Na Danskem samoplačniško zobozdravstvo, v Avstriji doplačevanje zdravil, v Švici vsak obisk pri zdravniku

Tri zgodbe, tri države in trije različni zdravstveni sistemi, s katerimi se Slovenija rada primerja in jih včasih postavlja za vzor. Za vse tri države velja, da bolniki praviloma pridejo do zdravnika, pregleda oz. posega, ko ga potrebujejo. A kakšna je cena za to? Koliko na mesec odštejejo za zavarovanje in koliko še iz žepa za svoje zdravje?

Sabina Zonta se je v Ženevo preselila pred dvema letoma. Po selitvi je imela po tamkajšnji zakonodaji na voljo tri mesece, da je sklenila zdravstveno zavarovanje pri enem od zasebnih zavarovalnic. Teh je ogromno, od 30 do 40, nudijo različne pakete, pojasnjuje. Na voljo so osnovni paketi zavarovanja, ki se nadgrajujejo. Cene mesečne premije se gibajo od 350 pa tudi do 800, 900 ali 1000 frankov – odvisno od izbire. Zdravstveno zavarovanje predstavlja kar velik del njihovega družinskega proračuna, kot tričlanska družina zanj vsak mesec potrošijo okoli 1000 frankov (kar je okoli 1000 evrov).

Jurij Gorjanc dela na avstrijskem Koroškem 12 let. Mesečno se mu za socialno zavarovanje, v kar je všteto tudi zdravstveno zavarovanje, od bruto plače odtegne 18 odstotkov, delodajalec doda še 21 odstotkov. Ker je zdravnik – kot predstojnik  kirurškega oddelka je namreč zaposlen v Bolnišnici Elizabetink v Celovcu –, mu od bruto plače odtegujejo še 11,6 odstotka za nadstandardno zavarovanje, ki pa je v tej deželi za zdravnike in še nekatere druge poklicne skupine obvezno, denimo na avstrijskem Štajerskem je prostovoljno. Če se kdo želi zavarovati nadstandardno v to najvišjo stopnjo, bi bila premija okoli 300 evrov mesečno.

Marjan Priveršek-Boserup živi na Danskem skoraj 12 let. Vsak je avtomatsko zdravstveno zavarovan, ko dobi danski EMŠO. Otrokom in študentom ga krije država, ko se posameznik zaposli, pa se ga plačuje prek obdavčitve plače, pri čemer je stopnja obdavčitve odvisna od prihodkov posameznika. Sredstva se stekajo v proračun. Vsak plača osem odstotkov davka od plače, nato se lestvica zvišuje. Do pol milijona kron (skoraj 70.000 evrov) letnih prihodkov je obdavčitev 31-odstotna. Najvišja stopnja obdavčitve je 65-odstotna, to je za plačo vsaj milijon kron na leto (okoli 135.000 evrov). Razširjena so dodatna zavarovanja, ki omogočajo hitrejši dostop do storitev ter na primer izbiro točno določenega zdravnika. Najbolj razširjeno dodatno zavarovanje je Top Denmark.

Višji stroški za zdravje, višji standard 

Vsem trem državam je skupno to, da za zdravstvo porabijo več kot v Sloveniji, a imajo višji življenjski standard. V vseh treh državah so bistveno višji izdatki za zdravstvo glede na bruto domači proizvod (BDP), pa tudi zdravstveni stroški na prebivalca.

Nasploh v Švici za zdravstvo namenijo največ v Evropi – na prebivalca več kot 9000 evrov na leto, medtem ko v Sloveniji 2100 evrov na leto, kažejo podatki Eurostata za leto 2020. Se pa Švica hkrati uvršča v vrh evropskih držav po deležu, ki ga prebivalci za zdravstvo namenijo iz žepa. Gre torej za samoplačniške storitve, teh je v Švici kar 22 odstotkov vseh izdatkov za zdravstvo. V Sloveniji sicer med omenjenimi štirimi državami najmanj namenimo za zdravstvo "iz žepa", v letu 2020 je bil ta delež 12,5 odstotka.

Ne glede na to, da je zdravstveno zavarovanje v Švici obvezno – za socialno šibke ga lahko plača kanton –, pa to ne pomeni, da Švicarji ne plačajo ničesar, ko gredo k zdravniku. Do določenega zneska – franšize, ki je odvisen od višine mesečne premije zavarovanja, bolnik sam plačuje zdravstvene storitve. Če si oseba izbere ugodnejšo premijo, pomeni, da mora iz lastnega žepa kriti vse storitve do skupne vrednosti 2500 evrov. Ko ta znesek v istem letu presežejo, jim zavarovalnica krije plačilo storitve. Poleg tega mora bolnik vsakič plačati še 10 odstotkov vrednosti vsakega pregleda pri zdravniku, a do skupne vrednosti 700 frankov na leto.

"Obisk ginekologa me je nazadnje stal 400 frankov. Ko sem potrebovala zdravila in sem samo poklicala osebnega zdravnika, če mi jih lahko predpiše  – niti nisem bila na pregledu – sem za to plačala 19 frankov. Mož je prvič, ko je šel zdravniku, samo da ga je videl in sprejel kot pacienta, plačal 30 frankov, pregled pa je trajal morda kakšno minuto," pojasnjuje Zonta.

Za otroke franšiz ni, vseeno pa je 10-odstotna participacija do skupne vrednosti 350 frankov na leto. "Ampak glede na to, da so otroci pogosto bolni, smo mi že pri tej vrednosti. Vsak obisk pri pediatru – zavarovalnica nam namreč potem izstavi račun v evidenco – čisto navaden pregled stane med 200 in 300 franki."

Na avstrijskem Koroškem obvezno nadstandardno zavarovanje za zdravnike

V Avstriji so do lanskega leta imeli konkurenco med zavarovalnicami, ki so zbirale obvezna zavarovanja. Lani so jih združili pod eno zavarovalnico, ki pa ima svoje podružnice po deželah. "Bolniku za zdravljenje v bolnišnici, kamor gravitira, načeloma ob osnovnem zdravstvenem zavarovanju ni treba doplačati ničesar. Če pa nekdo želi priti na vrsto prej in gre v drugo bolnišnico, plača določene zneske, ki pa niso visoki. Namenjeni so bolj temu, da ljudi usmerijo k temu, da težijo k bolnišnici, ki je v njihovem območju bivanja, zato da se zdravljenja enakomerno razporedijo po bolnišnicah," pojasnjuje Gorjanc.

Nadstandardno zavarovanje, ki ga ima sklenjenega kot zdravnik, mu nudi prednostno obravnavo in večjo izbiro termina zdravljenja. A tudi sam se je odločil za samoplačništvo, saj je želel točno določenega kirurga, da se je lahko že čez pet dni vrnil na delovno mesto.

Bolnikom na Danskem ni treba plačevati za storitve v javnih  zdravstvenih ustanovah. "Ženi so v enem letu zamenjali oba kolka. Vse je bilo zastonj," pravi Priveršek-Boserup. Na operacijo je čakala tri mesece. Veliko je tudi zasebnih ordinacij, ki jih pa Danci praviloma obiščejo, če želijo priti prej na vrsto do pregleda ali operacije. Praviloma obvezno zavarovanje krije le storitve v državnih zdravstvenih ustanovah, izbrane storitve, denimo vazektomijo, pa tudi pri zasebnikih.

Na Danskem zdravila v celoti samoplačniška, v Avstriji obvezno doplačilo

Morajo pa Danci iz žepa v celoti plačati za zdravila in zobozdravstvo, kar po besedah  Priveršek-Boserupa lahko veliko nanese. "Denimo, ko je imel sin vnetje srednjega ušesa, smo mu morali sami kupiti kapljice in zdravila. Za njih sem odštel 50 evrov." Izbira, ali bo prepustil ruvanje modrostnega zoba danskemu zobozdravniku, kjer bi za to odštel 700 evrov, ali slovenskemu zasebniku, kjer je skupaj z rentgenom plačal 140 evrov, tako ni bila težka.

Avstrijci zdravila doplačujejo. Gre za t. i. participacijo na recept, ki trenutno znaša 6,85 evra in se vsako leto spremeni. To pomeni, da ni nobeno zdravilo zastonj, vedno je treba plačati vsaj ta znesek oz. več, če zdravilo ni popolnoma krito iz zavarovanja. "Mislim, da je dobro, da bolniki zdravil, ki jih res nujno ne potrebujejo, ne kopičijo," ocenjuje Gorjanc.

Ali bo v Švici bolnik plačal za zdravila, je odvisno od njegovega zavarovalnega paketa. "Če pa imaš tak paket, ki ne vključuje zdravil, si jih plačuješ seveda sam," pravi Zonta.

Ženske v Švici plačajo višjo premijo; za zdravnika je pacient stranka

Medtem ko v Avstriji in na Danskem plačujejo prispevke glede na prihodke, je Švici tako višina premije zavarovanja odvisna od paketa, ki si ga posameznik izbere, pa tudi od zavarovančeve starosti in zdravstvenih težav. Ženske plačujejo več kot moški.

"Z dnem, ko se otrok rodi, morajo zanj starši začeti plačevati zdravstveno zavarovanje. Kar pomeni, da je zelo priporočljivo, da zdravstveno zavarovanje za otroka skleneš, še preden se rodi, ker bi v primeru kakšnih zdravstvenih težav lahko bila njegova premija višja," pojasnjuje Zonta. Izjema so nosečnice oz. matere, ki od 13. tedna nosečnosti do 8. tedna po porodu ne plačujejo za zdravstvene storitve – z izjemo dermatologa, zobozdravnika in optika.

Čakalnih vrst praktično nimajo, bolnik dobi termin pri zdravniku prek mobilne aplikacije v zelo kratkem času. V Švici sicer imajo velike javne bolnišnice, medtem ko so specialistične ordinacije, osnovno zdravstvo, pediatri, ginekologi praktično vsi zasebniki. "Zasebniki se borijo zate, ker poleg tega, da si njegov pacient, si tudi njegova stranka. In ti se lahko kadar koli odločiš, da greš drugam, če ti kaj ni všeč. To pomeni, da on izgubi nekoga, ki mu bo plačeval za storitve," pojasnjuje Slovenka v Ženevi.

V Avstriji jim osnovno zavarovanje omogoča, da bolniki pridejo do velike večine storitev praktično brez čakalnih dob. "Res je, da se na določene posege tudi pri nas čaka, ampak to niso neke zelo dolge čakalne dobe," pravi Gorjanc. V izvajanje storitev, ki se krijejo iz obveznega zavarovanja, se vključujejo tako državne zdravstvene ustanove kot zasebniki, ki so koncesionarji. "Delam v bolnišnici, ki je zasebna, to je cerkvena bolnišnica, kot je ena od 30 bolnišnic v Avstriji. In manj kot 30 bolnišnic v Avstriji je državnih. Naša bolnišnica ima koncesijo že 300 let." Lahko pa bolnik izbere tudi popolnoma zasebnega zdravnika, ki mu plača za storitev, nato pa uveljavlja povračilo dela stroškov od zavarovalnice.

In kateri sistem je boljši?

V Avstriji so prebivalci po mnenju Gorjanca na splošno zadovoljni z zdravstvom. "Mislim, da je to eden bolje delujočih sistemov po Evropi. Pa ne zaradi samega političnega ustroja, ampak ker je dovolj zdravnikov, ki so preprosto na trgu oz. na voljo in bolnik ima večjo izbiro."

In res, Avstrija sodi s 534,7 zdravnika na 100.000 prebivalcev v evropski vrh, denimo v Sloveniji je na 100.000 ljudi 330,3 zdravnika, torej 200 manj. Čeprav so tudi v Švici dobro preskrbljeni z zdravniki, je njihova težava prav dostopnost zaradi potrebnih doplačil do letne franšize. "Po mestu sem opazila veliko ljudi z vidno psihičnimi težavami. Mislim, da je to posledica tega, da moraš glede na to, da ima večina prebivalstva zelo visoke franšize, do velikega zneska sam plačati preglede in se raje izognejo kakšnemu pregledu. In ura pri psihiatru stane med 200 in 300 franki," je opozorila Zonta.

Tako, da če bi lahko izbirala med obema sistemoma, bi izbrala slovenskega. Po njenih besedah je v Švici zdravstveni sistem za bogatejše ljudi verjetno zelo v redu, za srednji ali nižji srednji sloj pa malo manj. "Ne glede na to, kakšne težave ima slovensko zdravstvo in kaj vse bi morali urediti, je javni zdravstveni sistem vsekakor boljši kot zasebni."

Priveršek-Boserup je načeloma zadovoljen z danskim zdravstvom, a vidi veliko pomanjkljivost v dostopnosti do nujne medicinske pomoči. "Če želiš urgentno pomoč, moraš najprej poklicati in povedati, kaj je narobe s tabo, pa ti povejo, kdaj lahko prideš oz. kam lahko prideš po pomoč. Živim 12 minut vožnje od večjega mesta, kjer je bolnišnica, največje mesto na otoku Odense je oddaljeno 45 minut vožnje. Lahko se zgodi, da po telefonu rečejo, da 'zveni resno, ampak te tukaj ne moremo sprejeti, ampak te lahko čez uro v Odensu'. Jaz nisem zdravnik, da bi znal vse razložiti po telefonu, kaj je vse narobe," je dejal.

Tako je tudi njegova soproga, ki je Danka, priznala, da je urgentna pomoč v Sloveniji bolje organizirana. Ko so bili v Sloveniji na počitnicah, si je sin poškodoval glavo, in presenečeni so bili, da so ga še isti večer pregledali in oskrbeli v brežiški bolnišnici, kjer so mu opravili RTG glave. Na Danskem bi ga verjetno rentgensko slikali šele naslednje jutro.