Bomo zaradi kamer bolj varni ali manj svobodni?

Z razvojem tehnike se povečuje možnost kontrole posameznikov. Na tehtnici je tako svoboda ali varnost. To je problem, s katerim se ukvarjajo številne moderne družbe. Na račun varnosti se vedno bolj krči področje zasebnosti, pravi predsednik zbornice za zasebno varovanje Ingo Paš. Sam se strinja z izrekom: "Če nekdo za varnost žrtvuje svobodo, nima na koncu ne svobode, ne varnosti." Kot pravi, nekatere države glede krčenja zasebnosti nimajo nobenih predsodkov, "to je razvoj, ki je zaskrbljujoč". Seveda pri nas ni tako hudo kot v nekaterih drugih državah. Kamere so sicer vsepovsod, a je vsaj z zakonom omejeno tako snemanje kot tudi hramba in dostop do podatkov.

Največ kamer je na parkiriščih, v trgovinah, bankah in drugih gospodarskih objektih. Koliko kamer se torej nahaja v Sloveniji, je skorajda nemogoče ugotoviti, saj ni nekega organa, ki bi o tem vodil evidenco.

Policija uporablja kamere za nadzor prometa in meje

Policija uporablja kamere predvsem za nadzor prometa in meje ter na prizoriščih večjih športnih prireditev ali javnih shodov. Na mejah uporabljajo predvsem termovizijske kamere, ki zaznavajo vir toplote in so odlične za odkrivanje ilegalnih pribežnikov med mejnimi prehodi. Poleg tega imajo policisti posebno LEO kamero, ki je nameščena tudi na policijski helikopter. To uporabljajo za iskanje pogrešanih oseb, varovanje večjih prireditev, za nadzor prometa in tudi pri sistemu zaščite in reševanja (termovizijska kamera lahko na primer odkriva izvore požarov).

Splošnega videonadzora mest ni dovoljeno opravljati

Mestna občina Ljubljana ima po raznih objektih nameščenih 48 kamer. Tako ima oddelek za gospodarske dejavnosti in promet nameščenih 12 kamer v križiščih, ki služijo nadzoru prometa, 36 kamer pa je nameščenih na upravnih zgradbah MOL.

Splošne pogoje videonadzora opredeljuje zakon o varstvu osebnih podatkov. Videonadzor je dopusten, če je potreben zaradi varovanja ljudi, premoženja ali tajnih podatkov. Vsako snemanje mora biti ustrezno označeno, arhiv mora biti zavarovan pred dostopom nepooblaščenih oseb, posnetki pa se lahko hranijo le en mesec.

Na javnih površinah se lahko snema in posnetke prenaša v druge medije (na primer televizija, internet), vendar le v primerih, če so osebe na njih nerazpoznavne, prav tako se pri snemanju prometa ne sme videti registrskih tablic. To je način snemanja panoramskih kamere.

Občina sicer lahko izvaja videonadzor, vendar le na objektih, ki jih ima v lasti, ter na parkiriščih in podobnih površinah. Ne sme pa izvajati "splošnega" videonadzora mest (ulice, trgi ipd.) – za to morajo biti izpolnjeni pogoji za poseg v zasebnost posameznikov, na primer da obstaja nevarnost za ljudi in premoženje.

Tudi pri zaščiti objektov so kamere lahko obrnjene le na vhod. Da je za to dobro poskrbljeno, nam je na primeru ropa SKB banke razložil predsednik uprave Sintala Robert Pistotnik. Policija je v omenjenem primeru pridobila posnetke varnostnih kamer, ki bi lahko roparje posnele na begu. Ti so namreč onesposobili videosistem SKB, niso pa onesposobili drugih kamer na ulicah. A ravno zato, ker so bile vse kamere obrnjene na vhode, se roparjev na teh posnetkih ni videlo.

Policija pa lahko, če je potrebno, pridobi posnetke videokamer, s katerimi identificirajo storilca, ugotavljajo njegov način delovanja, gibanje in druge okoliščine, povezane s kaznivim dejanjem.

Videonadzor na delovnem mestu se lahko izvaja le v izjemnih primerih, vendar pa mora delodajalec zaposlene o tem pred začetkom izvajanja vnaprej pisno obvestiti. Prepovedano pa je snemanje izven delovnega mesta, zlasti v garderobah, dvigalih in sanitarnih prostorih.

Zasebno snemanje je dovoljeno

Povsem nekaj drugega je snemanje za lastno uporabo. Zakon o varstvu osebnih podatkov ne velja za obdelavo podatkov domačega snemanja: osebna uporaba, družinsko življenje ali druge domače potrebe. Posameznik lahko na svojem posestvu po lastni volji uvede videonadzor, vendar lahko snema le svoje površine – kamere ne smejo biti obrnjene na tuje posesti, čeprav zakon o varovanju osebnih podatkov tega ne opredeljuje. Torej, če ni bila kršena pravica do zasebnosti in če nekdo uporablja posnetke le za domačo uporabo, to ni prepovedano. Je pa praktično nemogoče dokazati, da so kamere obrnjene na tujo posest.

Na Uradu informacijskega pooblaščenca so imeli primer, ko se je nekdo pritožil, da je sosed na smreko na svoji parceli postavil obvestilo, da izvaja videonadzor. Vendar je v pritožbi  navedel, da ne ve, če je snemanje usmerjeno tudi na njegovo posest. Kot je pojasnil državni nadzornik v Uradu informacijskega pooblaščenca Jože Bogataj, posameznik nima pravnih instrumentov, na podlagi katerih bi lahko preveril, ali sosed snema tudi njegovo parcelo. V primeru suma lahko sosed poda le predlog za pregon kaznivega dejanja neupravičenega snemanja, vendar tudi policija brez dovoljenja stanovalca ali odredbe sodišča v stanovanje ne sme vstopiti na posest.

Poleg tega pa sam videonadzor ali snemanje tujih oseb nista kaznivi dejanji. To postaneta šele takrat, ko storilec občutno poseže v zasebnost oziroma družinsko življenje nekoga drugega.

Kontrolo nad izvajanjem videonadzora opravljajo informacijski pooblaščenci in inšpektorji za zasebno varovanje na MNZ.