Direktor Oriona Branko Lužar sicer doma iz Sevnice, stanuje v bloku v ljubljanskih Kosezah. Svojo poslovno pot je začel tudi s šov biznisom - imel je diskoteki na Otočcu in Rogli, pred dvanajstimi leti pa je ustanovil Orion. Tam je kot vodja posojilnega oddelka zaposlena tudi njegova življenjska sopotnica, Vesna Uzar.
Lužarjev dragulj naj bi bila med drugim tudi nekaj milijonov evrov vredna in 23 metrov dolga prestižna jahta Pershing, ki menda pluje v tujih vodah. Lužar pravi, da jahte nima. Naši viri pa pravijo drugače.
Včeraj je pravni zastopnik Oriona na našo televizijo pripeljal nekega avstrijskega odvetnika londonskega podjetja Atractor, ki je sicer večinski lastnik Oriona. Avstrijski odvetnik Roberto Hirnsberger, ki dela za odvetniško pisarno dr. Petra Rohracherja, včeraj ni želel odgovoriti, kdo je pravzaprav direktor Atractorja.
"Trenutno vam ne morem povedati, kdo je direktor Atractorja. Mi ga zelo dobro poznamo, ampak dokler se preiskava ne konča in dokler se ne odločimo, kako bomo ukrepali, ne bomo dajali nobenih informacij o direktorju," je povedal Hirnsberger.
Tudi Lužar o tem ne govori. Iz zanesljivih virov pa smo izvedeli, da je direktorica pravzaprav Vesna Uzar, torej Lužarjeva partnerica.
Orion je za zdaj ustavil dajanje posojil, dokler se zadeve ne razčistijo. Njihovi pravniki v tujini pa bodo tožbe zoper tiste, ki so blatili dobro ime Oriona in njegovih partnerjev, vložili na evropskih sodiščih.
Urad za preprečevanje korupcije, notranje ministrstvo, ministrstvo za finance, gospodarstvo in pravosodje morajo do jutri premieru Ropu oddati poročilo o svojih ugotovitvah in ukrepih glede podjetja Orion. Kriminalisti in tožilstvo doslej niso ugotovili še nič konkretnega. Tržni inšpektorat pa se je lotil obsežne dokumentacije, ki jo je danes prejel od Oriona.
Nepoznavanje zakonodaje?
Urad za varstvo potrošnikov, po besedah v.d. direktorice Barbare Miklavčič ne more ukrepati, ko gre denimo za posojanje denarja za oderuške obresti. Pristojne institucije pa bi moral na to vsaj opozoriti.
Čeprav je Miklavčičeva od tržnega inšpektorata prejela ugotovitve Banke Slovenije, da je nekaj podjetij posojalo denar za oderuške obresti, tega urad za varstvo potrošnikov ni sporočil pristojnim institucijam. Čeprav v 145. členu zakona o kazenskem postopku jasno piše, da so vsi državni organi in organizacije z javnimi pooblastili dolžni naznaniti kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, če so o njih obveščeni ali če kako drugače zvedo zanje.
"V teh primerih ni šlo za kazniva dejanja. Samo oderuštvo ni kaznivo dejanje," meni Miklavčičeva.
Kar kaže na nepoznavanje zakona, oderuštvo je namreč po 219. členu kazenskega zakonika kaznivo dejanje.
"Tudi definicija je jasna, gre za obresti, ki so več kot 50 odstotkov višje od zakonite zamudne obrestne mere. Da je šlo za posojanje ljudem v stiski je pa tudi jasno, saj so v glavnem najemali ljudje, ki drugače normalnih posojil ne bi dobili," je prepričana Breda Kutin, predsednica Zveze potrošnikov Slovenije.
Trenutna vršilka dolžnosti direktorja urada pa institucij, kot sta tožilstvo in policija, ni obvestila, ker je domnevala, da je to storil tržni inšpektor in da tega ne more storiti.
"Mi nekih možnosti ukrepanja nimamo. Zato je za nadzor pristojen tržni inšpektorat, ki lahko odredi določene ukrepe," je pojasnila Miklavčičeva.
Seveda se lahko ob tem samo vprašamo, kako bo na nepoznavanje zakonov in pasivnost Miklavčičeve reagiral predsednik vlade, ki jutri pričakuje poročila o dosedanjem ukrepanju pristojnih institucij. Sicer pa glavni tržni inšpektor predlaga posebno civilno tožbo, ki naj bi jo za oškodovane vložila nevladna zveza potrošnikov.
Kutinova pa meni, da "takšna tožba ne bi bila smiselna, kajti gre za pogodbe, ki imajo elemente kaznivega dejanja in so kot takšne prepovedane."
Oderuštvo se sicer lahko kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh let.
