Luka Mesec o obrambi, Natu in (svoji) politični prihodnosti: Nehati se moramo obnašati panično

Teče tretji teden vojne v Ukrajini, nič ne kaže, da bi se situacija v kratkem izboljšala. Kako trenutno situacijo ocenjujete vi in ali vidite kakšen izhod?

Izhod iz vojne je vedno pogajalska miza, vojne se nikoli ne končajo na bojišču, vojne se končajo za pogajalsko mizo. Naloga ostaja takšna kot vedno, prisiliti Vladimirja Putina k čimprejšnjim pogajanjem in popolnemu umiku iz Ukrajine.

Že ves čas pa poudarjamo, da imajo Ukrajinci pravico do samoobrambe, naša naloga pa je poskrbeti, da ta vojna ne preide ukrajinskih meja.

Za zdaj mislim, da odvračanje deluje, očitno Putinu niti na kraj pameti ne pade, da bi se šel kakšno avanturo onkraj ukrajinskih meja. Na drugi strani pa se Zahod močno ogiba, z redkimi izjemami, kot je naš premier Janez Janša, da bi se šel avanture, kot je denimo območje prepovedi preletov, kajti to bi pomenilo vstop članic Nata v vojno ter, tako rekoč, svetovno vojno.

Kako konkretno vidite vlogo Rusije v tem konfliktu? Zapis Mihe Kordiša na Facebooku bi lahko razumeli kot relativizacijo vloge Rusije.

Sem povsem proti relativizaciji. Kot sem že večkrat povedal v stranki, vojna je kot posilstvo. Ko se zgodi, je agresor znan, žrtev je znana in zavzeti je mogoče samo eno stran.

Omenili ste že obisk premierja Janše v Ukrajini. Kako ga ocenjujete?

Za Ukrajince je ta obisk brezploden, zaradi njega ne bo vojne nič prej konec, niti ne bo manj žrtev. Jasno je, zakaj je premier šel tja. Šel je iz notranjepolitičnih razlogov, ker poskuša katastrofo, ki se odvija na tujih tleh, kapitalizirati v domače politične namene, na tem želi graditi svoj volilni rezultat, če sem zelo neposreden.

Vendarle pa je obisk odmeval tudi v tujini, pojavljale so se ocene, da gre za močan izraz solidarnosti, pogumno dejanje, močno sporočilo.

Pojavljalo pa se je tudi, da za to ni imel mandata Evropske unije, in da gre za avanturizem.

Premier je tudi pozival k zaprtju zračnega prostora, kar bi, kot ste že sami omenili, po mnenju analitikov pomenilo širšo vojno. Nato je za zdaj proti temu. Kako vidite trenutno vlogo Nata v konfliktu? Nas varuje pred prepogumnimi dejanji posameznih držav?

Poziv, da se vojna v Ukrajini razširi v svetovno vojno, kar pravzaprav predlaga Janša, ni pogum, ampak norost. Tako da me veseli, da v vodstvu Nata še ohranjajo dovolj trezno glavo, da tega ne bodo storili. Je pa zanimivo, da imamo predsednika vlade, ki očitno te odgovornosti ne premore.

Vse do zadnjega trenutka je le malokdo verjel, da se bo ta vojna zares zgodila, pa se je. Se je zaradi tega stališče Levice do Nata kakor koli spremenilo?

Z mojega gledišča je tako – mislim, da širitve Nata na vzhod ne moremo več sprejemati kot le ameriške ali Natove agende. Treba je razumeti, da so tudi Poljska, baltske dežele in Madžarska imele utemeljene strahove, zakaj so to storile. In da je tudi Ukrajina, ko je želela vstopiti, imela utemeljene razloge, zakaj je želela vstopiti.

Če gledamo naprej, pa bi rekel, da se moramo nehati obnašati panično. V zadnjih dveh letih smo doživeli dve veliki katastrofi – covid-19 in vojno. In vsakič je bila panika. Pride covid – čez noč je treba vse zapreti, karantena, panika … Zdaj pride vojna in naenkrat naj bi bilo treba vse obrniti na glavo, začeti porabljati milijarde evrov za nabavo orožja, da se bomo zaščitili pred bodočimi vojnami ... Jaz bi predvsem pozval k temu, da je treba ohranjati mirno kri.

Videli smo, da nas panika nikamor ne pripelje, poznamo pa največjo katastrofo, ki bo zaznamovala našo generacijo, to pa so podnebne spremembe. In ko se vojna v Ukrajini poleže, upam seveda, da čim prej, se bo treba osredotočiti na tisto, kar je pred nami in v tem smislu je zaostrovanje ali militarizacija škodljiva, kajti že samo ameriška vojska bi bila, če bi bila država, 47. največji onesnaževalec na svetu. Se pravi ameriška vojska ustvari več emisij, kot jih ustvari Švedska, Švica, Maroko …

Prav tako je danes na svetu že toliko orožja, da lahko ta svet, če se zgodi svetovna vojna, nekajkrat uničimo. To je resen znak, da moramo iti v drugo smer, se začeti pogovarjati o umirjanju strasti v svetu, o umirjanju blokovskih napetosti in demilitarizaciji. Vem, da sem glas vpijočega v puščavi, ampak ne vem, kam bomo prišli, če bomo vsi podlegli tej histeriji, da se je naenkrat treba povsem vreči v vojsko in se do zob oborožiti.

V volilnem programu Levice iz leta 2018 je bila zahteva po izstopu iz zveze Nato. V volilnem programu za 2022, ki je bil sprejet že v času vojne v Ukrajini, prav tako. Torej vaše stališče ostaja nespremenjeno?

Kar se nas tiče, bi Slovenija morala biti nevtralna država, nevtralna država je tudi Švica, je Avstrija in mi želimo imeti Slovenijo, slovensko zunanjo politiko, naravnano k miru in blokovsko nevtralno.

Kakšno pa bi bilo v tem trenutku širše, globalno sporočilo, če bi Slovenija postala nevtralna država?

Mi ne želimo soliti pameti Ukrajincem, kako se bodo odločili, zagovarjamo njihovo pravico do samoodločbe o tem, v katerih zavezništvih želijo biti. Kar se tiče Slovenije, pa v Levici zagovarjamo stališče, da je za nas najboljša pozicija nevtralna in mirovniška.

Zdaj, ko je Rusija napadla Ukrajino, na Nato gledamo z neke druge perspektive. Ne smemo pa pozabiti, da ima Nato močno krvave roke pri invaziji na Libijo, da je odigral svojo vlogo v Iraku, Siriji, ter da je eden od faktorjev za uničenje Bližnjega vzhoda v zadnjih dveh desetletjih. Tega ne smemo in ne moremo pozabiti, zato je treba ostati zelo kritičen do Nata.

Sami ste dejali, da ste glas vpijočega v puščavi. Zagotovo si večina ljudi ne želi vojne, a je ta leta 2022 vendarle postala resničnost na evropskih tleh, kjer smo desetletja ponavljali "nikoli več", pa se je zgodilo. Ali ni morda ta pozicija zdaj politično, da ne rečem naivna, idealistična in nerealna?

Ampak v čem je Ukrajina drugačna od Sirije, Libije ali Iraka?

Vojna se je vrnila v evropski prostor, na kontinent, kjer nismo več verjeli, da se to še lahko zgodi.

Mislim, da je treba gledati drugače. Tokrat je drug agresor. Agresor ni Amerika ali koalicija voljnih, kjer smo bili mi na strani agresorja. Agresor je Rusija in članice Nata so v drugačni poziciji.

Mislim, da je to prva ključna sprememba, druga ključna sprememba je, da so nam Ukrajinci bližje in lažje razumljivi od Iračanov, in zato z njimi lažje solidariziramo. Ampak jaz vztrajam, da se ta vojna dogaja znotraj meja Ukrajine, naša naloga pa je preprečiti, da te meje preide, in delovati v smeri, da se vojna čim prej konča. Ne sprejemam pa teze, da imamo vojno v Evropi. Če bomo imeli vojno v Evropi, potem je po nas.

Ste o teh vprašanjih v zadnjem času govorili tudi na stranki?

Na to temo smo imeli ogromno razprav, vztrajamo pa pri že zavzetih pozicijah, torej mirovniška vloga Slovenije v svetu, nevtralna pozicija, demilitarizacija, nasprotujemo blokovskim zaostrovanjem.

Ko se je predsednik vlade vrnil iz Ukrajine, je sporočil, da Ukrajina potrebuje predvsem orožje. Če bi bila vaša stranka del vlade, Ukrajina našega orožja najbrž ne bi dobila?

Naša pozicija je proti pošiljanju orožja. Kar pa ne pomeni, da Ukrajincem odrekamo pravico do samoobrambe. Ukrajinci imajo vso pravico do samoobrambe. Pošiljanje orožja je sicer zapleteno vprašanje. Ali pošiljamo orožje v Jemen? Tam tudi že nekaj časa divja vojna, ki je za nas neznana, mediji o njej ne poročate. Treba se je vprašati, v kakšni funkciji je pošiljanje orožja. Videli smo, da so po različnih vojnah po svetu takšne intervencije ponavadi zaostrovale konflikte in podaljševale državljanske vojne ter povzročale žrtve.

Ampak na podlagi znanih informacij bi se Ukrajinci brez te pomoči že morali predati …

Saj pravim, odločati je treba od primera do primera, kako se v teh situacijah obnašati.

V vašem programu je med drugim zapisano, da boste razveljavili zakon o 780 milijonih za orožarske nabave, preklicali zaveze Natu, zaustavili propagandne kampanje za novačenje mladih za vojaški poklic, nakupe vojaške opreme omejili na opremo, ki jo vojska potrebuje za zagotavljanje družbeno koristnih nalog. Vi bi torej vojsko omejili na sile za neko širšo zaščito in reševanje? Kakšna je vaša vizija slovenske vojske?

Če nam ukrajinska situacija kaj kaže, je, da pomaga civilni odpor. In v Ukrajini imamo ljudi, ki ustavljajo eno najmočnejši vojsk na svetu. In takšna je tudi naša izkušnja, če pogledamo, kako je Slovenija dobila zadnja dva oborožena spopada na naših tleh, prvič kot partizansko gibanje in drugič kot teritorialna obramba, ki je bila neke vrste oborožena civilna zaščita. Prepričani smo, da je za majhne države, kot je Slovenija, če želijo ubraniti svoj teritorij – saj se ne moremo kosati z nobeno večjo državo, kaj šele velesilo – pomembna sprememba koncepta v smislu tega, kar ste poimenovali razširjena civilna zaščita.

Če pa bi se vojna vendarle razširila, čeprav seveda vsi upamo, da se ne bo, bi nas potem branila ta razširjena civilna zaščita ali bi morda celo najprej predlagali predajo in potem pogajanja?

Nikakor predaja, ampak ljudski odpor. Kar se slovenske situacije tiče, je pa tako, da če se bomo znašli v vojni, se bomo zaradi tega, ker je država članica Nata. To pomeni, da Nato tudi za nas pomeni določeno varnostno tveganje in bi bilo bolj varno biti nevtralna država. Slovenije nihče noče neposredno napasti.

Bili ste težek nasprotnik obrambnega ministra Mateja Tonina, spodkopavali ste vsak predlog, ki je bil vložen v proceduro. Kakšen partner bi bili glede teh vprašanj v prihodnji vladi? Stranke KUL ne delijo vaših stališč. Bi bili glede obrambnih vprašanj pripravljeni kakor koli popuščati?

Tukaj lahko že vnaprej povem, da bi bilo to eno najtrših jabolk spora v koalicijskih pogajanjih, saj vztrajamo pri tem, da je treba obrambne izdatke držati na minimumu, da oklepniki, ki jih kupuje Tonin, na noben način ne prispevajo ne k varnosti ne k zaščiti slovenske države kot take, in da so to investicije, ki so metanje denarja skozi okno. Za te oklepnike za 400 milijonov evrov, ki jih zdaj kupuje, v Sloveniji ne bo ustvarjeno niti eno delovno mesto, niti en evro ne bo porabljen v Sloveniji. To je kupovanje neke tuje tehnologije, uvoz tuje tehnologije, ki ne ustvarja dodane vrednosti, medtem ko bi lahko s tem denarjem, če govorimo o 400 milijonih evrov, gradili bolnišnice, stanovanja, domove za starejše … Moramo vedeti, da se temu odrekamo s tem, ko kupujemo oklepnike.

Pa je pričakovati, da boste vztrajali pri referendumu o izstopu iz Nata v prihodnjem mandatu?

To ne bo naš pogoj za vstop v koalicijo, je pa to naša programska točka, pri kateri vztrajamo. Izvedli bi jo, ko bo situacija v parlamentu to omogočala. Za referendum potrebujemo 46 poslanskih glasov. Smo pa takoj za to, da se referendum skliče in Slovenija postane nevtralna.

Kako resen je po vašem sporazum KUL? Karte se mešajo na volitvah. 24. april bo ena zgodba, dan po volitvah, 25. april, pa druga. To bo nov dan z novimi relacijami. Bo sporazum zdržal?

Povolilni sporazum bo zdržal. Težava pa je, da bomo koalicijo gradili s stranko, ki ni podpisnica tega sporazuma. Mi z Gibanjem Svoboda ugotavljamo, da smo naravni zavezniki, ker imamo kot cilj zamenjati vlado Janeza Janše, ugotovili smo, da nas vežejo načela, kot je zavezanost k odprti, demokratični, solidarni in svobodni družbi. Pričakujem, da bomo KUL in Gibanje Svoboda glavni faktor pri pogovorih o bodoči koaliciji. Gibanje Svoboda sicer ni podpisnik sporazuma, tako da se bo treba najprej uskladiti glede izhodišč, potem pa na podlagi tega pisati koalicijsko pogodbo. Mislim pa, da ne bi smelo biti težav.

Robert Golob je ta teden povedal, da bo stekla tudi razprava o sodelovanju s KUL in omenja se možnost, da ne bi sodelovali s celotno koalicijo KUL, ampak s posamičnimi strankami. Ali to pri vas vzbuja nelagodje?

Ne, saj bo KUL držal skupaj in bomo šli na pogajanja skupaj.

Torej v vaši stranki ni bojazni, da bo zapostavljena, še posebej, če bi preostale stranke zabeležile rezultat, zaradi katerega Levica kot potencialno težek partner ne bi bila več potrebna?

Jaz o tem ne bi špekuliral, počakajmo, pa bomo videli, kam pridemo.

Torej menite, da bo povolilni dogovor KUL zdržal?

Mislim, da bo. Kot drugo pa Golob naše pozicije pozna. Ve, da z drugo stranjo koalicije ne more graditi, lahko jo s to stranjo. Na njem torej je, da programske točke in izhodišča približa na način, da bo sodelovanje možno.

Znano je, da sta imela en sestanek. Jih je bilo še več?

Imela sva en sestanek, prav tako sva izmenjala nekaj sporočil.

Kako ocenjujete komunikacijo? Ob pojavu nove stranke je bilo čutiti nelagodje KUL-a.

Mi nelagodja ne čutimo, se ne počutimo ogrožene zaradi novih akterjev.

Predsednik Pahor je koalicijo KUL prosil, naj se opredeli, ali je seštevek poslanskih glasov ali naj se upošteva vsako stranko posebej. Kako mu odgovarjate?

To se moramo še dogovoriti. Kar se nas tiče, pa bi moral veljati povolilni sporazum, ki pravi, da je v primeru, da KUL dobi volitve, mandatar iz stranke, ki je dobila največ glasov. Se je pa seveda treba dogovoriti tudi v Gibanju Svoboda in tukaj bo vlogo odigralo tudi to, koliko glasov bo dobil KUL in koliko Svoboda.

Z odhodom Levice iz nadkoalicijskega sporazuma se je začelo padanje Šarčeve vlade. Bi danes kar koli storili drugače?

Ne, saj je bilo dopolnilno zavarovanje samo slamica, ki je kameli zlomila hrbet, na kameljem hrbtu pa se je tisto leto nabralo res veliko. Mi smo predlagali 14 projektov, ki so bili preprosti – od tega, da se prenese parcele s Slabe banke na stanovanjski sklad, da lahko ta začne graditi stanovanja, do tega, da se študentom zviša minimalno urno postavko … Vse to je letelo v smeti. In ko smo do poletja videli, da iz teh projektov ne bo nič, smo rekli – prav, ostajamo samo pri enem, to je dopolnilno zavarovanje, in če še ta ne gre skozi, nam ne preostane drugega, kot da sodelovanje prekinemo. Mislim, da tega niso vzeli resno in zato se je zgodilo, kar se je. Resneje se mora začeti obnašati druga stran.

In kako naj volivci zaupajo, da se bo po teh volitvah pa to res zgodilo? Da bo sodelovanje funkcioniralo?

Mislim, da smo se po zadnjih dveh, treh letih zelo dobro spoznali.

Po vaših navedbah je v zadnjih dveh letih Janševa vlada rušila postulate demokracije, ogrožala neodvisnost institucij, teptala nevladne organizacije … Ali se za to čutite soodgovorne?

Ne. To je počela Janševa vlada. Mi smo od prvega dne na to opozarjali in od prvih malverzacij, ki jih je storila, naredili vse, da bi se ta vlada čim prej zamenjala. Od tega, da smo bili pobudniki združevanja opozicije, do tega, da smo pristopili h konstruktivni nezaupnici, prav tako smo skušali vlado zaustavljati z interpelacijami in podporo protestom. Za podreditev RTV je vlada potrebovala dve leti, brez odpora bi se to zgodilo bistveno prej. To ne pomeni, da lahko razglašamo zmago, saj sta bili zadnji dve leti katastrofa in Slovenija v zadnjih 30 letih še ni bila tako nizko, kar pomeni, da bo treba vse to spremeniti. Želim pa poudariti, da ne smemo gledati na delovanje opozicije v zadnjih dveh letih kot na neko nesposobnost, ampak da smo naredili vse, kar smo s svojimi glasovi lahko – imeli smo jih žal manj kot koalicija, ker so se nekatere stranke izneverile volivcem.

Razlike med poloma v slovenski politiki so tako velike, da so jih opazili tudi v Bruslju. Jih je mogoče kdaj preseči?

Najprej moramo dobiti vlado, ki ne bo delovala proti svojim državljanom, ampak bo delovala v koraku z državljani. Eden ključnih problemov slovenskega političnega prostora je, da so vlade, ne glede na to, ali so bile leve ali desne, če omenim samo vlado Mira Cerarja, potem ko so prišle na oblast, počele nekaj povsem drugega, kot so obljubljale pred volitvami. Vse so se izneverile svojim volivcem. Zato je pomembno, da bomo to, kar bomo med kampanjo govorili, potem tudi upoštevali, da se torej začne vračati zaupanje.

Sem pa zagovornik posvetovalnih referendumov, ne samo s stališča opozicije, ampak tudi koalicije. Ko se pogovarjamo o pomembnem družbenem vprašanju, bi bilo pomembno, da se vpraša ljudi, kaj si mislijo, kot to počnejo Švicarji. Ključno je torej začeti znova graditi to zaupanje ljudi do politike, države in ustanov. Takrat bomo lahko začeli odpravljati blokovski spor.

Slavoj Žižek je filozof svetovnega formata. Kakšno odgovornost vam nalaga njegova podpora?

Veliko odgovornost. Slavoja izjemno cenim, sva osebna prijatelja, veliko dam na njegovo mnenje, predvsem pa se mi zdi, da je izjemno pomemben, ker se nikoli ni bal zamer. V vsaki situaciji na izviren način pove, kar verjame, da je prav. To ga je v življenju stalo marsičesa, ampak to je nekaj, kar je treba pri njem spoštovati in zavzemam se, da bi bila takšna tudi naša stranka. Torej ne stranka, ki se upogiba in gre za tistim, kar je popularno, ampak stranka, ki razmišlja o tem, kaj je prav in v skladu s tem tudi deluje.

Levica je mandat začela z devetimi, končuje ga s šestimi poslanci. Statistika ni dobra.

Če gledate statistično. Če pa gledate, kakšno je bilo razpoloženje v stranki pred štirimi leti in kakšno je zdaj, lahko govorimo o velikem napredku. Bolje delujemo, dobili smo nekaj sto novih članov, kandidatna lista je bistveno boljša, kot je bila na prejšnjih volitvah. Mislim, da stranka dobro stoji v slovenskem političnem prostoru.

Stranka ima tudi nekaj posebnosti. Še vedno imate določilo glede prispevka funkcionarjev. Je zaradi tega v stranki nemir?

Ne, so tudi prejšnjič bili kandidati s tem seznanjeni, zdaj pa smo jih še posebej seznanili s tem, da v stranki obstajajo članarine, in da želimo ohranjati zavedanje, da ko si izvoljen, nisi izvoljen zaradi sebe, ampak ker te je stranka dala na listo, ponudila je infrastrukturo, zato je tvoja naloga, da nato stranki tudi nekaj vrneš. Mislim, da je to osnovni gradnik solidarnosti, ki ga želimo obdržati.

Kaj pa omejitev mandatov? Za vas, za Mateja Vatovca in za Miho Kordiša je, če boste izvoljeni, to zadnji mandat.

Tako je. Imamo dva mandata oziroma po privoljenju Sveta lahko dobimo še tretjega. V tem mandatu bo torej treba razmišljati o naših nadomestitvah.

Je to dobro za stranko? Nekako poosebljate Levico.

Dolgoročno mislim, da je dobro. Če pogledamo kakšno drugo stranko, vidimo, da je SDS postal zasebno podjetje Janeza Janše. Ne vem, če še lahko govorimo o stranki, govorimo o združbi, ki zasleduje neke osebne interese. To se ne sme zgoditi. Če hoče stranka ostati stranka, potem se morajo biti tisti na vodilnih mestih pripravljeni umikati in dajati prostor novim. To seveda ne pomeni, da se bomo povsem umaknili iz slovenskega političnega življenja, bomo pa dali prostor novim.

Boste ostali aktivni v stranki?

Da. Če bo stranka potrebovala, da sem aktiven na nekem ministrstvu, bom aktiven na ministrstvu.

Miha Kordiš s svojimi zapisi večkrat povzroča razburjenje. Kako vidite ta njegova močna stališča? Ali predstavlja skrajno krilo stranke?

O teh stališčih se pogosto pogovarjava. Ne bom pa javno komentiral vsebine najinih pogovorov.

Če bo Levica v prihodnji vladi – za katere resorje se boste potegovali?

Tega še ne smem povedati. Lahko pa, če pogledate teme, na katerih delujemo, razberete, katera ministrstva nas zanimajo. Imamo jih pa pet v ožjem izboru ter sedem v širšem.

Jesen je, pojavi se nova različica koronavirusa, ki je izjemno nalezljiva in hkrati tudi nevarna, kar se kaže v zasedenosti intenzivnih in navadnih bolnišničnih postelj. Kako reagira vlada, katere del je Levica?

Najprej bo treba po volitvah odpraviti ta koronski režim, ki ga je vzpostavila Janševa vlada, saj to ni sistem, ampak zmešnjava, kjer nihče v državi ne ve, kaj velja, najbrž niti sam Janez Janša ne. Vse to je treba odstraniti, če se pojavijo nove različice, pa bi se ravnal po načelu »keep it simple«, torej postavimo enostavna pravila, ki jim ni težko slediti, in ki se jih predvsem vsi držimo na enak način.

Cepljena je dobra polovica ljudi. Številni pravijo: ne bom se cepil, ker mi je tako rekla vlada. Je opozicija storila dovolj za promocijo cepljenja?

Opozicija ni nikoli na nobeni točki nasprotovala cepljenju. Vseskozi smo govorili, da je cepljenje najelegantnejši način za izhod iz epidemij, kar je zgodovinsko dokazano. Težava tukaj pa je, da javnost ne zaupa politiki in oblasti, to pa se je prelilo v nezaupanje do cepiv. Nimam prav dobrega odgovora, kako iz te zagate, je pa treba s tem živeti, in če se bo epidemija morda nadaljevala z novim sevom, je enostavno treba računati na to, da se del populacije enostavno ne želi cepiti.

Nekateri gospodarski kazalci so v tem trenutku dobri, hkrati pa številni indici kažejo, da se obetajo težki časi, že zdaj vidimo podražitve, motnje v dobavni verigi … Kako v treh korakih ohraniti stabilnost gospodarstva in socialno državo?

Treba bo poskrbeti za najšibkejše. Dražijo se hrana, energenti, ogrevanje, skratka stvari, ki najbolj prizadenejo gospodinjstva, ki imajo najnižje dohodke, saj največji delež svojega proračuna porabijo za osnovne dobrine. Najprej se bo morala odzvati socialna država z dvigom pokojnin, socialnih pomoči in razmislekom o drugačnem sistemu minimalne plače. Mi predlagamo, da je najnižja osnovna plača enaka minimalni. Bistvo tukaj je, da ne delimo več vavčerjev svoji volilni bazi, kar počne ta vlada, ampak se stvari lotevamo sistemsko.

Druga stvar, o kateri se moramo začeti spraševati, je samooskrba, predvsem prehranska, kako jo povečati.

Tretja stvar pa je – izogibati se je treba paniki. Pojavlja se inflacija in kar naenkrat imamo pozive, da mora ECB dvigniti obrestno mero, da bi bilo treba uvajati varčevalne proračune … Jaz svarim pred takšnimi potezami, ker bodo stvari poslabšale. Razmišljati moramo, kam nas bodo neke odločitve pripeljale pet, deset let kasneje.

Opozarjate, da vlada Janeza Janše zadolžuje državo. Kako k temu pristopiti drugače kot z varčevanjem?

Ni treba varčevati. Če hočemo imeti približno izravnan proračun, bo dovolj, da denar nehamo razmetavati, kot to počne Janševa vlada. Danes sto milijonov tukaj, jutri tam … Zato se minusi nabirajo. Stvari se bo treba lotiti sistemsko, evropska sredstva pa usmerjati v stvari, ki nam bodo koristile – v stanovanjsko gradnjo, v modernizacijo zdravstva, ozelenitev prometa in energetike ….

Kako bi vi pristopili k pogajanjem z javnim sektorjem?

Prišli smo do točke, ko se je treba pogovarjati o tem, da je vlada z dvigom plač zdravnikom sesula enotni sistem plač v javnem sektorju. Tako da nimam dokončnega odgovora, ampak mi bi se začeli pogovarjati o novem plačnem sistemu.

V programu piše, da boste zagotovili polno financiranje vrtcev za vse otroke. Kakšen strošek je to?

To ni majhen strošek. Gre za okoli 300 milijonov evrov. Je pa vedno vprašanje družbenih prioritet, kam bo neka država vlagala denar. Če imamo v prihodnjem letu 400 milijonov evrov za oklepnike, je vprašanje, zakaj jih nimamo za vrtce. Na takšen način si moramo na tehtnico postavljati, kaj je bolj bistveno. Sem pa absolutno zgrožen, da morajo nekateri starši za vrtec plačevati 300 ali 400 evrov. To je nezaslišano.

Kdaj se bo po vašem v Sloveniji našla politična volja in koliko boste k temu prispevali v Levici, ko gre za pravico istospolnih parov do posvojitve ali za oploditev samskih žensk z biomedicinsko pomočjo?

Takoj smo za oboje in na obojem delamo že več let, tudi ko smo vodili referendum »Čas je za …«, tako da močno upam, da bo v naslednjem mandatu 46 poslank in poslancev, ki bodo takšen zakon pripravljeni podpreti.

Kaj je prvi korak pri soočanju s podnebno krizo?

Ugasniti je treba največjega onesnaževalca v Sloveniji, to je Teš 6 in sočasno sprejeti dva načrta. Prvi je, kako preprečiti, da Velenje postane novo Trbovlje, torej popolno opustošenje, potem ko je bila termoelektrarna tam zaprta. In drugič, kako nadomestiti izpad elektrike iz Teš. Jedrska energija ni najboljši odgovor, ker se jo gradi 10, 15 let in stane najbrž blizu 10 milijard evrov. Naš odgovor je, da je treba storiti vse, da se v naslednjem mandatu maksimalno sredstev vloži v obnovljive vire energije, da smo do leta 2030 v energetskem smislu lahko zeleni.