'Obupani ljudje tudi z orožjem poskušajo prisiliti reševalce, da jim pomagajo'

Dan po katastrofalnem potresu, ki je prizadel jugovzhod Turčije in severozahod Sirije ter pod ruševinami pokopal več deset tisoč ljudi, celotna mesta pa spremenil v nerazpoznaven in nevaren kup ruševin, je bila v Turčijo prek mehanizma Evropske unije na področju civilne zaščite napotena tudi 11-članska slovenska enota Civilne zaščite z reševalnimi psi. Sedem vodnikov z reševalnimi psi, trije pogodbeni pripadniki Civilne zaščite ter uslužbenec Uprave za zaščito in reševanje. Iz Zagreba so najprej odleteli v Istanbul, od tod pa naj bi po prvotnih načrtih odleteli v Ankaro in od tam dalje nudili svojo pomoč, a jih je turški organ za upravljanje nesreč in izrednih razmer (AFAD) z letalskim prevozom preusmeril v Adano, od tam pa v provinco Hatay. 

Tri dni, od srede do petka, so pomagali tamkajšnjemu prebivalstvu s preiskovanjem prostorov, ruševin in objektov. "Reševalnih ekip je bilo ogromno, a glede na velikost porušenega mesta premalo, mesto Antakya je imelo okoli 380.000 prebivalcev, tako velikih in večjih mest pa je potres prizadel kar nekaj," po vrnitvi domov pripoveduje Robert Anžič, vodnik reševalnega psa, jamarski reševalec in vodja regijske ekipe za reševanje na vodi in iz vode. On je bil tisti, ki je navezal stike s turškimi jamarskimi reševalci. In ti so jih, ko so prispeli v mesto Antakya, nastanili v svojem reševalnem taboru v parku v središču mesta. 

"Situacija je bila res grozna. Mesta praktično ni več, potres ga je zravnal s tlemi, vse stavbe so neprimerne za bivanje. Ni elektrike, ni trgovin, nič ne deluje! Žrtve se štejejo v deset tisočih, ljudje, ki pogrešajo svojce in prijatelje, so obupani, in ker se zavedajo, da bo možnost najdbe preživelega z vsakim dnem vse manjša, včasih tudi z orožjem poskušajo prisiliti reševalce, da pomagajo prav njim! Na srečo je bila na prizoriščih tudi turška vojska, ki je skrbela, da se komu od reševalcev ni kaj hujšega zgodilo!" je opisal. 

Reševalci po njegovih besedah niso smeli biti na očeh prebivalcev, ker so bili ti tako obupani, da so jih kar vlekli vsak na svoj kraj. "Reševanje ne more potekati tako, saj ni učinkovito, ker nihče ne ve, kje si, kaj je že pregledano, prav tako ne moreš na tako obsežnih ruševinah pomagati vsem naenkrat." 

Delo na ruševinah je bilo zelo zahtevno, delali so v dveh skupinah, ki pa od vozila nista bili oddaljeni več kot 200 metrov. Vedno so imeli tudi pripravljeno vozilo za evakuacijo. "Vsaka skupina je skrbela zase in ko je en vodnik delal, so ostali pazili drug na drugega. Najprej je bilo potrebno zagotoviti varnost na ruševinah, saj je bilo veliko popotresnih sunkov, vedno je obstajala nevarnost dodatnega zrušenja objektov, vzporedno pa se je opazovalo tudi prebivalce in okolico ..."

Njihova naloga je bila lociranje pogrešanih, ne pa tudi odkopavanje. Ko je pes pod ruševinami zaznal možnost preživelega, sta za njim kraj preventivno preverila še dva. Šele ko so bili prepričani, da je spodaj res nekdo, so informacijo predali turškim reševalnim ekipam za odkopavanje ruševin, oni pa so se premaknili drugam. Kasneje so jim Turki sporočili, da so na podlagi njihovih detekcij rešili več deset preživelih, na žalost pa tudi še več mrtvih. 

Delali so od jutra do mraka, ponoči so se zaradi svoje varnosti in varnosti njihovih psov umaknili v bazo. Spali so v šotorih, na ležalni podlogi in v spalnih vrečah, zunaj je bila temperatura –5 stopinj Celzija, jedli so suho hrano, ki so jo prinesli s seboj. Bili so samozadostni, z minimalno opreme, če bi jo imeli več, bi potrebovali tudi več vozil, kar pa bi onemogočalo hitro gibanje na porušenem območju." Z vsakim dnem je bila verjetnost najdbe žive osebe pod ruševinami vse manjša, zaostrovale so se varnostne razmere, obupanost ljudi prav tako, reševalni psi so imeli manjše poškodbe, ekipa je bila utrujena ..., zato smo se odločili za vrnitev domov," še opisuje Anžič. 

V soboto se je enota slovenskih reševalcev ob podpori Slovenske vojske in letala Falcon vrnila v Slovenijo. "Bili smo zelo hvaležni, da so nam omogočili umik z vladnim letalom, saj so druge enote na lete čakale tudi po dan ali več. Kaos na letališčih je bil velik, tudi ko imaš letalsko karto, to še ne pomeni, da boš letel. Letališča v Turčiji v času katastrofe delujejo po načelu kdor prvi pride, prvi melje – stojiš v vrsti, ko se letalo napolni, odleti, ti pa čakaš, dokler ne prideš na vrsto ..." našteva. 

Vsi člani enote so se domov vrnili zdravi, njihovi psi pa so utrpeli le manjše poškodbe tačk, predvsem ureznine blazinic. "Šele, ko smo se vrnili, smo se zavedli, kje smo bili – čisto na jugu Turčije, 20 kilometrov od sirske meje, kako zelo utrujeni in izčrpani smo ter kako hud in katastrofalen potres je doletel Turčijo in Sirijo," je sklenil Anžič, ki ima za seboj že več mednarodnih intervencij, a je bila ta zanj ena najtežjih.

Na katere načine pa je Slovenija vse pomagala Turčiji? Ne le reševalci, ki so izpod ruševin rešili mnogo življenj, ministrstvo za zunanje zadeve pomaga tudi preko Slovenske karitas. "S šotori, grelci, odejami in drugo nujno humanitarno in materialno pomočjo skušamo prizadetim zagotoviti pogoje za življenje," so sporočili na ministrstvu.

Slovenija je Turčiji in Siriji namenila 566.400 evrov materialne pomoči, 400 tisoč evrov nujne humanitarne pomoči in 100 tisoč evrov preko Slovenske karitas.