Pri demenci se prepogosto zatekamo k tišini

S podaljševanjem življenjske dobe in spremembami v razmerju med deleži posameznih generacij smo vse bolj priča prehodu v dolgoživo družbo. Delež starejših od 65 let narašča – po podatkih statističnega urada je ta leta 2016 znašal 18,4 odstotka. Projekcija prebivalstva EUROPOP2013 napoveduje, da bo leta 2030 starejših od 65 let že 24,8 odstotka, leta 2060 pa 29,5 odstotka. 

Prehod v dolgoživo družbo prinaša številne izzive, med katerimi velja izpostaviti prav demenco, bolezen možganov, za katero je značilen izrazit upad umskih sposobnosti v različnih višjih možganskih funkcijah oziroma umskih domenah. Slabšanju spomina se tako lahko pridružijo spremembe na področju pozornosti, učenja, razumevanja, jezika, prostorskih predstav, izvršilnih funkcij ...

Bolezen poseže v dinamiko celotne družine

Pri nas se po ocenah z njo sooča več kot 43 tisoč ljudi, po svetu pa 55 milijonov. Kljub številkam, ki kažejo na njeno naraščanje, si kot družba prevečkrat zatiskamo oči in z njo povezane teme pometamo pod preprogo v prepričanju, da nas ne zadevajo. Vse dokler se demenca tiho, a odločno ne prikrade v naše domove in močno poseže v naša življenja. Takrat se zavemo, da ne gre zgolj za bolezen posameznika, ampak za bolezen, ki med drugim bistveno posega v družinsko dinamiko. V poznih fazah, v katerih bolniki potrebujejo neprestano oskrbo, močno bremeni enega ali več svojcev ter pogosto privede tudi do njihove izgorelosti.

Napačno je torej mišljenje, da se bomo z demenco spopadli in se o njej izobrazili šele, ko nas bo neposredno prizadela. Prav tako je zmotna miselnost, da je to le nesrečna loterija, ki nas bodisi izbere bodisi ne. Znanstveni izsledki namreč kažejo, da bi z ustreznim ravnanjem, ki je povezano z našim življenjskim slogom in navadami tekom celotnega življenja, lahko preprečili ali vsaj odložili do kar 40 odstotkov vseh primerov te bolezni.

Nas je demence strah?

Pot do točke, ko si priznamo, da sami ne zmoremo več, je dolga. Ničkolikokrat se začne z neustreznim prepričanjem posameznikov, ki spremembe v obnašanju svojih svojcev pripisujejo njihovim letom. 

Zakaj? Nam strah preprečuje, da bi se o njej primerno izobrazili in na ta način bolje razumeli potrebe (in zmožnosti!) oseb z njo? Strah pred samo boleznijo? Strah, ki je prežet z družbenimi predsodki? Smo zaradi stigme še vedno ohromljeni za primernejšo obravnavo obolelih oseb?

Na nedavnem dogodku ob začetku kampanje Demenca. Od zavedanja k ukrepanju, ki ga je s partnerji organiziral Zavod POMNI, smo udeleženci izmenjali številne izkušnje in videnja iz vsakodnevnega delovanja, pri čemer moram izpostaviti prav strah svojcev. Ta jih omejuje pri iskanju potrebnih informacij o bolezni, njenem poteku in predvsem primernem ravnanju ter odnosu do oseb z njo. Pogosto ohranjajo popačene ali nepravilne predstave oziroma predvidevanja, ki vodijo v dodatno stisko tako obolelih kot tudi njih samih.

Če se zavedamo, lahko ukrepamo

Udeleženci smo soglasno sklenili: o demenci se je treba izobraževati že veliko prej in ne šele, ko nam pokaže zobe in ko nastopijo faze, ko zaradi nje postanemo nemočni.

Predvsem pa je treba pričeti z aktivnim ukrepanjem, začenši s preventivnimi programi na tem področju.