'Bolj kot za stopnjevanje vojaških aktivnosti se zavzemam za to, da se ta problem reši za mizo'

V Ukrajini teče deseti dan vojne. Kaj ste vi osebno, Alenka Bratušek, storili v pomoč državi – materialno, finančno ali kako drugače?

To, kar se dogaja, je velika tragedija in nedopustno. To, kar je v tem trenutku naredila naša država, je edina prava pot. Vesela sem, da je EU enotna. Ko sem leta 2014 sama sedela za evropsko mizo  in smo sprejemali sankcije proti Rusiji, takrat zaradi Krima, te enotnosti na žalost ni bilo. Skušala sem stopiti v stik s slovenskimi častnimi konzuli, ki so v Ukrajini, a do zdaj na žalost nisem bila uspešna. Moja naloga kot političarke pa je, da to, kar se dogaja, damo na mizo v DZ oz. podpiramo rešitve. Tako je na mizi že deklaracija, ki jo bomo – sem prepričana -, sprejeli v DZ in jo bomo v stranki SAB tudi podprli.

Kaj pa vi osebno?

Osebno še nisem humanitarno pomagala ali šla tja. Ne vem pa, kaj bo v naslednjih dneh.

Kako naj Zahod ukrepa v prihodnje?

Ključno se mi zdi, da ostanemo enotni. Situacija je danes takšna, kakršna je. Ampak kaj je pripeljalo do takšnega stanja? Če pogledamo obnašanje in delovanje nekaterih drugih politikov v EU, nas tudi lahko skrbi. Na primer Viktor Orban. Tudi Janez Janša je v zadnjih dveh letih uporabljal metode, ki niso metode demokratičnega sveta. Svoboda medijev je bila na preizkušnji. To, kar je delal RTVS in STA, da ne prizna sodb sodišč, da se je spravljal na pravno državo – vse to so stvari, ki so se pred leti oz. vrsto let dogajale v Rusiji. In vidimo, kam lahko takšne stvari pripeljejo. Zato se mi zdi ključno, da gre v Franciji, Sloveniji in na Madžarskem aprila na volitve čim več ljudi in pokaže, da nam je za demokratično pot in demokratično Evropo ter da ni prostora za takšne avtokratske, samovoljne predsednike vlad.

V mislih sem imela predvsem, kako naj Zahod v luči vojne v Ukrajini vojaško reagira proti Rusiji.

Sprejete sankcije bodo kar hudo vplivale na Rusijo, ampak vedeti moramo, da tudi na države EU. Sama se bistveno bolj kot za stopnjevanje vojaških aktivnosti zavzemam za to, da se ta problem reši za mizo. Ni vojne, ki se na koncu ne bi končala za mizo. Vprašanje je samo, koliko ljudi vmes umre.

“Če danes ne bomo pomagali Ukrajincem, se moramo začenjati pripravljati na vojno na lastnih tleh," pravi predsednik vlade Janez Janša. Kakšna pa je vaša prognoza?

Janez Janša je politik, ki v težkih situacijah uporablja pretežke besede. Spomnim se leta 2013, ko je bila naša država tik pred bankrotom. Njegove takratne besede so bile v slogu "Dvignite roke, priznajte, da Slovenija ne zmore sama. Zaprosite za pomoč, skratka, kapitulirajte." V težkih trenutkih moramo politiki ljudi pomiriti, jim vzbuditi zaupanje in pokazati, da smo zanesljivi, in ne smemo še dodatno podpihovati njihovega strahu. To se mi zdi ključno. Janez Janša dela vse drugače.

Begunski val bo neizogiben. Kako se bi vi lotili reševanja begunske problematike?

Vsekakor je Slovenija država, ki vedno pokaže svojo sočutnost, in verjamem, da bomo tudi tokrat nedvomno pomagali. Seveda je treba narediti vse, da bi te ljudi, ki bodo prihajali, namestili v čim bolj primerne prostore in jim omogočili čim bolj normalno življenje v Sloveniji. Ali je številka 200.000 (beguncev, ki bi jih lahko Slovenija sprejela iz Ukrajine, kot je omenil minister za notranje zadeve Aleš Hojs, op. a.) prava ali je pretirana, ne znam povedati. Ampak prepričana sem, da bo Slovenija, če bo potreba, sposobna in bo zmogla rešiti tudi toliko ljudi oziroma jim pomagati.

Seveda pa je za SAB nedopustno in dvolično, da se begunci delijo na prvo- in drugorazredne. Pred leti smo videli odnos do drugih beguncev, ki so se prav tako umikali vojni. In naše stališče je bilo takrat enako – ljudem, ki bežijo in se umikajo pred vojno, je treba pomagati.

Ali bi odstranili ograjo z meja?

Mislim, da to v tem trenutku ni najpomembnejše vprašanje za našo državo. Ogromno stvari imamo na mizi, zdravstveni sistem je po covidni krizi, ki je čez noč čudežno izginila iz medijskih novic in naših življenj, v velikih težavah. Ljudje v teh dveh letih diagnoze niso dobili pravočasno, da bi se lahko zdravili. Neke statistike kažejo, da naj bi bilo v Sloveniji okoli 30 odstotkov ljudi manj z rakom. To nikakor ne drži, na žalost bodo nekateri ljudje do diagnoze prišli prepozno. Moja diagnoza je, da imamo v Sloveniji stvari, s katerimi se moramo ukvarjati zdaj in takoj in ki so pomembnejše kot odstranitev ograje na meji.

Ne boste pa se opredelili do tega?

Če ni potrebna, ni nobenega razloga, da je ne bi odstranili. Mi smo bili takrat kritični. Predvsem bi morali narediti takšno ograjo – če je potrebna – ki ne poškoduje ne živali ne ljudi. To bodečo, žičnato ograjo bi bilo torej treba nemudoma odstraniti, če je še niso, in zamenjati s panelno. Ampak to v tem trenutku ni najpomembnejša tema za naše ljudi.

Cene energentov in hrane so že prej zelo narasle, zdaj se pričakuje, da bo življenje še dražje. Kaj bi morali nemudoma storiti za blaženje ekonomskih posledic ukrajinske krize?

Cene energentov so se dvigovale že pred vojno in treba je jasno povedati, da naša vlada pri tem ni odreagirala. Pred kakšnim letom smo liberalizirali trg naftnih derivatov. To je bilo popolnoma nepotrebno, ker konkurence v naši državi na tem trgu praktično ni. Pred začetkom vojne je bil bencin 50 odstotkov dražji kot pred liberalizacijo. Seveda so se potem začele dvigovati cene elektrike in plina in ena od ključnih točk v predvolilnem programu SAB je, da mora Slovenija postati in ostati energetsko neodvisna.

Pri elektriki nam gre razmeroma dobro, velik del električne energije dobimo ali pa predelamo doma. V svojem programu imamo zagotovilo, da bomo v naslednji vladi vzpostavili državno podjetje, ki bo tretji energetski steber ter bo gradilo sončne in vetrne elektrarne. To pomeni, da bi zagotovili več zelene energije. Seveda bo treba najti dogovor, kdaj bo pravi trenutek za zaprtje TEŠ – vsekakor takrat, ko bomo lahko elektriko nadomestili s čim drugim. Večji problem kot pri elektriki vidim pri plinu, saj smo 90 do 95-odstotno odvisni od Rusije. Sicer je nekaj možnosti uvoza po LNG-terminalih.

Govorite o dolgoročnih ali srednjeročnih ukrepih. Kaj bi morali takoj narediti, da bi ublažili gospodarske posledice ukrajinske krize?

Naš predlog je bil, da bi morala vlada za ta del računov, ki zadevajo energijo, znižati ali ukiniti DDV in trošarine. Res je, da bi bile posledice v državnem proračunu, ker bi bili prihodki nizki, ampak to je edina prava pot. Kajti to, kar je naredila vlada – da je začasno znižala omrežnino – v nadaljevanju prinaša velike posledice za našo državo, ker nimamo primernega omrežja, da bi lahko zeleno energijo, ki jo gospodinjstva na svojih strehah že pridobivajo, dali v mrežo. Veliko pravilneje bi bilo znižati DDV in trošarine ter ta denar pustiti za gradnjo in razvoj električnega omrežja.

Pod črto – kako dobro se Slovenija odziva na krizo, ki se dogaja praktično na našem pragu?

Iskreno mislim, da so formalni koraki, ki jih je naredila naša država, pravilni. Pomembno je, da smo evropsko enotni. Slaba stran te vlade je retorika – med covidno krizo in tudi v tej krizi. Naša naloga je, da stvari rešujemo, ampak ne v slogu "Uživajte, dokler je še čas".

Voda na čigav mlin na slovenskem političnem prizorišču je kriza?

Želim si, da ne bi bila na nikogaršnji mlin. To je prevelika tragedija, da bi jo lahko kdor koli izkoriščal za pridobivanje političnih točk. Vsekakor je videti, da nekateri to želijo.

Evropska varnostna politika se že jadrno spreminja, Švedska in Finska se približujeta Natu, Nemčija bo povečala izdatke. Kakšna naj bo obrambna politika Slovenije?

Ocenjujem, da je prav, da smo člani Nata, in da je to prednost za našo državo. Če me sprašujete o vojaških nabavah, mi nismo tisti, ki bi kar tako vpili, da to ni potrebno. Zdi pa se nam potrebno oz. smiselno, da so vojaške nabave takšne, da jih lahko uporabljamo tudi v civilne namene. Mi smo tudi pozivali k nakupu helikopterja, ki bi ga lahko uporabili tudi ob gašenju požarov. Dejstvo je, da morajo biti vojaki primerno opremljeni.

Na mizo pa je treba dati še to. Naša država je v tem trenutku zadolžena, kot ni bila še nikoli. Najvišji je naš javni dolg, 40 milijard evrov, in vprašanje je, koliko manevrskega prostora bo imela naslednja vlada za vojaške nabave. V zadnjih dveh letih so porabili več kot deset milijard evrov, samo polovica tega je bila namenjena reševanju covidne krize. Drugo polovico, pet milijard evrov, so razdelili za predvolilne bombončke, ki jih bomo v nadaljevanju vsi v državi drago plačevali. Tako da ekonomska in javnofinančna situacija kljub nekaterim dobrim kazalcem nista spodbudni.

Minister za obrambo Matej Tonin je pod streho spravil skoraj milijardni zakonski paket. Naslednja vlada se bo z njim morala soočiti oz. ga izvrševati.

Zakon o nabavah v vojski ni edino, s čimer se bo morala ukvarjati naslednja vlada. Sprejeli so tudi zakon o dvomilijardnih investicijah v zdravstvo in še bi lahko naštevali. Odgovorna politika ne deluje tako, da v zakon nekaj zapiše, potem pa to pusti v izvrševanje naslednji vladi, češ naj se naslednja koalicija znajde, kako in kaj.

Tudi zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je zelo pomemben in bi moral biti sprejet pred več leti, preprosto nalaga naslednji vladi, da leta 2025 vpelje nov javnofinančni prispevek. In to je storila vlada, ki vedno govori, da je treba gospodarstvo in ljudi razbremenjevati. Ta vlada je pustila na mizi ogromno problemov, s katerimi se bomo morali v naslednji vladi soočati.

Zato se mi zdi zelo pomembno, da bomo v naslednji vladi ljudje, ki imajo znanje in izkušnje z delom v težki situaciji.

Na kakšen način boste v vladi, če boste v njej sodelovali, stabilizirali javne finance?

Vsekakor na dolgi rok. Situacija je slaba. Gospodarska rast je bila lani sicer ugodna, pa je vlada v državnem proračunu  kljub temu naredila nekaj več kot tri milijarde primanjkljaja. Vseh težav v državnem proračunu verjetno sploh ne poznamo. Naslednja vlada se bo morala najprej seznaniti in soočiti s proračunom ter ga na srednji ali dolgi rok pripeljati do uravnoteženega stanja.

Seveda pa je vse skupaj odvisno od situacije, v kateri bo Evropa. Sankcije, ki jih danes sprejemamo proti Rusiji, bodo nedvomno prizadele tudi evropsko in s tem tudi slovensko gospodarstvo. Situacija bo težka, ampak sama sem v tej državi že enkrat prevzela vodenje vlade v težki ekonomski situaciji. Takrat smo državo rešili pred bankrotom, in to brez groženj in brez strašenja. Ko smo prišli v vlado, je bilo denarja samo še za dva meseca in nismo vedeli, ali bomo lahko izplačali pokojnine, ali bomo javnim uslužbencem lahko izplačali plače. Ampak smo zavihali rokave, začeli delati takšne korake, kot jih je bilo treba, in uspeli smo. Na drugi strani pa je takrat nekdo kapituliral in v našo državo klical trojko.

Vi ste državo v času vodenja vlade nominalno zadolžili skoraj enako kot trenutna vlada. Nekateri očitajo, da je dolg takrat šel na račun bank, tokrat pa gre neposredno v roke državljanov. Kako odgovarjate na to?

Bančna luknja je večinoma nastala v obdobju 2004–2008. Zakaj? Ker je vlada, ki je takrat imela neposredni vpliv na banke v državni lasti – vlada je namreč imenovala nadzornike – dovolila, da so podjetja najemala nezavarovana posojila, ki jih potem niso vračala. S tem pa so banke in tudi državo spravila v gromozanske težave. Tako da pravzaprav nismo imeli izbire. Drugega kot sanacija bank nam ni preostalo, ker bi sicer pokleknilo gospodarstvo, ljudje bi bili brez služb, brez prihodkov, ne bi imeli denarja za pokojnine.

Tudi način sanacije, torej s slabo banko, je izbrala Janševa vlada leta 2012. Mi potem nismo več imeli možnosti izbirati, ali je to prava pot ali ne, ker smo bili tik pred bankrotom. Tudi mi smo takrat dali denar ljudem. Kajti če tega ne bi naredili, bi takrat ljudje ostali brez zaposlitev, brez plač in brez pokojnin. Razlika je samo v tem, da smo mi zavihali rokave in delali, Janez Janša in SDS pa sta takrat kapitulirala in v državo klicala trojko. Ni bilo možnosti izbire, prisiljeni smo bili v to in po moji oceni smo dobro opravili svoj posel, to pa se je kazalo tudi s takojšnjo gospodarsko rastjo, ki je trajala vse do današnjega dne.

Mandat je zaznamovala koronavirusna realnost; po podatkih ministrstva za zdravje je do 2. marca v Sloveniji umrlo 6926 bolnikov s covidom-19. Ali vas ob tem podatku strese, se kot političarka čutite odgovorno?

Covidna kriza je nedvomno zaznamovala dve leti življenja v Sloveniji, Evropi in širše. Drugo dejstvo je, da naša vlada pri spopadanju z zdravstveno krizo ni bila najbolj uspešna. V prvem valu je umrlo ogromno starejših, preveč upokojencev, ker v domovih za starejše niso pravočasno ukrepali. V drugem in tretjem valu so ceno plačali mladi, ker smo imeli najdlje zaprte šole.

SAB je bila ta čas v opoziciji, dajali smo cel kup predlogov, ki niso bili sprejeti. Predsednika vlade sem večkrat prosila, naj skliče vse parlamentarne stranke, naj nam pravočasno pove, kakšna je situacija v državi. Tako da mislim, da smo mi kot opozicijska stranka naredili vse, kar smo lahko, da bi ljudje lažje prestali krizo, ampak nas preprosto niso slišali oziroma nas niso želeli slišati in upoštevati. Vsaka smrt, ki bi se jo dalo preprečiti, je smrt preveč. Vsekakor so ceno te nespametne vladne politike v veliki meri plačali starejši oziroma upokojenci.

Ali je zdaj pravi čas za sproščanje covidnih ukrepov? Bi jih vi sprostili prej?

Spodbudno je to, da je zdravstvena situacija danes ali v teh dneh relativno ugodna – tako vsaj povejo strokovnjaki. Problem te vlade je bil, da je ukrepe sprejemala brez upoštevanja strokovnih predlogov. Mogoče bi ljudje te ukrepe lažje sprejeli, če bi bili podkrepljeni s strokovnimi odločitvami. Starši in otroci težko razumejo, da nekdo, ki gre v nočni klub ali diskoteko, ne potrebuje zaščitne maske, otroci v šolah pa jo do ponedeljka še potrebujejo. Ljudje težko razumejo, da zanje nek ukrep velja, za druge pa ne – na primer ko so bili gostinski lokali zaprti, minister pa je brez težav priredil sestanek ob hrani in pijači brez maske v gostinskem lokalu.

Kritični ste torej do kombinacij ukrepov. Je zdaj pravi čas za sproščanje?

Če zdravstvena situacija to omogoča, je ukrepe seveda treba sprostiti. Vseh podatkov sicer nimam, imam samo informacije iz medijev. Meni se sproščanje ukrepov v tem trenutku – če je tako, kot vidim in slišim – ne zdi problematično.

V preteklosti ste veliko stavili tudi na zdravstvo, nato ste se s programom bolj osredotočili na pokojnine. Zato, ker je zdravstvo prevelik zalogaj, ali ker je bil ta premik prava priložnost za prevzem glasov Desusa?

Naš program zajema vsa področja, tudi zdravstvo. Notri je 15 ključnih projektov, na prvo mesto bi postavila prehransko samooskrbo. Mislim, da je za Slovenijo zelo pomembno, še posebej v teh težkih časih, da postane neodvisna. Do konca moramo tudi zakonsko izpeljati pravico vseh do pitne vode. Sama sem bila prvopodpisana pod spremembo ustave.

Glede upokojencev, ki ste jih omenili, bi želela dodati dve stvari: dolgotrajna oskrba – zakon je sprejet, ampak je popolnoma neoperativen. Tukaj bo treba spremeniti in jasno doreči košarico storitev in določiti finančni vir. Druga pomembna stvar je demografski sklad, za katerega smo prepričani, da je pomemben, nikakor pa ne na način, ki si ga je zamislila ta vlada.

Mi bi dobičke, ki jih ustvarjajo državna podjetja, najprej 20 ali 25 let kumulirali, da bi lahko potem resnično poskrbeli za stabilnost pokojninske blagajne. Ta denar pa mora biti namenjen izključno za pokojnine, in ne za ostale drobtinice, ki jih je ta vlada želela pripeljati v demografski sklad. V demografskem skladu želimo zbirati tudi sredstva od dveh naših največjih dobrin – vode in lesa.

Če omenim samo dve stvari s področja zdravstva – težava družinskih zdravnikov je, da jih je premalo in da imajo v zdravstvenem sistemu najslabše plače. Ustanovili bi agencijo, ki bi izvrševala enotna javna naročila, da bi zagotovili enake materiale za vse bolnišnice in javne zavode. Tako bi bila tudi cena nižja in na nek način bi se zmanjšala možnost korupcije, več denarja bi ostalo v zdravstvu, to pa pomeni več denarja za ljudi in storitve, ki jih ljudje potrebujejo.

Verjetno pa ne morete zanikati, da si želite prevzeti primat nad upokojensko volilno bazo, pri kateri je bil vrsto let nesporni vladar Karl Erjavec.

Mi si želimo predvsem narediti veliko stvari, ki jih je treba narediti za upokojence. Ne obljubljamo nemogočega, ampak to, kar obljubljamo, naredimo. Zdaj se bom dotaknila projekta, ki smo ga izpeljali v tem mandatu – brezplačni javni promet za upokojence. Dvignili smo tudi odmerni odstotek ob upokojevanju.

Leta 2018 ste za Večer dejali: "Naj ne zveni samovšečno, ampak prepričana sem, da bi bila jaz s svojim znanjem in izkušnjami odlična finančna ministrica.” Ali želite  v prihodnji vladi postati finančna ministrica, če boste del nje?

Dejstvo je, da bodo zaradi situacije, v kateri sta svet in Slovenija, za politike, ki bodo v naslednji vladi vodili našo državo, izjemno pomembni znanje in izkušnje. In znanje in izkušnje, ki sem si jih pridobila pri svojem delu na ministrstvu za finance oziroma kar nekajletnem vodenju direktorata za proračun, so za moje delo v politiki neprecenljive. Kajti če poznaš proračun, poznaš pravzaprav vse politike države.

Želim si, da bi se Slovenija 24. aprila vrnila na pravo pot, da bi se teh volitev udeležilo čim več ljudi. Ta vlada vsekakor ne vodi politike, za katero bi ji ljudje dali mandat.

Ali napovedujete nov zakon za uravnoteženje javnih financ, če boste postali ministrica za finance?

Leta 2013 smo v res težki situaciji rešili državo, ob tem pa tudi popravili določene stvari, ki jih je prejšnja vlada zapisala v Zujf, na primer znižanje pokojnin. Edinkrat se je v samostojni Sloveniji zgodilo, da so se pokojnine znižale. In mi smo kljub temu, da smo bili na zelo tanki meji med bankrotom in uspehom, rešitvijo države, te pokojnine upokojencem vrnili. Skratka, ne napovedujem takšnega Zujfa.

Verjetno pa bo treba vsaj na nekaterih področjih zategniti pasove. Kje?

Tako natančnega pogleda v to, kar sedaj delajo na ministrstvu za finance, nimam, da bi lahko na pamet stresla iz rokava. Ključno je, da ima Slovenija trdno in stabilno gospodarstvo, kajti samo to pomeni, da lahko zagotavljamo močno socialno državo in višje pokojnine.

Glede sodelovanja v Kul – enkrat se očitno ni izšlo. Na podlagi česa naj vam volivci verjamejo, da se tokrat bo?

Za stranko SAB lahko rečem, da smo zanesljivi, vredni zaupanja. V Sloveniji pa so in bodo vedno koalicijske vlade. To pomeni, da se moramo vsi partnerji v koaliciji zavedati, da moramo poiskati najmanjši skupni imenovalec v dobro države. V opoziciji lahko rečem, da se v zadnjih dveh letih veliko pogovarjamo tudi o vsebinah. Vemo, kje so razlike med nami, ampak se tudi zavedamo in smo se zavezali, da bomo našli najmanjši skupni imenovalec.

Kdo ima največji mandatarski potencial med kulovci?

To bodo povedali volivci. Naš dogovor je, da bo naš predlog za mandatarja predsednik oz. predsednica, ki bo na volitvah prejela največ glasov.

Ali bi znova podprli Marjana Šarca kot kandidata za mandatarja?

O tem, kako bodo odločili volivci, bomo govorili po volitvah.

Kako lahko enačbo Kula spremeni morebitna zmaga Roberta Goloba na volitvah, ki se mu nasmiha po zadnji javnomnenjskih anketah?

Prepričana sem, da bo naše sodelovanje dobro. To lahko rečem zase, ker gospoda Goloba poznam in sem prepričana, da bo najino sodelovanje dobro in vsekakor v korist države in državljanov.

Zakaj so se vajine poti razšle – bil je podpredsednik SAB? Dajete vtis, da vam njegov prihod na politično prizorišče ni povšeči.

Vsak, ki se odloči za politiko, ima možnost in pravico prosto vstopiti vanjo. Leta 2014 ali v začetku leta 2015 se je odločil, da se s politiko ne bo več ukvarjal in da se bo popolnoma posvetil gospodarstvu.

Brez katere stranke Kul bi najlažje preživeli? Ravno SAB je na repu javnomnenjskih anket. Mediana vam namenja 3,2 odstotka, to pa ne zadostuje niti za prekoračitev parlamentarnega praga.

Če pogledate ankete istega podjetja izpred štirih let, so napovedovali, da ne bomo prišli v DZ. Danes tudi Mediana napoveduje vstop SAB v parlament. Ni dvoma, da bomo parlamentarna stranka.

Kakšna je bojazen, da bi se Levica po volitvah izneverila, da bi se programske razlike znova izkazale za nepremostljive?

To boste morali vprašati njih. Moj vtis danes je, da se na nek način zavedajo, kaj je bilo v tem mandatu narejeno narobe, tudi na njihovi strani.

Koliko članov ima SAB? In zakaj običajno ne želite govoriti o številkah?

Zato, ker mislim, da za javnost ni ključno, koliko članov imamo. Lahko pa povem, da jih imamo približno 500 več kot pred enim letom. Skratka, stranka SAB raste, pridružilo se nam je nekaj sto novih članov iz stranke, ki praktično ne obstaja več.

Na zadnjih parlamentarnih volitvah se vam ni uspelo uvrstiti v parlament. V kolikšni meri dojemate neizvolitev med poslance kot fiasko? Vendarle ste prvo ime stranke.

Edini razlog za to je volilni sistem. Želimo si – in to smo tudi predlagali – da bi spremenili volilni sistem in uvedli preferenčni glas. S tem bi ljudem v določeni volilni enoti omogočili glasovati za kandidata, ki si ga oni želijo, ne pa za kandidata, za katerega je treba glasovati, če hočeš glasovati za določeno stranko. Kajti v našem sistemu določa določa ime kandidata v volilnem okraju izključno stranka in volivci nimajo možnosti izbire.

Zato se po naši oceni tudi kaže neka apatija ali nezadovoljstvo volivcev, volilna udeležba pa se iz volitev v volitve niža. Prepričani smo, da bi bil interes volivcev na volitvah večji, če bi jim dali možnost izbrati človeka, ki jih bo zastopal v DZ. V tem mandatu smo dvakrat poskušali s spremembo zakona, a nam ni uspelo.

Na drugi strani pa se morajo tudi ljudje zavedati, da so volitve dan, ko odločaš o svoji prihodnosti. In če na volitve ne greš, je tako, kot da bi oddal glas za tistega, za katerega nikakor ne bi volil. Še enkrat pozivam, naj se ponovi vsaj referendum o vodi, kar zadeva volilno udeležbo.

Politika je zreducirana na osebnosti. Vi pravite, da niste stranka ene osebe – zakaj še vztrajate pri imenu Stranka Alenke Bratušek?

Dogovorili smo se, da bomo po volitvah spremenili ime. Ampak to bomo naredili po volitvah, ker ne vem, ali bi bilo to smotrno narediti prej.

V katero smer?

Zdaj vam ne morem povedati. Na mizi imamo nekaj variant, z imenom pa želimo dati tudi politično sporočilo.

“Pred vami je predlog, da RS na moj predlog v Bruselj pošlje tri imena – to so mag. Tanja Fajon, g. Karl Erjavec in mag. Alenka Bratušek." Na kaj vas spomnijo te besede?

Takrat, ko smo se leta 2014 odločali, koga poslati v Bruselj za slovenskega komisarja, se je izbira zdela dobra oz. smiselna. Če pogledam z današnje perspektive in z izkušnjami, ki sem si jih v tem času pridobila, te zgodbe ne bi ponavljala.

Kdaj ste se nazadnje pogovarjali z Jankovićem?

Odkar so se najine poti z Jankovićem politično razšle, pravzaprav nimava več stika ali odnosa. Pred tremi ali štirimi leti sva se srečala na kosilu in spregovorila nekaj besed.

Vam je žal, da ste sodelovali z njim?

Leta 2011 sem se za vstop v državno politiko odločila ravno zato, ker sem kot visoka uradnica ugotovila, da so moje možnosti za spreminjanje države na bolje omejene. In če želim naši državi pomagati, če jo želim spreminjati na bolje, se moram vključiti v politiko. PS je bila moja prva stranka, nikoli prej nisem bila članica katere stranke.

Dosegli smo dober rezultat in leta 2013 prevzeli vodenje vlade. Ni mi žal, da sem šla v politiko, da sem takrat, leta 2013, zbrala pogum, prevzela vodenje vlade in državo rešila pred bankrotom.

In ni vam žal, da ste sodelovali z Jankovićem?

Ni mi žal, da sem takrat vstopila v politiko. PS je stranka, za katero sem se takrat odločila.

Koliko stavite na to, da ste ženska v politiki?

Želim si, da bi bilo v slovenski in svetovni politiki več žensk. Kajti po moji oceni znamo ženske težke situacije reševati na drugačen način kot moški – znamo poslušati, znamo se pogovarjati, mogoče so naši egi nekoliko manjši kot pri moških. Ne bi pa rekla, da pričakujem zato, ker sem ženska, prednost pri volivcih. Želim si, da bi nas volivci ocenjevali predvsem po tem, kar smo že naredili, koliko tega, kar govorimo, tudi zares naredimo, in da bi poslušali, kaj govorimo o prihodnosti. Ali se slovenski volivec res odloča na takšen način, pa je drugo vprašanje.