Največ Kosovcev in Albancev je v zadnjih letih prišlo v Kranj. Kranjska upravna enota je v petih letih (2018–2022) izdala oz. podaljšala 8668 enotnih dovoljenj za prebivanje in delo Kosovcem in 102 Albancema. Enotno dovoljenje tujcem iz tretjih držav omogoča vstop v našo državo in bivanje, zaposlitev ter delo. Državljanom Kosova je lani izdala skoraj štirikrat več dovoljenj kot pred šestimi leti. Vseh tujcev pa se je povečalo za dobrih 34 odstotkov. Za kranjsko upravno enoto so največ dovoljenj Kosovcem v petih letih izdale celjska (3183), ljubljanska (2773), mariborska (2407) in novogoriška (1838) enota. 

Njihov prihod vzbuja pri nekaterih nelagodje, strah in jezo. Kritični so tudi na kranjski občini, ki jo vodi Matjaž Rakovec. Tujcem očitajo, da izigravajo zakonodajo pri prijavah bivališč in koriščenju socialnih transferjev. Kot pojasnjujejo na občini, želijo tujce v družbo vključiti z brezplačnimi tečaji za kasnejše zaposlitve (bolničar, negovalec), ki jih organizira zavod za zaposlovanje, ampak kot pravijo, "z njihove strani ni interesa, ker več sredstev pridobijo s socialnimi transferji (otroški dodatki in podobno)". 

Kakšni so torej socialni transferji in kakšne zlorabe, smo vprašali na Centru za socialno delo Gorenjska. "Točnega števila prijav in zlorab ne beležimo. Bistvenih povišanj prijav glede na pretekla leta ne zaznavamo." Če dobijo informacijo o domnevni zlorabi, povabijo, zaslišijo priče, opravijo ogled na terenu, pridobijo podatke o šolanju ... In koliko denarne pomoči lahko prejmejo? 

Za odraslo samsko osebo, ki je brezposelna, cenzus znaša največ 465,34 evra, za zaposlenega 237 evrov več. Štiričlanska družina, kjer sta starša brezposelna in imata dva šoloobvezna otroka, prejme največ slabih 1280 evrov, če sta starša zaposlena za polni delovni čas, pa prejmejo 358 evrov več. V primeru zaposlene odrasle osebe – samske ali v družini – se višina denarne pomoči izračuna kot razlika med lastnimi dohodki in cenzusom. Glede na povprečni mesečni dohodek družine pa se določi višina otroškega dodatka. Pogoj pri denarni pomoči je, da v lasti nimajo premoženja. 

Na kranjski občini ocenjujejo, da je zakonodaja za priseljevanje tujcev še vedno preohlapna, predvsem v šolstvu in zdravstvu, pa tudi sociali. 

Upravne enote Celje, Koper, Krško, Ljubljana, Maribor, Murska Sobota, Nova Gorica, Novo mesto, Ptuj, Slovenj Gradec in Velenje so v zadnjih petih letih največ enotnih dovoljenj za prebivanje in delo izdale ter podaljšale državljanom Bosne in Hercegovine, Upravna enota Kranj pa državljanom Kosova. 

'Širijo se laži, koliko nas stanejo'

Gospodarstvo ima veliko potrebo po tuji delovni sili, tako Miha Blažič iz Ambasade Rog, zato si želijo, da bi čim več delovne sile prišlo, hkrati pa, da se zakonsko omeji pravice, do katerih lahko tuji delavci dostopajo. "Težje združevanje z družino, da ne bi bilo vzdrževanih članov, ki koristijo javne sisteme, težji dostop do socialnih storitev, do stalnega prebivališča. To so vse funkcije države, ki jih noče opravljati, istočasno pa tudi delodajalci, za katere ti tujci ustvarjajo dobičke, nočejo prevzeti tega bremena." Takšne represivne ukrepe uvajamo prek rasizma, predsodkov in stereotipov, zatrjuje Blažič. "Širijo se laži o tem, koliko nas stanejo, koliko koristijo javno blagajno, kako se ne želijo in ne znajo integrirati." 

Vprašanje integracije Kosovcev v slovensko družbo je občutljivo vprašanje. Vedno so bile in bodo ovire pri sprejemanju tujcev, je prepričana Arbnore Avdylaj, ki se je s Kosova v Slovenijo preselila pred 17 leti skupaj s svojo družino. "Gre za pomanjkanje znanja, vsakdanjega stika, zaradi vseh predsodkov in stereotipov, ki jih slišijo drugod. Premostitev vseh teh ovir in uspeh pri integraciji tujcev ni samo v dobrobit tujcev, ampak tudi države, ki jih sprejme." 

S Sloveniji ima Arbnore dve izkušnji – migrantsko in begunsko. Ko je bila stara pet let, je skupaj z družino pobegnila pred vojno na Kosovu in se odpravila na begunsko pot. "Takrat nas je Slovenija sprejela kot begunce, ostali smo približno šest mesecev in pot nadaljevali proti Švici, ker smo tam imeli stare starše." Vsaka migrantska pot, predvsem begunska, je težka, pravi Arbnore. "Za sabo smo pustili vse, kar smo poznali – družino, prijatelje, dom in domovino. Morali smo zgraditi nov dom daleč od našega." 

V Logatcu 300 odstotkov več dovoljenj tujcem

V Logatcu so se enotna dovoljenja za delo in prebivanje povečala za skoraj 300 odstotkov, največ je tujcev s Kosova. V občini prebiva večje število priseljenih delavcev in tujci, ki prebivajo v izpostavi azilnega doma v Logatcu. Izzivi se kažejo zlasti pri vključevanju otrok tujcev v izobraževalni sistem, za kar občina po potrebi zagotavlja tudi sredstva za dodatne tečaje slovenščine, so nam pojasnili na Občini Logatec. "Vendar presojamo, da se tujci uspešno vključujejo v družbo." 

In kakšno je stanje po drugih upravnih enotah? V Velenju so se enotna dovoljenja v petih letih povečala za 58 odstotkov, v Izoli za 70 odstotkov, na Ptuju za 76 odstotkov. "V preteklih letih so bile vrste čakajočih tujcev pred upravno enoto izjema, zdaj pa so stalnica." Ptujski načelnik Metod Grah pravi, da je obremenjenost vedno večja. 

Po podatkih ministrstva za notranje zadeve so upravne enote v zadnjih petih letih največ dovoljenj izdale oz. podaljšale državljanom Bosne in Hercegovine, Kosova in Srbije.

Trikrat več delovnih dovoljenj za tujce

Slovenski trg se sooča z velikim pomanjkanjem delovne sile. Dnevno imajo na zavodu povpraševanje po 5000 delavcih. Manko skušajo zapolniti s tujo delovno silo. Od leta 2015 imamo velik porast vlog in izdanih dovoljenj ter soglasij za zaposlovanje tujcev, pojasnjuje Miha Šepec z zavoda za zaposlovanje. Od 2016 do 2022 so se izdana dovoljenja povečala za trikrat. Zavod je lani izdal dobrih 48.000 dovoljenj in soglasij. Največ tujih delavcev se zaposluje v gradbeništvu (zidarji, tesarji, gradbeni delavci), predelovalni dejavnosti (varilci, strugarji, elektromehaniki), prevozništvu (vozniki kamionov v mednarodnem prevozu), sledijo pa gostinstvo, kmetijstvo, gozdarstvo in ostale.

"Večina tujcev ima nižjo stopnjo izobrazbe – do poklicne oziroma srednje izobrazbe, kar je razumljivo, saj večina tujcev dela v dejavnostih, kjer tudi zaradi težjih delovnih pogojev – delo na terenu, težaška dela, relativno nizka plačila – vlada pomanjkanje interesa za zaposlovanje domačih kadrov," pravi Šepec. 

Večinski delež tujih delavcev še vedno predstavljajo delavci iz nekdanje Jugoslavije – največ je delavcev iz Bosne in Hercegovine, sledita Srbija in Kosovo, nato Makedonija, v bistveno manjšem obsegu delavci iz ostalih t. i. tretjih držav. V zadnjem času je tudi več vlog za delavce iz bolj oddaljenih držav, kot so Indija, Bangladeš, Nepal in Filipini.

V žirovskem podjetju Poclain Hydraulics, ki ga vodi Aleš Bizjak, se soočajo z enakimi težavami kot celotna industrija. Že v drugi polovici leta 2020 so zaznali hiter porast potreb na trgu, od takrat najprej je bilo jasno, da je delovne sile v Sloveniji premalo glede na potrebe industrije. Za njih je kadrovski bazen predvsem Bosna in Hercegovina, kjer dobijo dobro delovno silo. "Se pripravljamo na to, da se bo tradicionalni balkanski bazen izpraznil in da bo treba iti na druge trge. Oziramo se predvsem proti Indiji, ampak o tem zaenkrat zgolj razmišljamo." Tukaj pa nastanejo izzivi, ki jih še nismo vajeni, doda Bizjak. "Ko gremo v Bosno, smo kulturnih razlik vajeni. Jezikovne bariere niso tako velike. Če gremo izven Evrope, pričakujemo, da so razlike bistveno večje." 

Smo za delavce iz Balkana postali neprivlačni?

Za delavce, ki so tradicionalno iz balkanskega bazena radi prihajali v Slovenijo in so tukaj iskali dovoljenje za prebivanje, smo postali popolnoma neprivlačni, ocenjuje Urša Regvar, ki se v pravnem centru za varstvo človekovih pravic in okolja (PIC) ukvarja s področjem azila in migracij. "Zelo se osredotočamo na morebitne kršitve, zlorabe, ki bi jih lahko naredili tujci, in zato omejujemo zakonodajo, s čimer povzročamo dolgotrajnost postopkov, ker zahtevamo več in več dokazil. Delavec zato raje obupa in išče delo ter priložnosti drugje, kjer jih bo lažje dobil." To ima na tujce odvračalni učinek, dodaja Regvarjeva. "Slovenija zato ne more več učinkovito zapolnjevati vseh delovnih mest, ki bi jih želela s tujo delovno silo." 

A na zavodu za zaposlovanje zagotavljajo, da je še vedno interes za delo v Sloveniji. "Vsaj za Severno Makedonijo lahko trdimo, da kadrovski bazen ni izpraznjen. Tam je 3500 kandidatov pokazalo interes za zaposlitev v Sloveniji, večina jih je bilo izobraženih, tudi visoko izobraženih, med njimi vsaj 30 zdravnikov," je povedala Anka Rode. Opažajo pa, da je večini tujih delavcev, vsaj 90 odstotkom, ponujena minimalna plača. Tu vidijo priložnost za delodajalce, da privabijo tujo delovno silo: "Višja kot bo plača, lažje bodo dobili delovno silo."

Podjetje Goodyear Slovenija zaposluje skoraj 1800 oseb, pri zaposlovanju pa sodelujejo tudi z zaposlitvenimi agencijami in iščejo kandidate iz Bosne in Hercegovine, Srbije in Makedonije. "V zadnjih letih večji del novozaposlenih prihaja iz tujine, predvsem iz Bosne in Hercegovine." Ob pričetku dela vsak novo zaposleni dobi mentorja in z njim individualno usposabljanje, ki vključuje tudi slikovni in video material, s čimer si pomagajo pri morebitnih jezikovnih preprekah. Pojasnjujejo, da v podjetju zaposleni prejmejo nadpovprečno in stimulativno plačilo.

'V genih Slovenije je, da se tujcev bojimo'

Goran Popović, ki se je v Slovenijo preselil iz Srbije pred skoraj 30 leti, ker je želel boljše življenje, pravi, da mu je žal, da se še vedno pojavljajo primeri, ko se tujcev ne sprejema. V genih Slovenije je, da se tujcev bojimo, je prepričan. "Če mi tujcu damo roko, bo dal roko nazaj. Če ga dočakamo z nezaupanjem in mu otežujemo življenje v Sloveniji, se bo tudi on do države obnašal negativno. A tudi priseljenci ne moremo pričakovati, da nam bo država dala vse. Moj začetek je bil zelo težak, ampak sem se boril, ker sem vedel, da moram tudi sam poskrbeti, da bom prišel do rezultatov." 

Pred selitvijo je 10 let delal kot učitelj razrednega pouka. V Slovenijo se je preselil skupaj s svojo soprogo, sicer Slovenko, ki je študirala v Beogradu. "Bilo je zelo, zelo hudo, od jezika do drugačnega načina življenja in sprejemanja drugih ljudi. Ne glede na to, da sem imel univerzitetno diplomo, sem razvažal časopise, delal v skladišču. Potem pa je čas naredil svoje in zdaj sem že tretji mandat ravnatelj na Osnovni šoli Livada v Ljubljani." 

'Indijcev se malo bojimo zaradi birokratskih ovir in jezikovnih barier'

V zadnjih petih letih so Indijci dobili oz. podaljšali 626 enotnih dovoljenj na upravnih enotah, Filipinci 112, Nepalci 156 in državljani Bangladeša 239. "Logično je, da so jezikovne bariere in popolnoma drug sistem zaposlovanja," pojasnjuje Anka Rode. 

Po podatkih ministrstva za notranje zadeve je največ Indijcev dobilo oz. podaljšalo enotno dovoljenje v Ljubljani, Nepalci in Filipinci v Šmarju pri Jelšah, državljani Bangladeša pa v Pesnici. 

V Indiji ima Poclain Hydraulics zelo uspešno proizvodno podjetje, pojasnjuje Bizjak. "Imamo možnost pridobivanja usposobljenega kadra, ampak trenutno se tega kar malo bojimo. Birokratske ovire bodo še večje, po drugi strani pa so izzivi, kako jih voditi, v kakšnih ekipah, kako jih vodje naslavljajo, kako bo z jezikovnimi barierami." Dolžina pridobivanja usposobljenih kadrov je eden največjih problemov. 

'Slovenija bi najraje imela katarski model'

Po mnenju Mihe Blažiča bi Slovenija najraje imela katarski model. "Da se pripelje zelo veliko tujih delavcev za krajše obdobje, ko so kakšni večji gradbeni, infrastrukturni ali projekti v turizmu, ki bivajo popolnoma segregirano od družbe, in ko je ta projekt opravljen, oni odidejo domov. Država in družba jim nista popolnoma nič dolžni, od njih samo služita." To je sistem, ki je za kapital idealen, dodaja Blažič, tudi za politiko, ker se jim potem ni treba ukvarjati z družbeno kohezivnostjo. "Ko pa vidimo, da se tujci hočejo vključiti, hočejo ostati, pripeljati družine, kupiti stanovanje, poslati otroke v šolo, tu pa potem nastane problem in se začne govoriti o izkoriščanju in stereotipih o neintegraciji."

'Gre za ljudi, ki bivajo na robu'

Tuji delavci so v prvih letih bivanja v Sloveniji vezani na delodajalca, zato ima delodajalec veliko možnosti zlorab in kršitev, delavec pa je v nevzdržnem položaju, pojasnjuje Miha Blažič. "Bivajo v zelo slabih pogojih, velikokrat so tudi natrpani v samskih domovih, delovnih taboriščih, ponekod celo z omejitvijo gibanja v lokalnih krajih. Pojavljajo se zelo hude zlorabe dela sedem dni na teden do 16 ur na dan. Gre za ljudi, ki bivajo na robu."

Eden glavnih razlogov, zakaj se tujci odločijo za določeno državo, je združitev z družino, kar je temeljna človekova pravica, opozarja Regvarjeva. "Imamo hud problem, da je treba čakati dve leti, da se postopek lahko začne. To je zelo dolgotrajno čakanje za delavca, ki ima svoje družinske člane v drugi državi. Hkrati pa obstaja možnost zaradi pogoja slovenskega jezika A1, A2, da bodo družinski člani enkrat, ko bodo to dovoljenje za prebivanje imeli, le-tega lahko zelo hitro izgubili. To so vse informacije, s katerimi tujcem sporočamo, da tukaj niso dobrodošli, da bodo tukaj težko živeli."

'Od kod pa prihajaš?'

Arbnore je bilo težje najti stanovanje kot službo. Pri iskanju novega doma po koncu študija je naletela na predsodke, stereotipe in vprašanja. "Od kod pa si? Jaz rečem iz Kopra. In potem še enkrat vprašajo, od kod pa si? In potem jaz rečem, a vas zanima, od kod prihajam? Prihajam s Kosova, sem državljanka Republike Slovenije, vas zanima še kaj?"

Zaposlena je na veleposlaništvu Republike Kosovo v Sloveniji, kar je eden od načinov, kako ohranja stike s svojo domovino. "Čeprav se mi je uspelo vključiti v slovensko družbo, še vedno v sebi z velikim ponosom nosim svojo kulturo, identiteto, ki sem jo prinesla s seboj s Kosova. Ohranjanje primarne kulture je za sam proces integracije tujcev v družbo izjemnega pomena. S tem dobiš ravnotežje med tistim, kar ti je znano in neznano. Hkrati tako prispevaš k uspešni integraciji sebe in k sprejetju novih ljudi v svoji državi." 

Učenci iz 28 različnih držav pod eno streho

Na Osnovni šoli Livada so pod eno streho učenci iz 28 različnih držav. Goran Popović pravi, da se mu nikoli ni sanjalo, da bo kot priseljenec delal na šoli, kjer bo toliko tujih otrok. "Njihovo problematiko dobro razumem, vem, skozi kaj so šle vse te družine." 

Na začetku je veliko učencev prispeval azilni dom, pojasnjuje Popović, a kasneje se je sloves šole spremenil. "Imamo učenko iz Indije, oba starša sta doktorja znanosti, zaposlena na Inštitutu Jožef Stefan, in so se preselili v bližino naše šole, da so lahko otroka vpisali k nam. Takih primerov imamo kar nekaj." Kar nekaj učencev je nad slovenskim povprečjem po rezultatu NPZ, na kar je ravnatelj Popović ponosen."Pred 12 leti je bila to skoraj geto šola, samo dva odstotka je bilo slovenskih otrok, pa še pri teh je bila mogoče mama Slovenka, oče pa iz Bosne in Hercegovine ali Srbije." 

Učenje slovenščine

Primarni jezik Arbnore Avdylaj je albanščina, z učenjem slovenščine je morala začeti z nič. V družini so se zavedali pomena učenja jezika, ker so vedeli, da se bodo lažje vključili v novo življenje – družbo, šolski sistem, kasneje zaposlitev – v Sloveniji. "Učenje jezika je bilo res težko, ampak podpora, ki ti jo dajo družina, prijatelji, novi prijatelji in učitelji v šolskih klopeh, je izjemnega pomena. Hkrati pa se integrirati v družbo in s tem prispevati k družbi, kar je vedno dvojni proces."

Država je zadnja leta spremenila pravila dela s tujci in z učenci priseljenci ter je dovolila več ur, ki so namenjene učenju slovenščine, pojasnjuje Popović. "Mi smo takrat iskali načine, tudi velikokrat na meji zakonitosti, da bi omogočali nekaj ur intenzivnega učenja slovenščine na začetku. V roku par mesecev so učenci spregovorili slovenski jezik, prej pa se je dogajalo, da celo leto niso spregovorili niti ene besede."

'Preden si sprejet, pretečejo leta, včasih tudi desetletja'

Miha Blažič ima tudi sam izkušnjo priseljenca. Oče je delal v Združenih državah Amerike. Polovica njegovega razreda ni govorila angleško, a noben ni delal posebne panike iz tega, pravi, angleško so govorili čez dva, tri mesece. "Za prvo generacijo vključevalni proces traja dolgo časa in šele otroci so dejansko tisti, ki poskrbijo za prehod družine v novo okolje. Tukaj se morajo tako politika kot državljani Slovenije zavedati, da to ni proces, ki gre čez noč. Vsak od nas, ki bi se preselil v tujo državo in si tam skušal ustvariti življenje, bi videl, da preden si sprejet, tečejo leta in včasih tudi desetletja."