Koga razhod (ne) osreči? Devet vprašanj za tiste, ki razmišljajo o ločitvi

Podatki SURS za 2021 kažejo, da se je letos pri nas poročilo 5.916 parov, sklenjenih je bilo tudi 58 partnerskih zvez. Moški so bili ob poroki povprečno stari 32,6 leta, ženske slabi dve leti manj. A po drugi strani se je istega leta ločilo 2.322 parov. Precej nevzpodbuden podatek. Poleg tega v statistiko niso vključeni vsi, ki svoje zveze niso uradno potrdili in so se razšli. 

Razlogi za ločitev so različni, od različnih oblik nezvestobe in različnih pogledov na življenje do nezmožnosti spoprijemanja z obveznostmi, še posebej ko v družino pride otrok, različni pogledi na denar, pomanjkanje komunikacije, egoizem, različne oblike zasvojenosti ... Pogosto pa žal tudi psihično in fizično nasilje. 

V nadaljevanju članka ne bo govora o razmerjih, kjer je prisotno nasilje. V tem primeru je ključnega pomena, da poiščete pomoč in se umaknete na varno. Nekaj nasvetov, kako to storiti varno in kje najdete pomoč, najdete v spodnjem članku. Strokovnjaki ob tem opozarjajo, da je ključnega pomena, da se v takšnem odnosu zavedamo, da ne bo bolje, četudi druga stran to zagotavlja. Pa tudi, da žrtev ni kriva, četudi nasilnež za svoje vedenje praviloma krivi žrtev. In še: Ne oklepajte se lepih trenutkov oziroma spomina na njih, saj ste v nevarni situaciji. 

Če pa vašega razmerja ne pesti katera od oblik nasilja, zasvojenosti ali ponavljajoča se nezvestoba, a ste z eno nogo že na poti do odvetnika za ločitve, pa strokovnjaki menijo, da je pomembno pred dokončnim zaključkom razmerja o situaciji še nekoliko razmisliti.  

Raziskava: Ločitev prinese veliko vprašanj

Če se soočate z ločitvijo ali razmišljate o njej, je eno pomembnih vprašanj, ki si ga gotovo zastavljate, ali boste po ločitvi srečnejši. Na to vprašanje ni enostavnega odgovora. 

Klinična psihologinja dr. Ann Gold Buscho za Psychology Today piše, da na srečo po ločitvi vpliva več faktorjev. Za začetek, kdo sprejme odločitev.  Če ste vi tisti, ki se odločite za ločitev, verjetno verjamete, da vam bo to omogočilo, da boste srečnejši in si predstavljate boljše čase. Če niste pričakovali ločitve, pa ste verjetno šokirani, prizadeti ali jezni in se morda bojite prihodnosti.

Sicer pa je sreča subjektivna in je ni enostavno izmeriti, sčasoma pa se spreminja. Nekatere raziskave kažejo, da se sreča s časom povečuje.

Pomembni dejavniki, ki vplivajo na to, ali nas bo ločitev osrečila, vključujejo trajanje zakona, ali imate otroke, vašo starost in razloge za ločitev.

Študija Univerze v Chicagu je sicer pokazala, da v povprečju nesrečno poročeni, ki so se ločili, niso bili nič srečnejši od nesrečno poročenih, ki so ostali poročeni, če so jih ocenili na podlagi 12 ločenih meritev psihičnega blagostanja. Ločitev običajno ni zmanjšala simptomov depresije, niti dvignila samospoštovanja.

Sama ločitev, tako Gold Buschova, namreč ne bo rešila težav z duševnim zdravjem. Niti dejavnikov, ki so osebo pripeljali v slab zakon. Tako bo treba delati na vprašanju, zakaj ste se znašli v tej stiski, zakaj ste izbrali tega zakonca, kako ste prispevali h koncu zveze in kaj se lahko naučite o sebi, da bodo prihodnji odnosi bolj kakovostni. 

To delo je po razpadu zveze nujno opraviti. Najslabša ideja je hiter skok v novo razmerje z nahrbtnikom, polnim prtljage iz prejšnjega razmerja. To ni pošteno ne do novega partnerja ne do vas in je recept za še eno spodletelo razmerje. Mimogrede, statistika ločitev pravi, da drugi in tretji zakon razpadeta še veliko hitreje kot prvi. 

Ob začetku postopka se je treba tudi zavedati, da številni ločitev obžalujejo. Gold Buschova našteva najpogostejša vprašanja, ki si jih po ločitvi zastavljajo tisti, ki pri njej poiščejo pomoč. Zapisano velja za oba spola: Ali bi moral bolj trdo delati na razmerju? Sem prehitro obupal? Ali sem spregledal namige, da je partner nesrečen? Ali je ločitev škodovala mojim otrokom? Bi bili moji otroci zdaj bolj srečni, če bi ostali skupaj? Jih moja ločitev obsoja na prihodnje slabe odnose? Zakaj je konflikt med mano in nekdanjim partnerjem zdaj še hujši, še vedno se pogosto prepirava glede otrok in denarja? Ali bom zdaj za vedno sam?

Številni po ločitvi ugotovijo, da je življenje postalo bolj zapleteno tako finančno kot čustveno in praktično.

Številni se tudi sprašujejo, ali morda zakona vendarle ni bilo mogoče zakrpati. In že omenjena študija univerze v Chicagu je ugotovila, da so se številni nesrečni zakoni izboljšali v petih letih. Ni pa povsem jasno, ali je vztrajnost prinesla korenito izboljšanje odnosa ali sta se partnerja le sprijaznila z nesrečnim odnosom, ki pa ni dovolj uničujoč, da bi ga bilo nujno (ali udobno) zapustiti. 

Slab zakon škoduje zdravju

Ostati v slabem zakonu, ker smo se sprijaznili, da ni dovolj slab, je prav tako slaba ideja. Strokovnjaki kot glavne razloge, zakaj ljudje ostajajo v nesrečnih zakonih, naštevajo: finančna varnost, otroci, tesnoba in strah, stigma ločitve, upanje, da se bodo stvari izboljšale ...  A opozarjajo, da slab zakon škoduje zdravju. Trpita tako fizično kot duševno zdravje. 

Oseba, ki ostane v slabem zakonu, se sooča z oslabljenim imunskim sistemom, kar vodi v povečano tveganje za sladkorno bolezen, srčni infarkt in raka. Tudi kronični stres zaradi nesrečnega razmerja terja davek.

Zato mora biti odločitev za to, da bo razmerje deležno nove priložnosti, povezana z načrtom za ukrepanje in spremembe. V tem primeru v nadaljevanju zveze ne boste životarili, ampak živeli, opozarjajo strokovnjaki. Nekatere spremembe lahko ob temeljitem pogovoru s partnerjem uvedeta sama. V nekaterih primerih pride prav pomoč terapevta, a bodita pozorna, da bosta izbrala strokovnjaka, ne kakšnega samooklicanega guruja. 

Komu gre po ločitvi bolje in zakaj?

Študija univerze Kingston v Združenem kraljestvu je medtem pokazala, da so kljub negativnemu finančnemu vplivu ločitve na ženske, te po ločitvi na splošno srečnejše od moških. 

Ženske pogosteje iščejo pomoč na terapiji in podporo prijateljev, manj verjetno je, da se bodo zatekle k alkoholu, drogam ali občasnim spolnim odnosom, da bi se izognile bolečini.

Tako moške kot ženske, ki so po ločitvi srečnejši, pa povezuje nekaj lastnosti, pravi Gold Buschova: sposobnost sklepanja kompromisov za končanje konflikta, pripravljenost predelati izkušnjo zakonske zveze in njenega propada, sposobnost izgradnje močnega podpornega sistema prijateljev in družine, sposobnost opuščanja jeze in zmožnost odpuščanja, sposobnost prevzemanja odgovornosti za to, kako je oseba sama prispevala h koncu zakona, realističen in optimističen pogled na prihodnost. 

'Moja žena je bila kot moj tretji otrok'

Mnogi ljudje ob ločitvi doživijo občutek osvoboditve od omejitev strupenega odnosa. Gold Buschova izpostavlja izjavo pacientke Marie, ki je dejala: "Zdaj sem bolj zdrava kot kdaj koli prej, kakšno olajšanje!" 

Tisti, ki so zadovoljni z odločitvijo, govorijo o svobodi sprejemanja lastnih odločitev in neodvisnosti, ki jim omogočajo, da zasledujejo svoje interese brez kompromisov ali žrtvovanja za druge. Včasih tudi o svobodi brez skrbi za drugo nezrelo, neodgovorno ali odvisno odraslo osebo. Pacient Alex ji je dejal: "Moja žena je bila kot moj tretji otrok."

Nekateri navajajo občutek preprostosti in miru tam, kjer so obstajale kronične napetosti in konflikti. Pravijo: "Lahko grem spat, kadar hočem, vstanem, ko hočem in nihče od mene ne zahteva ničesar." Nekateri so se lotili nove kariere, spet drugi na novo opredeljujejo svojo identiteto in iščejo tisto, kar jih veseli. Ključ do sreče za mnoge je ponovna povezava s prijatelji in povrnitev interesov, ki so jih zanemarili ali opustili.

Skratka, ob ločitvi so srečnejši tisti, ki se proaktivno lotijo gradnje novega življenja z veliko mero samorefleksije. Veliko več težav pa bodo imeli tisti, ki bodo žalost utapljali v substancah, za vse nekritično krivili nekdanjega partnerja ali pričakovali, da bo v novi zvezi vse odlično. Brez sprememb sebe bo namreč še naprej vse, kot je bilo. 

Postavite si devet vprašanj

Da o ločitvi največkrat odločajo predvsem čustva in premalo glava, pa pravi terapevt za pare Jean-Claude Chalmet. Pare spodbuja, naj si zastavijo devet izbranih vprašanj, preden naredijo zadnji korak. 

Po letih prakse meni, da se mnogi ne zavedajo razsežnosti svoje odločitve. Sploh ko so vpleteni otroci, pa tudi v finančnem smislu ne.

"S to osebo boste vzgajali otroke še leta," je povedal za britanski Times. Ker ko so vpleteni otroci, se zakonca ne moreš kar tako znebiti. Tudi po ločitvi bi morali starši še vedno sodelovati kot ekipa in ohranjati družinsko stabilnost.

Chalmet je zato razvil metodo devetih vprašanj, ki naj bi parom pomagala prepoznati vse možne posledice odločitve in vzpodbuditi razmislek o tem, ali je ločitev res prava rešitev.

1. Je v mojem zakonu lahko prostor za neodvisnost in zabavo?

2. Ali bom zmogel sam brez finančne ali praktične podpore?

3. Ali sem že skušal delati na svojem odnosu?

4. Ali želim tvegati, da bo ločitev vplivala na otroke?

5. Kaj naj storim, da me bo partner bolje razumel in me čustveno podpiral?

6. Kaj se je spremenilo v najinem odnosu od obdobja, ko nisva mogla držati rok stran drug od drugega in sva se lahko celo noč pogovarjala?

7. Kaj mi preprečuje, da bi partnerju povedal, kaj točno potrebujem od njega?

8. Ali sploh vem, kaj potrebujem?

9. Ali sem prepričan, da moj partner ne more zadovoljiti teh potreb, četudi bi imel priložnost?

Chalmet pa dodaja, da obstaja predpogoj za nov začetek: "Mogoče je, če sta oba pripravljena slišati in razumeti bolečino drug drugega. Prepričana morata biti, da ju partner ni namerno prizadel, hkrati pa prevzeti odgovornost za škodo, ki je bila povzročena partnerju."

Pomembno je torej, da prepoznate svojo vlogo pri težavah. Potreben pa je tudi pogum, da si partnerja odkrito povesta, kaj ju moti. 

V zgolj podaljševanju agonije ne vidi smisla: "Ko par postane brezbrižen, predlagam ločitev. Poskus oživitve takega odnosa je kot prebujanje mrtvih."