'Rekel je, da bomo tam gori še dva ali tri mesece, potem pridem k tebi'

V koncentracijsko taborišče Auschwitz je bilo odpeljanih okoli 3.000 ljudi iz Slovenije, pojasnjujejo v Muzeju novejše zgodovine, kjer so pripravili razstavo Fotografije iz Auschwitza – zgodbe s fotografij slovenskih taboriščnikov, poslanih v koncentracijsko taborišče Auschwitz leta 1942. 

Kdo so torej bili ljudje, ki so jih iz Slovenije pripeljali v Auschwitz? Večina je bila Slovencev, ki so bili v to taborišče poslani kot politični zaporniki, a tam je marsikdo končal tudi ne zaradi svoje uporniške dejavnosti, ampak preprosto zato, ker je bil, kar je bil. Mnogi so bili zgolj sorodniki partizanov ali talcev, okoli 350 Judov, vsaj 78 Romov in vsaj en Slovenec jehovec. "Za okoli 1700 izmed njih je, glede na trenutno stanje raziskave, Auschwitz kraj smrti, kar pomeni, da je v tem kraju eno največjih pokopališč slovenskih žrtev druge svetovne vojne," pojasnjujejo avtorji razstave.

Ob uničevalni moči pa Auschwitz izstopa tudi po tem, da je bil edino taborišče, kjer so ob prihodu taboriščnike fotografirali – z izjemo tistih, ki so jih ubili takoj po prihodu. Ob ukinitvi taborišča je bilo seveda ukazano uničenje vseh teh fotografij, ki naj bi se jih nabralo okoli 200.000, je pa fotografu in taboriščniku Wilhelmu Brasseju uspelo skriti 38.916 fotografij, ki jih danes hrani muzej v Oświęcimu. 

"Med njimi je več kot 800 fotografij Slovencev in Slovenk, a nobene fotografije Juda, Judinje, Roma ali Rominje iz Slovenije. Slovenski taboriščniki so na fotografijah, posnetih med 28. septembrom 1941, ko je prispela prva skupina Slovencev iz zapora Begunje in 20. septembrom 1944, ko sta prispela dva Slovenca iz koncentracijskega taborišča Dachau. Ker je bil Auschwitz ob Ravensbrücku dolgo edino nacistično koncentracijsko taborišče tudi za ženske, med temi fotografijami prevladujejo fotografije taboriščnic," pojasnjujejo avtorji razstave. 

Avtorji medinstitucionalne razstave so Boris Hajdinjak (Center judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor), Darja Jan (Muzej novejše zgodovine Celje) in dr. Monika Kokalj Kočevar (Muzej novejše zgodovine Slovenije). Ob ustanovah, od koder prihajajo avtorji, pa so z gradivom pomagali tudi Državni muzej Auschwitz–Birkenau in družine taboriščnikov.

V okviru razstave so predstavili usodo nekaj taboriščnic in taboriščnikov, želijo pa, da bi lahko nekoč na podoben način predstavili kruto usodo vseh. 

Gre za pretresljive zgodbe, ki si jih velja ogledati. Sporočilo koncentracijskih taborišč je namreč v obdobju, ko naraščajo delitve in sovraštvo, ki lahko hitro zaslepi, pomembno kot že dolgo ne. 

Med predstavljenimi usodami med drugim najdemo zgodbo Elizabete Šarh (14. oktober 1900, Šentjanž nad Dravčami–14. november 1942, Auschwitz). Poročila se je z Alfonzom Šarhom in rodilo se jima je deset otrok, od katerih je eden umrl kot dojenček. 

Alfonz, ki je bil sprva vojni ujetnik, se je pridružil prvim pohorskim partizanom. Ko so 3. avgusta 1942 prišli po njegovo družino, se je pravočasno umaknil v skrivališče pod hišnim podom. Elizabeto in osem otrok so odpeljali v prehodno taborišče v Okoliški (danes I.) osnovni šoli Celje, kjer so v tistih dneh zbrali 1.261 ljudi. Samo še najmlajša hči Marija, ki je bila usodnega dne pri sorodnikih, se je izognila aretaciji. 

Elizabeto so 9. avgusta 1942 v transportu 333 žensk in 118 moških poslali v Auschwitz. To je bil sicer največji slovenski transport v Auschwitz. 

Življenjska doba večine taboriščnikov je bila kratka. V taboriščih je vladalo nasilje, taboriščniki so morali trdo delati, pri čemer pa so dobili le malo hrane, vladale so tudi katastrofalne higienske razmere. 

Elizabetino trpljenje v Auschwitzu se je s smrtjo končalo po treh mesecih. 

Trem najstarejšim sinovom je medtem uspelo pobegniti in se pridružiti očetu, ostalih pet otrok pa so selili po taboriščih. 

Vojno so preživeli, medtem ko so že prej izvedeli za smrt matere, pa so na koncu izvedeli tudi za usodo očeta in bratov, ko jih je najstarejši sin prepoznal med fotografijami mrtvih borcev. Elizabetin mož in trije najstarejši sinovi so umrli dva meseca za njo v zadnjem boju Pohorskega bataljona 8. januarja 1943 na Osankarici. 

Del misli taboriščnikov razkrivajo pisma, ki so jih iz taborišča pisali domačim. Vsega seveda niso smeli zapisati, veje pa iz večine pisem velika želja po vrnitvi in skrb za svojce. "Moja draga dobra mama! Pošiljam topel pozdrav z Dunaja – Gremo naprej v Auschwitz. Ne bodite žalostni zaradi tega. Upam, da bom tam skupaj z našo Vido. Zelo mi je žal, da se nisem poslovila od Vere. Ostanite zdravi in ne žalostni. Želim vam vse dobro za božične praznike. Upam, da se bo Vida kmalu vrnila. In da ne bom tako dolgo ostala tu zgoraj. Naš taboriščni vodja mi je rekel, da bomo tam gori še 2–3 mesece, potem pa najprej pridem k tebi. Veliko pozdravov in poljubov od tvoje ljubeče Ive." To je pismo Ive Prislan iz Gornjega Grada. V taborišče so jo odpeljali skupaj s sestro Vido. 

Iz pisma veje upanje na skorajšnje ponovno snidenje z domačimi. Toda Iva se ni vrnila nikoli več. 

Po pripovedovanju Vide sta se z Ivo v taborišču sicer videli. Toda 23. marca 1943 je Iva v Auschwitzu umrla. Vida je bila septembra 1943 izpuščena in nato kot prisilna delavka poslana v Ilsenburg – Harz. 

Kasneje je v taborišču končal tudi Ivin in Vidin nečak – Dušan Stefančič, danes znan pričevalec o grozotah taborišč. 

Popolno razčlovečenje

"Četudi odprete slovar, ne boste našli besede, ki bi opisala, kako zelo je bilo tukaj v tem peklenskem svetu poteptano človeško dostojanstvo. Kot bi bilo navadna smet." To je o življenju v taborišču na zadnji veliki predkoronski slovesnosti v Auschwitzu dejala Batszewa Dagan, ki je preživela Auschwitz. 

"Kaj vse so mi storili? Najprej so na mojo roko vtetovirali številko. Še vedno je tako jasno vidna, kot je bila tedaj. Ena najhujših stvari na samem začetku je bilo striženje las. Imela sem gladke lase, zame so bili izraz moje ženskosti, bili so moji. Potem pa se jih je dotaknila kruta roka in mi vzela krono. Spremenili so me v pomilovanja vredno bitje. Ko sem se videla, sem se najprej spraševala, ali sem to res jaz. Lasje, kite, to je imelo tukaj povsem drugo vlogo. Uporabljali so jih za vzmetnice. Ampak to seveda ni bilo bistvo. Njihov cilj je bil, da me na ta način oropajo mojega človeškega obraza,"  je poudarila. 

Preživetje je bilo v veliki meri odvisno od tega, ali so taboriščniki še bili uporabni za delo. "Nalezla sem se vseh mogočih bolezni, zato sem bila blizu tega, da bi končala v dimniku. Josef Mengele nas je redno pregledoval. Goli smo morali stati v vrsti in prisegla sem si, da ne bom šla v vrsto za smrt. Takrat sem se skrila pod posteljo in si tako po nekem naključju rešila življenje," je še dejala Daganova. 

"Glavna sila, ki je mnoge gnala naprej, je bila želja po maščevanju za vse to nečloveško trpljenje. Od ust do ust so se širile ideje o maščevanju, postale so vir moči." Svoje preživetje je pripisala dejstvu, da se je odločila, da bo preživela.

Auschwitz še ni osvobojen

Ko so vojaki Rdeče armade ob osvoboditvi vstopili v taborišče, so tam med drugim odkrili 600 trupel zapornikov, ki so jih nacisti ustrelili v zadnjem hipu. Številne so v druga taborišča odpeljali med tako imenovanim maršem smrti, ki ga številni niso preživeli. Vojaki so tako lahko rešili le 7650 povsem izčrpanih taboriščnikov.

Da je ravno datum osvoboditve koncentracijskega taborišča Auschwitz tudi mednarodni dan spomina na holokavst, seveda ni naključje. Grozote, ki so se dogajale tam, pretresejo vsakega, ki se poglobi v grozo tega obdobja. 

A težava je, da obstaja še neko drugo taborišče. Simbolno taborišče, ki predstavlja vrhunec nehumanosti in zla, namreč še zdaleč ni dokončno osvobojeno. In solze, ko se spominjamo preteklosti, so zaman, če v aktualnem času dopuščamo izključevanje, sovraštvo in ponavljamo napake preteklosti, sporočajo preživeli.

Kot je ob eni od spominskih slovesnosti dejal direktor muzeja v Auschwitzu,  Piotr Mateusz Andrzej Cywiński: "Kako je mogoče govoriti 'nikoli več', ko pa je svet, ko gre za pokole ljudi, še naprej slep in gluh. Kaj je ostalo od tega sveta? Kdaj nam je uspelo poteptati osnovne vrednote? Kdaj se bo svet dokončno osvobodil zapuščine Auschwitza?"

"Opozorilo je otrok modrosti. In to opozorilo izhaja iz spomina," pa v Auschwitzu opozarjajo letos. 

"Ljudje še nikoli niso bili tako močni in spretni, kot so danes. Pa vendar nam je vsem bolj mar za lastno udobje v našem svetu kot za ustvarjanje boljšega sveta za otroke in za prihodnost," beremo v uvodu poročila, ki so ga spisali pred letošnjo slovesnostjo.

"Prihodnost ni tisto, kar bo nekoč, pozneje, samo od sebe! Je že tukaj, že živi in se razvija v naših namenih, v naših odločitvah in v naši brezbrižnosti," poudarja Piotr Cywiński.