Kdo v resnici ustvarja nestabilnost na Zahodnem Balkanu?

Preden se lotimo implikacij, ki jih bo sprejetje resolucije o genocidu v Srebrenici povzročil na Zahodnem Balkanu, se vrnimo v leto 1993 v Srebrenico oziroma srebreniško enklavo v vzhodni Bosni. Ta je bila po vrsti napadov vojske Republike Srbske – vključno z obstreljevanjem šolskega igrišča, v katerem je bilo ubitih 74 otrok in več kot 100 ranjenih – z resolucijo št. 819 Varnostnega sveta ZN razglašena za zaščiteno cono. 

Ta status je ohranila do pomladi 1995, ko je tedanji predsednik Republike Srbske Radovan Karadžić izdal "Direktivo 7", ki je srbskim enotam ukazala, "naj ustvarijo nevzdržno situacijo popolne negotovosti, brez upanja na nadaljnje preživetje ali življenje za prebivalce Srebrenice". Po padcu mesta so sile bosanskih Srbov v enem tednu deportirale več kot 25.000 žensk in otrok ter sistematično pobile več kot 8327 bošnjaških moških in dečkov. O tamkajšnjih zločinih so razsodili na dveh mednarodnih sodiščih za genocid.

Spomin na bele zastave

Genocid v Srebrenici je zaradi svoje brutalnosti in številčnosti žrtev pogosto izvzet iz dogodkov, ki so se dogajali pred tem, a to nikakor ne pomeni, da je šlo za izoliran primer. V obdobju sprejemanja resolucije o njem so v BiH organizirali številne komemoracije. Te potrjujejo, kako obsežno, brutalno in sistematično je bilo etnično čiščenje nesrbskega prebivalstva med vojnami ob razpadu nekdanje skupne države, in si prav tako zaslužijo pozornost. 

Izpostavimo lahko Dan belih trakov, v sklopu katerega so slovesnosti potekale le nekaj dni po njenem sprejetju. Potekale so v spomin na 3176 pomorjenim prebivalcem Prijedora in okolice, od tega 102 otrokoma. Tistega 31. maja 1992 je krizni štab te občine pod vodstvom Srbske demokratske stranke ukazal, naj nesrbsko prebivalstvo označi svoja bivališča z belimi zastavami. Tisti, ki so se gibali po mestu, so morali nositi bel trak. 

Zgolj dan kasneje je v Zvorniku – mestecu v vzhodni Bosni, kjer je pred vojno živelo 60 odstotkov Bošnjakov, danes pa zgolj šest odstotkov – potekala slovesnost ob 32. obletnici poboja skoraj 700 moških in dečkov. 

In nenazadnje, v Mostarju so 13. junija obeležili 32. obletnico poboja 114 civilistov nesrbske narodnosti, ki so ga izvedli pripadniki takratne vojske Republike Srbske, srbskih paravojaških formacij in ostankov JLA. Tega zločina nikoli niso preiskali.

Na "protizahodni" turneji

V obdobju pred sprejetjem resolucije je srbski predsednik Aleksandar Vučić aktiviral vsa možna diplomatska sredstva, potoval v New York in lobiral proti. Njegovo delovanje so promovirali provladni tabloidi s senzacionalističnimi naslovi kot: "Vučić sam proti vsem" ali "Vučić se v New Yorku bori kot David proti Goljatu". Seveda je dogajanje obrnil v svojo korist, za osebno promocijo, širjenje protizahodnih dezinformacij in narativov. 

Govorimo seveda o istem "pokvarjenem" Zahodu, ki je največji investitor v Srbiji, a je, sodeč po meritvah javnega mnenja, tudi najbolj osovražen. To vsekakor ni naključje, temveč plod organiziranih medijsko-informacijskih kampanj, podprtih s protievropskim političnim komuniciranjem voditeljev. Njihovo kampanjo lobiranja proti resoluciji so zaznamovale številne grožnje. V primeru njenega sprejetja je Milorad Dodik grozil z odcepitvijo Republike Srbske, Vučić pa, da bo to prineslo nestabilnost v balkanski sod smodnika. 

Plasirali so še dezinformacije in resolucijo označili kot poskus Zahoda, da bi Srbom nalepil etiketo genocidnega naroda, čeprav ta eksplicitno navaja, da je krivda za omenjeni genocid individualna.

Kreativno štetje do zmage

Resolucijo je na koncu podprlo 84 držav, vzdržanih je bilo 68 držav, 19 jih je bilo proti. Vučić je v svojem stilu tudi ta poraz razglasil za zmago, ki naj bi bila dosežena s 109 glasovi proti, čeprav je proti njej glasovalo zgolj 19 od 193 držav v OZN. Seštel je namreč glasove proti, vzdržane ter odsotne in izjavil, da so bile te države na srbski strani. Podprli sta jo Rusija in Kitajska ter še države, kot so Severna Koreja, Belorusija, Kuba in Mali.

Predsedujoči predsedstvu BiH Denis Bećirović je po njenem sprejetju Vučića pozval, naj se sooči z resnico, in dodal: "Nikomur nismo plačali 500.000 dolarjev, da bi se vzdržal." S tem se je navezal na špekulacije v medijih, da je Srbija Hondurasu plačala pol milijona za obnovo bolnišnice v zameno za njeno "ugodno" glasovanje. S tem denarjem bi lahko obnovili marsikatero bolnišnico v Srbiji ali ustvarili delovna mesta, da bi si mladi namesto na "pokvarjenem" Zahodu lahko gradili prihodnost doma. 

Zanikanje, spreminjanje, uboj 

Po sprejetju resolucije je bilo nekaj dogodkov, ki so bili manj na očeh javnosti. Predsednik Republike Srbske Dodik je le nekaj dni zatem za beograjsko TV Happy izjavil, da v Srebrenici 11. julija 1995 "nihče ni umrl, nihče ni bil ubit in ni bilo nobenih operacij". To je najbolj nazoren in hkrati najbolj grotesken primer, ki odraža njegov pogled na najhujše zločine, ki so se zgodili v Evropi po koncu druge svetovne vojne. 

Še več, voditelji Republike Srbske so napovedali spremembo imena Srebrenica, skupščina istoimenske občine pa je sprejela odločitev o spremembi imena ulic v vasi Skelani, pri čemer so bošnjaški svetniki sejo zapustili še pred glasovanjem. Po novem predlogu se bo del Ulice maršala Tita imenoval Ulica Republike Srpske; Trg Mihajla Bjelakovića naj bi preimenovali v Trg Republike Srpske. Prav tako so pod preprogo pometli incident v Beogradu, kjer so huligani do smrti pretepli Đorđa Mijatovića, brata podpredsednika vlade Federacije BiH. 

Dodik je sprva napovedal odcepitev srbske entitete, a je to kasneje preimenoval v "predlog o mirnem razdruževanju dveh bosanskih entitet". Prav tako gre izpostaviti t. i. Vsesrbski zbor v Vučićevi in Dodikovi organizaciji. Po sprejetju resolucije so z njega poslali sporočila, da je treba "ohraniti mir in svobodo" ter "vitalne nacionalne cilje in interese srbskega naroda". A že naslednje jutro je na provladni televiziji TV Pink zaokrožil videospot z bojnimi pozivi, ki se zaključi z verzom "Vsi kot eden, brat ob bratu, z Aleksandrom komandantom". Skratka: Vučić je imel prav, da bo po njenem sprejetju prišlo do nestabilnosti, le da k tej v največji meri prispeva sam.

Piroman, gasilec ali rešitelj?

Srbija v zadnjih desetletjih vse bolj tone v avtoritarnost, nacionalizem in zgodovinski revizionizem, kjer ni prostora za tiste, ki mislijo drugače. Čeprav je Vučić prišel na oblast s proevropsko retoriko in si je s tem pridobil zaupanje Zahoda, danes tega zlorablja z nenehnim ustvarjanjem incidentov in izrednega stanja. Deluje kot piroman in gasilec hkrati in se zato profilira kot edini rešitelj, brez katerega ni stabilnosti ne v Srbiji ne v regiji. Zaradi tega mu Zahod naivno popušča in s tem soustvarja krizo v regiji. 

V tabloidnem in senzacionalističnem medijskem okolju, ki ga zaznamujejo sovražni govor, dezinformacije in propaganda, tamkajšnja demokratična opozicija preprosto nima možnosti. V zadnjem času je zaskrbljujoča tudi retorika Beograda, ki se zaostruje. Tako je Vučić nedavno izjavil, da je predsedujoči predsedstvu BiH Bečirović lažnivec in ponarejevalec ter nihče in nič, kosovskega premiera Albina Kurtija je imenoval teroristični izmeček, Slovence pa je ob nedavnem diplomatskem sporu označil za ogabne.

Poznavalci razmer so – bolj kot politiki – zaskrbljeni nad očitnim uresničevanjem t. i. projekta Srbski svet, ki deluje kot nadomestek ideje o veliki Srbiji. Dokler ta ostaja le v fantazijskem svetu, bo Srbski svet ohranjal nacionalno enotnost ter regionalno dominacijo Srbije. Ta bo medtem čakala na velike globalne spremembe – desetletje, dve oziroma kolikor je treba – ki bodo ustvarile zanjo ustrezne pogoje, da bodo Srbi lahko živeli skupaj v eni državi.