to, da temeljijo nakupi bolj na oklepnikih kot na čem drugem, pa se s tem tudi nismo strinjali.
Treba je okrepiti kibernetsko obrambo, treba je nabaviti helikopterje, ki bodo primerni tudi za reševanje, treba pa je kupovati tudi osebno opremo za vojake. Ponavljam, investicije morajo biti smotrne.
Od vojske torej v pogajanjih z Levico ne bi odstopili?
Ne, zagotovo ne, ker slovenska vojska je slovenska vojska. Levica lahko ima takšno stališče, ampak mi smo se določili, da smo del zveze Nato, odločili smo se, da bomo slovensko vojsko imeli, in tukaj ni debate. Sicer pa moram, kar se tiče Levice, povedati, da našim nakupom za vojsko niso nasprotovali, ker je bilo veliko opreme, ki koristi tudi ljudem.
Leta 2019 je razpadel vaš sporazum z Levico. Lahko razložite, kaj se je takrat dogajalo? Levica na primer pravi, da niste bili dovolj resen partner. So bile storjene napake? Pa tudi, kaj je mogoče storiti drugače, da se situacija ne bi ponovila s potencialno novo vlado?
Levica je videla zadeve drugače kot stranke, ki so bile v koaliciji, kajti ko sediš za vladno mizo, in ko imaš resor, moraš pokazati rezultate. To so povsem drugi občutki, kot če si v DZ in vlado podpiraš le na daleč.
In to bo ključna in drugačna zadeva v naslednji vladi. Da bodo morali oziroma bomo morali vsi biti za isto mizo in vsi prevzeti del odgovornosti.
Tudi jaz pogosto poslušam gospoda Kordiša in se nasmehnem, ampak ko bi imel gospod Kordiš za voditi resor, pa mislim, da bi precej te retorike tudi splahnelo. Ko si minister, ljudje zahtevajo rezultate, ne zanima jih razprava. Zato nimam nobenih dilem o tem, da bo prihodnja vlada drugačna, kajti za mizo bomo vsi in vsak bo moral prevzeti odgovornost.
Prihodnja vlada bo tudi večinska vlada, kajti v LMŠ nikoli ne bi več šli v vlado, ki nima 46 glasov v DZ. Če te večine ni, potem vlada težko obstane. Morda to gre v Skandinaviji, v Sloveniji pa se je pokazalo, da ne.
Ko se je poslavljala vaša vlada – še tistega jutra je le malo ljudi vedelo za vaš odstop. Kaj je sodu izbilo dno?
Takrat je Levica prekinila sporazum, DeSUS že tako ni zagotavljal petih glasov, ker je Robert Polnar šel na svoje. Predsednik Pahor je v svojem govoru na proslavi govoril o tem, kako bi se vlada morala lotiti strukturnih reform, ampak skoraj na vsak zakon smo dobili veto, vsaj deset vetov državnega sveta … Tudi proračun smo sprejeli samo zato, ker se nas je usmilil Zmago Jelinčič, Andrej Šircelj pa je bil odsoten. Podobno je bilo tudi pri ministrici Mlinarjevi. Ko vse to seštejemo …
Če želiš biti demokratičen voditelj, potem je v zahodnem svetu popolnoma normalno, da greš bodisi po zaupnico, bodisi želiš na nove volitve. In to je v demokraciji edina pot.
Ta vlada, ki je prišla kot večinska in se spremenila v manjšinsko, se sicer drži s kupovanjem glasov, ampak tako ni mogoče doseči sistematičnih sprememb, ki jih Slovenija potrebuje. Potrebuje reforme, strukturni preboj, zeleni prehod … potrebuje projekte, ki jih bo treba sprejemati z velikim konsenzom. Pogovarjati se moramo o jedrski energiji. In tega ni mogoče početi z vlado, kjer si odvisen od gospoda Branka Simonoviča, Polnarja … To mora biti trdna vlada, ki ima predsednike za isto mizo in vsi dihajo približno v isto smer. Jaz tega nisem imel.
Vlada je začela z 18-odstotno podporo, kar je tako nizka podpora, da še končala ni nobena vlada s tako nizko podporo. Tako da je bilo že od začetka težko predvidevati dolžino življenja te vlade. Potem je že novembra Matej Tonin rekel, da potekajo pogovori na drugi strani … Bila je torej situacija, v kateri ne moreš sprejemati odločitev, ki so stvar širokega konsenza.
Ampak vi menite, da pa lahko zdaj na tej točki z da ali ne volivcem zagotovite, da se z novo vlado ne bodo ponovile stare razprtije?
Da. Če se bodo vsi držali tega, kar danes govorijo, potem se ne bo.
Gremo k potencialni koaliciji. Robert Golob je napovedal pogajanja. Se boste stranke KUL pogajale posamezno ali skupaj?
Kako se bo pogajal, ne vem. Ampak počakajmo volitve. Saj zaradi tega se pravzaprav vse dogaja. Počakajmo 24. april – rezultate in razmerja. Za nas ni nobene dileme, da mora biti vlada levosredinska in v skladu s tem se bomo tudi vedli. Pa tudi v skladu z našim rezultatom in dogajanjem v državi, kakršno je danes, in v želji, da se to nikoli več ne ponovi. Sam velikih težav ne vidim.
Ampak ali bo KUL v pogovorih, že tudi tistih pred volitvami, nastopil skupaj?
Sporazum KUL je bil podpisan, ko novih igralcev še ni bilo. V sporazumu je jasno zapisano, da vlado oblikuje tisti, ki dobi največ glasov. Ampak to je bilo pred novimi igralci. Zdaj imamo novega igralca na političnem prizorišču, je pa težko napovedati rezultate, zato počakajmo. Nobene potrebe ni po prenagljenih izjavah. Znano je samo, da nas pet, kakor danes kažejo zadeve, bomo oblikovali vlado in ljudje od nas to tudi pričakujejo.
Nekoč ste dejali bolje Šarec v roki kot Golob na strehi. Ali Roberta Goloba danes vidite kot potencialnega predsednika vlade?
Ta izjava je bila, ko gospoda Goloba še ni bilo. Zdaj je gospod Golob na sceni, se je pojavil, in zagotovo vsakega vidim kot predsednika vlade, ki ima svojo stranko, ki doseže rezultat na volitvah. Tukaj ni nobene dileme. Kdor bo dosegel rezultat na volitvah, bo vodil vlado.
Kaj pa se bo zgodilo, če seštevek strank KUL dobi več glasov kot Gibanje Svoboda? Kdo bo mandatar? Odgovore želi tudi predsednik Pahor.
Kot sem že rekel, mislim, da je danes prezgodaj govoriti o tem, kakšni bodo seštevki in kdo bo mandatar. Imamo še mesec dni kampanje in nato volitve. Na gospoda Pahorja se pa jaz osebno ne bom preveč oziral, ker mislim, da je že zdavnaj zapravil kakršno koli kredibilnost, zlasti v času te vlade s to svojo servilnostjo.
Vlada se bo sestavila z njim ali brez njega, tudi prejšnja se je. Takrat je bil gospod Pahor zelo naklonjen gospodu Janši, o meni je govoril kot drugouvrščenem na volitvah, niti ne z imenom in priimkom, torej vemo, da mu je šlo za to, da bi bil gospod Janša – morda mu gre tudi zdaj – glede na to, da je imel do pred kratkim za svojega svetovalca Ernesta Petriča, ki pa vemo, kam sodi.
Če se dotaknemo projektov prihodnje vlade – kislo jabolko, v katerega bo treba ugrizniti, je zdravstvo. Vse stranke obljubljate – uredili bomo zdravstvo. Pa bodimo zelo konkretni – kako boste uredili, da bomo lahko do osebnega zdravnika dostopali hitreje in to osebno, ne prek telemedicine, ki se je izkazala za slabo rešitev?
Dejstvo je, da je treba najprej pošteno povedati, da zdravstvo ne bo nikoli urejeno do te mere, da bomo rekli, zdaj pa je vse urejeno. Zdravstvo je področje, ki ga mora vsaka vlada vsak dan urejati in vsak dan spremljati, kaj se dogaja.
Kar se tiče telemedicine – nujno je treba spet začeti z normalnimi pregledi, operacijami. Mi smo leta 2019 za dva meseca sklenili aneks in dali dodatnih 10 milijonov evrov za operacije, in takrat se je pokazalo, da je bilo število operacij nekaj čez 5000 več, skratka to se je pokazalo kot učinkovito, kajti ljudje čakajo na operacije – tudi bolniki z rakom in drugi primeri. Mi danes sploh ne vemo, koliko ljudi nam je umrlo, ker niso dobili obravnave.
Zagotovo je treba okrepiti družinsko medicino, narediti poklic družinskega zdravnika privlačen, da se bo za to področje odločilo več zdravnikov. Urediti je treba tudi pogoje dela, zmanjšati administrativne obremenitve družinskih zdravnikov, kajti administrativne obremenitve jim vzamejo ogromno časa, ki bi ga lahko drugače uporabili za obravnave.
Kar govorimo že nekaj let pa je tako pričakovana digitalizacija. V zdravstvu imamo osnovni problem, da ustanov med seboj nimamo informacijsko povezanih. Čakalne dobe so takšne, da še vedno ne vemo, koliko ljudje kje čaka, pa bi jim morda lahko preusmerili. To je le en primer. Ne gre za parcialne rešitve, tega je veliko.
In pa seveda ta nesrečna ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ob kateri so si vse vlade polomile zobe. Tudi to je treba izvesti, kajti dosedanje dopolnilno zavarovanje ni dodatno, ampak obvezno. Vsi vemo, da brez tega ne prideš nikamor. Lep primer je zobozdravstvo in zdravstvu ne smemo pustiti, da se mu zgodi, kar se je zgodilo zobozdravstvu. Predvsem so težava dvoživke. Operacijske mize so dopoldne zasedene, popoldne prazne v javnem sektorju.
Jaz nisem za to, da gremo z ognjem in mečem nad njih, ker sam nisem nagnjen k prepovedim. Tako kot nismo za obvezno cepljenje, obvezne volitve, tudi tukaj nismo za zapovedi.
Je pa treba zdravnikom dovoliti delati popoldne šele, ko so izpolnili vse svoje obveznosti v javnem sektorju. Rezerv je še veliko, tudi v organizaciji dela in v digitalizaciji.
Šele potem so tukaj finance. In seveda je treba opraviti s korupcijo. Nabava medicinske opreme je stvar, ki tudi zelo hromi zdravstvo.
Aktualna vlada je investirala v gradnjo domov za starejše in pristojno ministrstvo navaja podatke, da je bilo v letih 2018 in 2019 za gradnjo domov za starejše predvidenih tri milijone evrov, v lanskem proračunu pa 30, kar je desetkrat več. Zakaj takšna razlika?
Mislim, da je bilo pet milijonov, kar je seveda premajhna številka. Vendar – kaj je pri tem podatku ključno? To, da so imele prejšnje vlade fiskalno pravilo. Najbrž se spomnite, da je leta 2019 takratna opozicija želela ustavno presojo našega proračuna, ki je bil s presežkom, češ, da kršimo fiskalno pravilo.
Ko je prišel covid, je fiskalno pravilo izginilo, država se je lahko neomejeno zadolževala, donos na obveznico, ki je bil zahtevan, je bil celo negativen, skratka – s tako odpravo vseh omejitev zadolževanja bi vsaka vlada šla gradit.
Mi pa smo se morali držati fiskalnega pravila, ki ga je pa mimogrede sprejela vlada Mira Cerarja s pomočjo SDS. SDS je imel takrat precej pri tem, da imamo danes tako rigorozno fiskalno pravilo. Zato – ja, številke držijo, ampak vsaka vlada bi investirala, če bi imela. Mi nismo smeli, ta vlada pa nima omejitev, kar se bo tudi še pokazalo, ko bo treba vse te kredite, kar se je ljudem podelilo, vrniti. No, takrat bomo pa videli, ko bo morda Janez Cigler Kralj iz opozicije vpil, kako so vse lepo nastavili, vlada pa ničesar ne dela. Hkrati pa ne bo povedal, da se je zadolževanje podražilo, da se je morda vrnilo – upam, da ne – fiskalno pravilo, in da je treba vrniti dolgove. To je bistvo vsega.
Prehranska varnost ni več samoumevna. Kako bi vaša stranka rešila težave slovenskega kmetijstva? Slovensko kmetijstvo je bilo leta zapostavljeno, v domači dobavni verigi so razlike med odkupnimi in prodajnimi cenami tako visoke, da veliko kmetov razmišlja o opuščanju dejavnosti. Kako, konkretno, bi rešili težavo?
Sam prihajam iz družine, kjer smo opustili to dejavnost. Imeli smo štiri repe v hlevu. Nekoliko smo to opustili zaradi bolezni, nekoliko pa, ker se ni izplačalo. V preteklosti smo imeli kmetije, kjer so bili dopoldne v službi, popoldne so kmetovali. Ampak situacija se je spremenila in takšne kmetije, razen če imaš veliko ljubezen do takšnega načina življenja, niso rentabilne. Pravilno ugotavljate, da se to vleče že leta, in ne bom zdaj tukaj metal peska v oči in rekel, da imamo čarobne rešitve.
Je pa dejstvo, da se bomo morali vsi bolj posvetiti tem vprašanjem. Prihaja spomladansko cvetenje in je velika nevarnost pozebe, če pride pozeba, potem vemo, da bo pridelek okleščen. Če bomo preživeli slučajno brez pozebe, se obeta toča. Če nam bo to prihranjeno, pride suša. Skratka slovenski kmet ima ogromno težav že samo z višjo silo. Podnebne spremembe so tukaj strahovito udarile in mi bomo morali kot država investirati v namakalne sisteme. Morali bomo investirati v oroševanje. Tudi ko gre za protitočne sisteme – Avstrijci protitočno obrambo imajo, pri nas nismo nikoli prišli do te rešitve. Že vse to je torej ogromen problem.
Ključen problem slovenskega kmeta pa je odkupna cena. In odkupne cene so se v času kriz znižale, nikoli pa se niso vrnile na staro raven, ker ni mogoče konkurirati trgovskim verigam. Za kvaliteten kos mesa, ki je slovenskega porekla, cena ne more biti v centih. Pri mesu smo sicer skoraj samooskrbni, razen pri svinjini, kjer je stopnja samooskrbe le okoli 40-odstotna, nismo samooskrbni niti pri zelenjavi in sadju … Težava pa je tudi, ker smo uvoznica žita. In administrativno se lahko reče, da bomo posejali več, vendar – ali bo letina rodila, ne moremo vedeti. In kmetije se zaraščajo, kmetje imajo veliko težav z birokracijo. Danes mora biti kmet praktično 100-odstotno digitalno pismen, mora biti administrator, podjetnik … Birokracijo bi lahko oklestili. Tudi pri evropskih razpisih vemo, da smo v Sloveniji še bolj zakomplicirali, kot bi bilo treba.
Obstaja bojazen, da se stranki ne bi uspelo uvrstiti v parlament?
Nihče ne ve, kakšni bodo rezultati. Mi smo prepričani, da v parlament bomo prišli in ne vidim razloga, zakaj ne bi, saj smo trdo delali, zadnji dve leti tudi v opoziciji in ljudje so nas videli. Videli so našo poslansko skupino, ustanovili smo dve preiskovalni skupini, od katerih se ena ukvarja z ravnanji v času epidemije, druga pa preiskuje vplivanje politike na policijo. Bili smo aktivni, ljudje vidijo, da smo konsistentni in nismo se oklepali oblasti za vsako ceno. Na volitve gremo popolnoma samozavestno, število mandatov pa lahko napove le vedeževalka.
Kaj bi bil za vas volilni uspeh?
Leta 2018 je naša stranka, ki pred tem ni bila parlamentarna, dobila 12,6 odstotka glasov, kar je zadostovalo za drugo mesto, ampak daleč za zmagovalcem. Takrat je bil naš cilj vstop v parlament in čim boljši rezultat. In tudi zdaj bo za nas uspeh čim boljši rezultat.
Politični prostor je polariziran, politika uživa izjemno nizko stopnjo zaupanja. Kako boste prispevali k temu, da se to spremeni? S kom iz nasprotnega pola ste pripravljeni sodelovati?
Mi smo že veliko storili za to. V naši vladi so ljudje prevzemali odgovornost, tudi naš generalni sekretar je prevzel odgovornost, ko je opravil tisti klic. Naša dejanja govorijo sama zase, imeli smo standarde. Seveda nismo brez napak – ne jaz, ne naši člani, nihče ni brez napak, ampak mislim, da je naša stranka med zadnjimi, ki bi ji lahko očitali, da je kriva za nezaupanje v politiko.
Kar se tiče nasprotnega pola pa ne vem. Jaz z gospodom Janšo težko sodelujem, če počne vse, kar počne, če zatira medije, izvaja putinistično politiko proti RTV Slovenija, proti STA, drugim medijem, se ne udeležuje soočenj, sodnih obravnav, ne dviguje pošte … Gospod Tonin je začel z izgubo kamiona mask, potem je stranka svojega podpredsednika direktno kadrovala v Dars, vidimo hobotnice, kako politiko pospešeno umikajo v gospodarstvo. V stranki Konkretno ni nič več ostalo od liberalne stranke, kar je zagovarjal Miro Cerar. Pa da ne govorim o ravnanjih te vlade, ki so koruptivna, v času covida pa so bili ljudje kaznovani s 400 evri, ker so pojedli rogljiček, in podobno …
S temi strankami torej težko sodelujemo. Ampak to je manjšina strank. Z ostalimi strankami, na levi sredini nas je zdaj pet, pa ne vidim težave, da se dobimo skupaj in sodelujemo.
Naša stranka je veliko naredila za zaupanje v politiko, želeli smo še več, spremembo volilnega sistema, kar je že pripravil Rudi Medved, ko je bil še minister, a ni bilo politične volje. Bomo pa s tem še nadaljevali. S spremembo volilnega sistema in ukinitvijo državnega sveta.
Z Janezom Janšo se torej pred volitvami ne boste srečali?
Ne, ni potrebe. S stranko, ki te javno vabi k sodelovanju, po drugi strani pa te tepe, je nemogoče sodelovati.
