Ali nas z recesijo povezujejo zgolj občutki?

Letna inflacija danes znaša okrog 2,6 odstotka, kar je blizu pričakovane in ekonomsko koristne stopnje dveh odstotkov, na katero cilja večina držav. Kljub temu negativni občutki vztrajajo. Tako v Evropi kot tudi v ZDA večina ljudi občuti ekonomsko nestabilnost in finančni stres zaradi inflacije, kaže aprilska anketa medijske hiše CNBC. Druge ankete ugotavljajo podobno. Nekateri strokovnjaki zaradi tega govorijo o pojavu recesije občutkov. Ekonomske recesije kljub vztrajnemu finančnemu pesimizmu zadnjih nekaj let ni bilo. Še več: mnogi kazalniki življenjskega standarda in ekonomskih okoliščin slikajo precej drugačno podobo, kot jo subjektivno doživljamo. Ne gre torej za pravo recesijo, marveč bolj za recesijo občutkov.

Sta objektivna situacija in subjektivna percepcija res tako zelo narazen? Zdi se, da sta. V ZDA je realna plača povprečnega delavca (tistega med 40. in 60. plačnim percentilom) opazno višja kot pred epidemijo. V njenem obdobju so se cene močno zvišale, toda zaradi še hitrejše rasti plač v istem času je dejanska kupna moč povprečnega ameriškega delavca danes boljša kot v preteklosti. Najnižje plačani delavci (10. percentil) so v primerjavi z drugimi celo doživeli najsilovitejše izboljšanje svojih realnih plač. Najmanj so zrastle plače tistih pri vrhu (90. percentil). 

Pred epidemijo je bilo razmerje ravno obratno. To krčenje plačne neenakosti, ki ga v zadnjih letih spremljamo v ZDA, je dobrodošlo ne le za kritike neenakosti, temveč še bolj za življenjski standard ljudi z nizkimi plačami.

So vzrok teh pozitivnih sprememb nekateri ameriški delavci, ki morajo opravljati več poklicev, da sploh preživijo? Nikakor. Med epidemijo – in tudi zdaj – je bil delež vseh zaposlenih, ki imajo več kot eno službo, na 30-letnem dnu ali celo pod njim. Zgolj pet odstotkov jih opravlja več kot en poklic, kar je manj kot v letih pred veliko recesijo in manj kot v dinamičnih 90. letih. 

Kako je s prekarnostjo? Ali drži, da so ameriški delavci danes v tako slabem ekonomskem položaju, da sploh ne uspejo opravljati dela za poln delovni čas in se morajo zadovoljiti zgolj z nerednim delom za skrajšan čas? Ne. Med epidemijo (in danes) jih je bilo samo okrog 17 odstotkov, starejših od 16 let, zaposlenih za manj kot polni delovnik. To je primerljivo s predepidemičnimi leti in precej nižje kot v letih 2010, 2012 ali 2014.

Kakšno pa je stanje drugod, denimo v Evropi in drugih razvitih državah? V povprečju se je v državah, ki so del OECD, med koncema let 2022 in 2023 realna plača – ta upošteva inflacijo in meri dejansko kupno moč – povečala. Obstajajo seveda izjeme, kot so na primer Švedska, Italija, Francija, Finska in Japonska, kjer je upadla. Toda najnovejši podatki za 15 držav (za drugih 20 podatkov še ni) in za obdobje od septembra 2023 do danes kažejo, da se je v veliki večini rast realne plače še dodatno pospešila. To se je zgodilo predvsem zaradi upočasnjevanja inflacije.

Daljša časovna perspektiva razkriva manj optimistično podobo, kot velja zadnje leto in pol. Realna plača v državah OECD je med koncem leta 2019 (tik pred začetkom epidemije) in koncem lanskega leta v povprečju ostala nespremenjena. To je seveda skupno povprečje za vse države. Od 35 držav jih je 15 v tem obdobju doživelo izboljšavo, preostale pa so žal na slabšem. Sploh Italija, Češka in Švedska, saj so njihove realne plače skupno padle za nekaj več kot pet odstotkov. 

Toda za specifične skupine delavcev se je stanje v večini držav izboljšalo, ne poslabšalo. V 20 od 35 držav so se med letoma 2019 in 2023 prav realne plače najmanj plačanih delavcev povišale. Življenjski standard ekonomsko najslabše situiranih delavcev je, tudi ko upoštevamo inflacijo, danes višji kot pred epidemijo. 

Poleg plač se lahko obrnemo še k drugim ekonomskim kazalnikom. Stopnja brezposelnosti je v evroobmočju in širše v državah OECD nižja, kot je bila kadarkoli v zadnjih 17 letih. Enako velja za zadolženost gospodinjstev v evroobmočju. Hkrati je celotni realni razpoložljivi dohodek gospodinjstev – dejanska kupna moč, ki vključuje plače in druge vire dohodka, kot so socialni transferji – v državah OECD danes v povprečju višji kot pred epidemijo ter približno 20 odstotkov višji kot po koncu velike recesije leta 2013. 

Je tako zgolj zaradi povečevanja prekarnosti in daljših delovnih dni? Sploh ne. Delež delavcev v Evropski uniji, ki ni zaposlen za polni delovni čas, je pravzaprav nekoliko nižji kot kadar koli v zadnjem desetletju. Skupni delovni čas, ki ga namenimo opravljanju dela (vključno z neformalnim delom, delnimi zaposlitvami, samozaposlitvami in neplačanim delom za družinska podjetja), je na zgodovinskem dnu.

Nič od tega ne pomeni, da ni razlogov za skrb ali možnosti za izboljšavo; sploh če imamo v mislih podatke o spremembi realnih povprečnih plač v 20 državah OECD med letom 2019 in danes. 

Toda opisana širša podoba naših ekonomskih razmer bi morala vsaj deloma pomagati pri preprečevanju ali zmanjševanju občutkov, da smo v obupnem položaju in da se stvari iz leta v leto le slabšajo.