Otroci bodo čutili krizo tako, kot jim jo bodo prikazali starši

Že zelo dolgo ste psihiater in psihoterapevt. Kot zdravnik ste delali celo na fronti, ko je vojna zajela Balkan. Kako ocenjujete sedanjo koronakrizo v primerjavi z vsemi stiskami, ki ste jih reševali pri drugih in ki ste jih doživeli tudi sami? 

"Odvisno je od tega, komu to vprašanje zastavite. Ali je oseba odraščala v coni preživetja? To pomeni, da je ta oseba nagnjena k temu, da zadovolji samo svoje potrebe, in je srečna takrat, ko ni več lačna in žejna. Ali smo kot midva v coni kakovosti. V coni kakovosti so ljudje navajeni, da so osnovne življenjske potrebe že zadovoljene in je samoumevno, da postajajo zelo frustrirani in nezadovoljni takrat, ko ne morejo realizirati svojih želja. Če vam zdaj pripeljem najstnika iz Namibije ali morda delov Kenije, bo rekel, da je tukaj paradiž. Da sploh ne bi mogli sanjati, da se jim lahko nekaj tako lepega zgodi. Če to isto realnost ponudiš najstnikom za primer iz ljubljanskega Bežigrada ali Celja, bodo rekli: 'Trpim kot hudič. Ne morem zvečer na pir, ne morem se družiti.' Tako da primerjava ne pomaga. Staro pravilo v psihiatriji se glasi: ljudje ne reagirajo na dogodke, ampak na to, kaj jim dogodki pomenijo. In vsak od nas si drugače prevaja to situacijo. So ljudje, ki doživljajo, da je ta kriza grozljiva. Da je to, kar se dogaja, pravi pekel. In so ljudje, ki so v krizi našli nove poslovne priložnosti. In imate ljudi, ki se za krizo sploh ne zmenijo, ker 'ne obstaja'."

Ne moremo torej posploševati, poudarja Čurić. Vsak posameznik jo lahko doživlja drugače. Sam kot zdravnik sedanje stanje doživlja kot zelo resno.

"Na covidnih oddelkih sem videl ljudi umirati. Videl sem, kako lahko pride do hitrih zapletov. Videl sem, kako izgubimo pacienta v desetih minutah. Videl sem marsikaj. Mene kot zdravnika seveda skrbi. A ko to stanje primerjam z vojnim stanjem, ki sem ga doživel v Afriki in pri nas na Balkanu, ocenjujem, da je trenutno stanje za večino ljudi, če bi merili od 1 do 10, za ene 3 in pol neprijetna situacija. Ni socialnih stikov, ne morem videti prijateljev, ne morem te objeti, ne morem ti dati poljuba.

A prizna, da ob začetku sedanje krize tudi sam ni vedel, kaj prinaša prihodnost, in je razmišljal v skladu s svojimi izkušnjami iz vojne.

"Sosedje so me vprašali: 'Željko, kaj bomo pa sedaj?' Pa sem rekel, najprej grem pogledat, kako daleč je od mojega stanovanja do Kamniške Bistrice. Sprva niso razumeli, pa sem jim pojasnil, da mi v Dubrovniku med vojno dve leti nismo imeli vode. Sosedje so se mi smejali, češ da tako daleč pa ne bo prišlo, in sem rekel, da tega ne vem. Upam, da bo voda, upam, da bo elektrika ... Kajti imam to izkušnjo, da tega ni bilo. Zato vsak na sedanjo preizkušnjo reagira drugače, v skladu s tistim, kar je doslej doživel in izkusil."

Ali bi potemtakem kdo zaradi sedanjih razmer doživel travmo, ki jo bo peljal daleč v prihodnost? In ali je možno pričakovati, da se lahko, zlasti pri naših otrocih, iz tega rodi posttravmatski stresni sindrom?

"Da, lahko se zgodi. Ne pozabite, da otroku realnost definirata starša. Se pravi skozi referenčni okvir, skozi prevajalnik mame in očeta otrok dobi narejen prevod, kaj se v resnici dogaja. Srečal sem otroke, ki so živeli tako rekoč v središču vojne in so iz tega izstopili pretežno netravmatizirani. Zakaj? Ker so imeli starše, ki so jih stalno pomirjali. Srečal pa sem tudi otroke, ki so jih v istem obdobju iz BiH odpeljali v Nemčijo v varno zavetišče, v begunske centre, ki so jo odnesli bistveno slabše, ker enostavno 'teh dveh' (staršev) zraven ni bilo, da bi jim pomagala, da bi stanje prevedli na ustrezen način. In ključno vprašanje, kaj se dogaja takrat, ko je kriza? Odvisno od tega, kaj počneta starša. Starša lahko doma naredita norišnico, lahko naredita zavetišče, vojno, mučilnico ... Če onadva doma ves dan trepetata in se treseta, je velika možnost, da bo otrok ugotovil, ne le, da je kriza, ampak da je katastrofa!"

Zato starše vselej opozarja, naj bodo pozorni na besede, ko otroku opisujejo stanje, v katerem so se znašli. Odrasli pa morajo biti tudi previdni, kako se med sabo pogovarjajo ob prisotnosti otroka. Starša sta stebra otrokove varnosti. Njegovo družino je vojna zajela, ko so živeli v Dubrovniku. Sam je šel na fronto, kjer je delal kot zdravnik, žena je skrbela za hčerko. Pet let je imela, ko je v naslednjih dveh letih kar sedem mesecev prespala v zaklonišču. 

"Moja hčerka je redno spraševala mojo ženo: 'Kako si ti, mamica, takrat v zaklonišču vedela, da bo vse v redu?' Jasno je, da moja žena nič ni vedela, da bo v redu, ampak je kljub temu pomirjala hčerko. In se zelo dobro spominjam, da je bila najina Andreja kar pomirjena. Četudi je bobnelo, dvakrat so zadeli našo hišo ... In opazili smo, da vsi otroci iz sosednjih zaklonišč radi prihajajo v naše zaklonišče. Zakaj? Zaradi žene Emilije, ki jih je znala pomiriti. Igrali so karte, to so počeli ves čas. Na koncu smo v našem zaklonišču imeli vrtec. Žena je bila odločilna pri vzgoji najine hčerke, ki je iz vojne izstopila brez večjih travm, precej nepoškodovana."

Kako pa je s starši, ki so ta hip zaradi krize zelo oškodovani, ki so denimo izgubili službe in je zanje velik izziv že to, kako družino pripeljati čez mesec? Ki si denimo ne morejo privoščiti niti psihoterapevtske pomoči?

"Ne smeva pozabiti, da so najine praprababice pomirjale otroke na soški fronti. Da je vmes bila Galicija. Da je leta 1918 umrlo 100 milijonov ljudi. Tudi takrat so bile babice, dedki, mame in očetje. Preizkušnje so bile velike. Pomembno pa je le eno vprašanje – ali je oseba, ki skrbi za otroke, odrasla oseba. Ali se mama počuti in obnaša kot mama, ali se oče počuti in obnaša kot oče. Torej, ali je starš sposoben takrat nase prevzeti odgovornost za to, kar povzročaš svojim otrokom. Jaz pogosto vidim, da, ko pridem komu na obisk, tam srečam pet otrok, dva odrasla in še tri majhne. Kar je zanimivo v igri, ampak ko je kriza, takrat mora roditelj pokazati, koliko je v resnici odrasla oseba. V kakšnem stanju je njegova 'hrbtenica', kakšno je njegovo psihično stanje. Jaz sem v vojni v Dubrovniku 'vklopil' očeta. Oče pomeni, da bom poskrbel za svoj brlog, za svojega mladiča, za svojo samico. Meni je to privzgojeno, jaz prihajam iz takšnega okolja, kjer je bil moški sposoben prevzeti vlogo očeta in moža, ko je težko. In moja nona bi rekla: 'Lahko je biti dober v dobrem. A treba je ostati dober v slabem.' In v težkih razmerah prepoznaš osebo, ali je v resnici odrasla, odgovorna in sposobna prevzeti breme tistega, kar se trenutno dogaja. Kaj se bo zgodilo v prihodnosti, ne vem, saj nimam kristalne krogle. Ampak bom naredil vse, kar je v moji moči, da preprečim slab izid. Enako velja za moje delo s pacienti, za delo s klienti, to je moj modus vivendi in operandi. Na žalost pa niso vsi starši odrasli ..."

So ljudje, ki ta hip doživljajo resne življenjske preizkušnje. A so tudi starši, mame, očetje, ki jim že varstvo otrok, ki zdaj ne hodijo v šole in vrtce, predstavlja veliko stisko.

"Spet sva pozabila, da je najina praprababica na soški fronti imela 11 otrok. In jih je vseh 11 spravila v posteljo, vseh 11 je nahranila, pa čeprav je hrane primanjkovalo. Ni bilo vrtcev, ni bilo krožkov, ampak je bila družina drugače strukturirana. Trenutno so starši navajeni, da veliko breme vzgoje prevzamejo drugi v njihovem imenu. In ljudje so, ne maram sicer izraza razvajeni, a rekel bi drugače zahtevni. Ljudje drugače vidijo svoje kariere, življenjske poti in jaz se v to ne želim vmešavati. A ko je kriza, je treba vzeti vajeti v svoje roke in skušati družino rešiti iz krize, da se vsi 'rešimo' živi in nepoškodovani. Kaj je treba reči otroku? Ja, situacija je nevarna, zaradi tega moramo dati masko gor, zaradi tega razkužujemo roke, držimo distanco, ampak jaz ne bi iz tega delal katastrofe. Ker to, kar se zdaj dogaja, epidemiološko seveda je zaskrbljujoče, a daleč od katastrofe. Ko smo imeli kuge, kolere, španske gripe, ko je na dan umiralo 100 tisoč ljudi, mi smo daleč od tega. A če pomislim na način, kako ljudje umirajo zdaj, kar sem videl od blizu, mi daje misliti, da rečem ... Pazi, daj masko gor, poglej distanco, ne se tako približat babici, babica lahko zboli. Jaz to počnem, a iz tega ne delam nobene katastrofe."

Ali je morda težava v sprejemanju sedanje negotovosti, zato ker smo ljudje navajeni, da dobimo vse takoj? Da nam je vse na dosegu enega klika? Da smo zaradi tega nestrpni in da zaradi tega nočemo razumeti, zakaj se življenje noče vrniti v stare tirnice? Je to razlog, zakaj so nekateri ljudje obupani?

"To, da smo obupani, je dobro, ampak obupati moramo nad preteklostjo. Veste, kaj pomeni obupati nad preteklostjo? Da ugotovim, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo pred krizo. Žal nekateri ne obupajo nad preteklostjo, ampak obupajo nad sabo, češ da ne morejo več zdržati. Tako da je veliko nepotrpežljivosti, neučakanosti, zlasti pri generaciji, ki smo jo vzgojili mi. Vzgojeni so permisivno, vse so imeli na dosegu roke. A spet ne morem trditi, da to velja za vse. Mnogi so se lepo prilagodili in sprejeli nove razmere."

Prazniki so pred vrati. In dejstvo je, da smo ljudje že dolgo v negotovosti glede vsega. Dnevno pričakujemo, ali bomo za božič lahko doma. Ves čas smo napeti ob čakanju, kaj bo jutri rekla vlada. Kako torej stopiti s plina in se umiriti?

"Midva imava verjetno že razdelano, kaj bova za božič. Jaz razmišljam o druženju z najožjimi družinski člani, morda bi z ženo k sebi povabila še dva bližnja prijatelja. Okvirno sva že dogovorjena, a če nastopi kakšna huda nevšečnost, bova vse odpovedala in z ženo ostala sama. Jaz iz tega ne delam velike drame, čeprav zelo pogrešam ljudi. Zelo pogrešam prijatelje, zelo pogrešam kolege, zelo pogrešam to, da lahko v miru spijemo kavo brez mask. A sam sebi povem, trenutno je stanje takšno, kot je, in bom naredil vse, da ga omilim in da se končno neha. Ob tem je ključno, da se kriza ne konča takrat, ko virusa ni več, ampak ko mi v glavi spremenimo in naredimo nov red, ki funkcionira. Že Sokrat je v krizi opozarjal: 'Kaos ni nered. Kaos je red, ki ga jaz trenutno ne razumem.' In mi smo trenutno, žal, v kaotični situaciji, skupaj z infektologi in epidemiologi. Ampak že počasi vidimo, kako virus funkcionira, kako se razvija. In več kot bomo vedeli, manjši bo kaos in stanje se bo umirilo."