Naomi Klein v Doktrini šoka ne razvija resne analize neoliberalizma

Nekateri neoliberalni ekonomisti, kot je Friedrich Hayek – a, zanimivo, ne tudi Milton Friedman, kot z arhivskimi dokazi pokažeta Edwards in Montes v nedavni številki cambriškega Journal of the History of Economic Thought – so izkazali idejno podporo diktaturi in Pinochetu. Povsem nedopustno je, da Hayek ni kritiziral okrutnih kršitev človekovih pravic v Čilu. Nič od tega in drugih dejstev, povezanih s Pinochetovo diktaturo, ni in ne more biti pod vprašajem.

Toda mnogi kritiki neoliberalizma ne ne ostanejo zgolj pri upravičenem popisovanju teh dejstev. Izhajajoč skoraj izključno iz primera čilske vojaške diktature med letoma 1973 in 1990 ter dejstveno in metodološko šibke poljudne knjige Doktrina šoka zagovarjajo tudi vrsto splošnejših tez glede narave in delovanja neoliberalnega ekonomskega sistema. Te teze redkokdaj zagovarjajo na osnovi skrbnih, sistematičnih empiričnih študij in namesto tega bralca bolj prepričujejo z razgreto retoriko. Tule sta denimo dve tezi, ki sta bili predstavljeni in zagovarjani v enem od slovenskih političnih tednikov ob 50. obletnici Pinochetovega prevzema oblasti: (1) Neoliberalizem ne more biti uveden oz. izpeljan drugače kot z (ekscesnim) nasiljem. (2) Neoliberalizem je neskladen z demokracijo (saj jo uničuje).

Takole beremo glede teze (1): "Kdor je bral Doktrino šoka, ki jo je objavila Naomi Klein, namreč prekleto dobro ve, da je neoliberalizem [...] za svoj porod potreboval veliko nasilja, veliko terorja, veliko torture. Diktaturo. Vojsko. Hunto. Gestapo. [...] Politični teror je partner neoliberalnih 'reform', ki jih lahko le izsiliš. Vpelješ jih lahko le na silo. [...] Friedmanov neoliberalizem je kapitalizem katastrofe – za svojo izpolnitev nujno potrebuje ekscesno nasilje, šokantno katastrofo, kataklizmo."

Tu je nekaj izjav glede teze (2): "Prostega trga in ekonomske svobode ni brez šoka, represije in suspenza demokracije. [...] To se je dogajalo povsod, tudi pri nas. [...] Če je hotel neoliberalizem uspeti [...] je moral demontirati in razdejati demokracijo [...] [R]azbijal je demokracijo. Nenehno jo je uničeval. [...] Neoliberalizem vodi v [...] razmah populizma in demagogije, radikalizacijo permanentno šokiranih ljudi, 'iliberalizacijo' demokracije in fašizacijo."

Doktrina šoka, na katero se kritiki običajno sklicujejo, da bi upravičili te trditve, ne nudi nikakršnih sistematičnih podatkov, s katerimi bi lahko v resnici preverjali teze; pravzaprav ne predstaviti niti natančnejše definicije in operacionalizacije pojma. Toda dejanski družboslovni raziskovalci so bili v svojih raziskavah previdnejši. V svoji knjigi Capitalism for Realists, ki je izšla pri založbi Routledge, navajam in opisujem vrsto takšnih raziskav; njihovi izsledki so v primerjavi s preprosto kritično zgodbo precej bolj zapleteni.

Ena študija iz leta 2009 denimo ugotavlja, da je bila med letoma 1981 in 2003 dolžina izpostavljenosti revnih držav posojilnim programom mednarodnih institucij, kot je Mednarodni denarni sklad (MDS) – pomemben mehanizem neoliberalizma, o katerem govorijo kritiki – res pozitivno povezana s kršitvijo človekovih pravic, kot so mučenje in izvensodni uboji.

Raziskovalci so metodološko posebej pazili, da bi se izognili učinku selekcije. Kontrolirati moramo namreč morebitno lažno korelacijo med izpostavljenostjo posojilnim programom in kršitvijo pravic zaradi tretjega dejavnika, denimo načrtnega posojilnega ciljanja najbolj prizadetih držav, v katerih je zaradi domačih problemov stopnja kršitev pravic visoka, hkrati pa zaradi teh istih problemov mednarodne institucije dlje časa izvajajo posojilne programe.

Toda druge študije, ki so enako ali bolj metodološko pretanjene, pridejo do drugačnih ugotovitev. Ena se je denimo osredotočila na vpliv dejanskih tokov denarja MDS in drugih mednarodnih finančnih institucij na kršitve človekovih pravic. Izkazalo se je, da ko država v razvoju prejme neto pritok posojilnih sredstev, se kršitve zmanjšajo; v primerih, ko države ne zadostijo pogojem (ne izvedejo reform) in zato ne dobijo nove tranše sredstev, kršitve zopet narastejo. Ključna ugotovitev je, da strožji pogoji (zahteve po "strukturnih reformah") ne povečajo kršitev. Avtorji celo zaključujejo, da "biti zadolžen multilateralkam izboljša človekove pravice."

Kaj ugotavljajo širše študije z večplastnimi merami neoliberalne globalizacije, ki se ne omejijo zgolj na vpliv multilateralnih organizacij? Predvsem to, da se s stopnjevanjem globalizacije spoštovanje človekovih pravic poveča, ne zmanjša. Tu je sklep enega reprezentativnega članka, ki se osredotoči na obdobje med 1981 in 2006: "Obstaja močna pozitivna povezava med reformami v smeri bolj prostega trga in državnim spoštovanjem človekovih pravic, tudi ko kontroliramo za vrsto relevantnih dejavnikov in možnost endogenosti. Rezultati so odporni proti velikosti vzorca, alternativnim podatkom in metodam ter vzorcu izključno razvijajočih držav; obenem so substantivno gledano kar veliki."

Ena študija celo obrne puščico vzročnosti in se vpraša, "ali so države, kjer mučijo ljudi, ne spoštujejo človekovih pravic, kjer ljudje 'izginjajo' in se omejuje njihove pravice do svobodnega gibanja, govora in religije kaj bolj ali kaj manj nagnjene k povečanju ekonomske svobode?" Ugotovi, da mučenje rahlo zmanjša verjetnost, da se bo država pomaknila v smer večje neoliberalnosti. Učinek je izrazito skromen po velikosti in zato nevreden posebnega proslavljanja, a vseeno kaže, da "tortura" nič kaj dobro ne pripravi držav na uvedbo neoliberalnega šoka, saj bi v tem primeru pričakovali obratno povezavo (mučenje à večja verjetnost prihoda neoliberalizma).

Kaj pa ideja, da je neoliberalizem neskladen z demokracijo oziroma da jo celo aktivno spodjeda in uničuje z razmahom populizma in (paradoksno) "iliberalizacije"? Na prvi pogled se (vsaj meni) zdi privlačna. Sploh v zadnjih 15 letih, ko doživljamo globalno demokratično recesijo, je obenem zelo jasno, da je svet postal nekoliko bolj neoliberalen; indeks ekonomske svobode se je namreč povečal s 6,86 na 7,04 (na lestvici od 0 do 10). Površno korelacijo torej imamo: danes je več neoliberalizma hkrati pa manj demokracije kot pred 15 leti. Pa povezava res drži?

V pravkar objavljenem članku v reviji International Journal of Sociology sem to tezo raziskal na vzorcu 141 držav med letoma 2006 in 2017. V svojih analizah nisem našel skoraj nobene podpore za kritično tezo. Odnos je na agregatni ravni bodisi pozitiven (več neoliberalizma, več demokracije) bodisi nevtralen (ni niti negativne niti pozitivne povezave), odvisno do vzorca in metode. Moja ugotovitev je skladna s predhodnimi raziskavami, ki zajemajo obdobje pred začetkom demokratične recesije in uporabljajo indeks ekonomske svobode.

Za razmišljanje o obstoju povezave med neoliberalizmom in demokratično recesijo se lahko obrnemo tudi k drugačnim, ožjim meram neoliberalizma. Ena takšnih je liberalizacija mednarodne trgovine, ki za seboj pusti zaposlitveni šok. Imamo kopico dokazov, da temu nato sledi vzpon populizma in zaton demokracije? Kot razložim v še enem svojem članku, ki je tik pred objavo v reviji Social Science Information, je odgovor "da in ne". Vrsta študij podkrepi

natanko to tezo, nemalo pa jih ugotavlja drugače. Trenutno je še prehitro, da bi karkoli trdili z visoko stopnjo gotovosti – in prav je, da javnost to ve, ne da zakrivamo dokazno nejasnost. Še več, tudi če se bo izkazalo, da imajo bolj prav študije, ki potrjujejo povezavo, je že zdaj jasno, da imata liberalizacija in zaposlitveni šok nizko "relevantnost razlage" in visoko "relevantnost izkupička". To je zanimiva niansa. Enostavneje rečeno, ta neoliberalni dejavnik v najboljšem primeru razloži, zakaj se je za Brexit ali Trumpa odločilo ravno 51 % volivcev (namesto zgolj 49 %). Ne more pa razložiti, zakaj bi – tudi v odsotnosti liberalizacije mednarodne trgovine in zaposlitvenega šoka – za populistični napad na demokracijo še vedno glasovalo kar 49 % (tj. skoraj polovica) volivcev.

Neoliberalizem je resna, zapletena in potencialno nevarna družbena reč, zelo vredna natančne in kritične – ter na dokazih temelječe – obravnave. Škoda je, da je tako pogosto deležna površnih in neniansiranih analiz, ki namesto z močjo dokazov bralca prepričujejo s silo retorike.

V lanskem članku Neoliberalizem ni pošast, kot jo prikazujejo levičarji, a tudi ne panaceja, kot se motijo desničarji, sem poskušal niansirano pisati o svetlih in temnih plateh neoliberalizma. Temnih vsekakor ne manjka in dobro je, da jih izpostavljamo. Socialdemokratske, ne neoliberalne reforme so prava pot naprej. Toda pri zagovarjanju bolj socialne politike ni smiselno – pravzaprav je nevarno – če površno pretiravamo ter se celo naravnost motimo in v svojih kritikah ne upoštevamo sistematičnih dokazov.