'Z nobenimi besedami, nobenimi fotografijami se ne da opisati, kaj se je tukaj v resnici dogajalo'

"Sem poskušal podaljšati vojno, pa ni uspelo," s tonom, ki izraža ironijo človeka v brezizhodnem položaju, pravi sogovornik Dušan Stefančič, mož bistrih misli, jasnega spomina, za katerim je več kot devet desetletij življenja, ko se spominja, kako je kot najstnik tukaj med drugim delal v podzemnih rovih, kjer so sestavljali letala.

Zlovešč kraj je zaznamoval Stefančičevo mladost. Potem ko ga je januarja 1944 v Ljubljani aretirala domobranska policija, so ga najprej poslali v koncentracijsko taborišče Dachau, od tam pa v St. Marie aux Mines in Natzweiler v Alzaciji, Mauthausen ter Gusen I in Gusen II.

Dan osvoboditve = krvavi obračun z ječarji

"To so bile grenke izkušnje. Ko sem prišel v prvo taborišče, so mi "starejši in modrejši" dejali, pa saj tega bo konec v dveh, treh mesecih. Ko sem to povedal nekemu Judu, sicer pomorščaku, pa mi je dejal, veš, če bodo zavezniki napadli pred majem 1944, bo morda konec še letos. Če bodo prišli po maju, pa šele naslednje leto. In imel je prav," se spominja Stefančič.

Na dan so privrela čustva, zamere do ljudi, ki so kruto obračunavali z jetniki, se igrali boga z njihovimi življenji in pogosto uživali v njihovem trpljenju. "Tukaj je bil nepredstavljivo krvav obračun," se spominja Stefančič.

Sam je taborišče zapustil telesno izčrpan, tehtal je 38 kilogramov. Ni pa dopustil, da psihični pritiski in spomini determinirajo njegovo življenje. Vprašanja, "kakšni so občutki, ko se vračate na ta kraj", se mu ne zdijo na mestu, saj je prepričan, da človek ne sme vse življenje premlevati eno in isto – ne glede na težo spomina.

"Prvič sem se vrnil leta 1955. Že pred tem sem obiskal Dachau. Nič posebnega se mi ni zdelo. Tukaj je bila gneča ljudi, ki so se prerivali, odkrili smo jugoslovansko ploščo." Taborišča, kot ga je poznal, ni bilo več: "Krematorij, cel zarjavel, je stal zunaj na prostem. So pa takrat stali še stražarski stolpi, nekaj sten. Ampak potem so ljudje to porušili, odnesli kamne ... In ko so se spomnili, da bi to obnavljali, je bilo že veliko prepozno."

"Pokazali so mi njegovo zadnje pismo, ki sem ga jaz zapisal"

Vseeno so postavili muzej. "Ampak z nobenimi besedami, nobenimi fotografijami se ne da opisati tega, kar se je tukaj dogajalo," pravi Stefančič, ko v muzeju stojiva pred maketo, medtem ko se na enem od zaslonov v muzeju vrti njegovo pričevanje. "Tega pa poznate," se pošali. "Tole sem jaz. V nekoliko mlajših letih. In tale zbledela reč je moje pismo," pravi in pokaže na razstavljeno pismo, iz katerega je še komaj mogoče razbrati zapisano. "Jaz sem iz taborišča veliko pisal svojim prijateljem. Če si hotel pošiljati pisma, so ta morala biti v nemščini in ker sem znal nemško, sem jih lahko pošiljal. Tudi, če si želel pismo dobiti, je moralo biti v nemščini."

Zato jih je pisal tudi za svoje sotrpine: "Sem potem v Ljubljani doživel eno zelo žalostno srečanje. Sem šel neki družini povedat, da njihovega svojca ne bo več, pa so mi pokazali njegovo zadnje pismo. In to je bilo pismo, ki sem mu ga jaz napisal. Niso bili lepi časi!"

Domovanje z razgledom. Na krematorij

Morajo pa biti, kljub vsej krutosti, sprevrženosti in zablodam, ti časi predstavljeni pravilno, poudarja Stefančič, ki ga motijo pavšalna pričevanja, ki se zlivajo z zgodovinskimi poldejstvi. To je skrb vzbujajoče. Prav toliko kot dejstvo, da spomini na eno najbolj mračnih obdobij človeštva tonejo v preteklost, odpira pa se prostor za "interpretacije" zgodovine.

Zgodbo Dušana Stefančiča lahko preberete na tej povezavi. V intervjuju se je razgovoril tudi o svojem življenju po vojni in svojih pogledih na današnjo družbo.

S kakšnim veseljem bi jo marsikdo zbrisal, je na nek način jasno tudi, ko stojite pred centrom Gusen Memorial. Okoli njega se bohoti novo naselje lepih hiš. Ker obstaja "vodič" po nekdanjem taborišču, se obiskovalci marsikdaj odpravijo med hiše in na nejevoljo domačinov raziskujejo preteklost.

Marsikdo se tudi vpraša, zakaj bi si nekdo postavil dom s temelji na kosteh in pogledom na krematorij. Nekateri prišleki, ki so tukaj gradili, zgodovine niso poznali, ocenjuje Stefančič. Marsikomu pa preprosto ni bilo mar. Realnost koncentracijskih taborišč je bila namreč pogosto tudi ta, da so jih lokalni prebivalci podpirali, morebitne ubežnike, ki so se znašli zunaj kompleksov taborišč, pa so hitro poslali nazaj, kjer jih je običajno najprej čakalo mučenje, nato smrt.

Ko zadoni glasba, ki jo je spisala žrtev

Ujetniki so v Gusnu delali v 12-urnih izmenah, v nečloveškem tempu, ob pomanjkanju hrane in nevarnosti širjenja nalezljivih bolezni. Ujetniki so v takih razmerah zdržali povprečno le od dva do štiri mesece, v publikaciji Vodnik po koncentracijskih taboriščih Gusen I, Gusen II in Gusen III pišeta Dušan Stefančič in Monika Kokalj Kočevar.

5. maja, na obletnico osvoboditve, so se pred Gusnom tudi letos na spominski slovesnosti zbrali preživeli, njihovi svojci, svojci umrlih pa tudi mnogi obiskovalci, med njimi številni mladi. Gusen pa ni spomenik, ampak predvsem opomnik. Na to, da zgodovina ni mrtva, da se rada ponavlja in da je ponovitvena nevarnost velika.

Aktualnost Gusna je velika, smo lahko slišali na slovesnosti, kjer je govornik opozoril, da grozote tistega časa pač niso padle z neba, ampak je družba zanje dlje časa tlakovala temelje - tudi ob pomoči psevdoznanosti, ki se je klanjala izprijeni ideologiji.

Obiskovalci pa so se žrtvam poklonili z vrtnicami, ki so jih položili pred peč krematorija. Ob zvokih glasbe, ki jo je spisal Jan Sztwiertnia, poljski učitelj, glasbenik in komponist, ki je v Gusnu umrl leta 1940. Tako kot številni drugi poljski izobraženci je tam končal, čeprav ni bil politično aktiven.

Utrinke s spominske slovesnosti v Gusnu si lahko ogledate v spodnji galeriji.

Šola za neverjetno neusmiljene stražarje in štetje zlatih zob

Naslednji dan se odpravimo Mauthausen, ki leži približno 20 kilometrov vzhodno od Linza. Kraj, le nekaj kilometrov oddaljen od Gusna, je potem, ko si je Tretji rajh leta 1938 priključil Avstrijo, postal prizorišče ene največjih grozot človeštva. Tukaj je namreč od leta 1938 pa vse do konca druge svetovne vojne delovalo koncentracijsko taborišče Mauthausen, poleg Auschwitza in Dachaua eno najhujših in največjih koncentracijskih taborišč v Evropi.

Koncentracijskih taborišč si sicer niso izmislili nacisti. Ta so bila britanski "izum", prvič viden med leti 1899–1902 v burski vojni. So jih pa nacisti načrtno spremenili v najhujše uničevalne ustanove.

Koncentracijsko taborišče v Mauthausnu je začelo rasti avgusta 1938, ko so tja iz taborišča Dachau prignali prvih 300 ujetnikov, da so ga začeli graditi.

Spremljali so jih stražarji, ki so v Dachauu končali posebno šolanje za neusmiljeno ravnanje z jetniki. V tej skupini je v Mauthausen prišlo tudi več nemških in avstrijskih kriminalcev. Te so postavili za starešine taborišč, barak in sob ter kot kapote - neusmiljene priganjače pri delu. Vsi ti so neovirano gospodarili z življenjem in smrtjo ujetnikov.

Koncentracijsko taborišče Mauthausen je imelo štiri glavne enote v Mauthausnu in bližnjem kraju Sankt Georgen an der Gusen ter skoraj sto podružnic - tudi koncentracijsko taborišče Ljubelj na ozemlju današnje Slovenije. Postopoma je Mauthausen obsegal 49 zunanjih taborišč, v katera je bilo interniranih več kot 200.000 oseb 70 nacionalnosti. Več kot 100.000 ujetnikov osvoboditve ni dočakalo.

Osnovno načelo taborišča je sicer bilo sistematično razvrednotenje dostojanstva in osebnosti jetnika. Jetnik se je moral najprej sleči do golega, vzeli so njegove osebne stvari in ga natančno pregledali, tudi zobovje. "Najprej sem si mislil, tukaj pa res skrbijo za zdravje ljudi," ironično pripomni Stefančič. V resnici so skrbno preverili ali morda jetnik v ustih nima zlatih zob, ki bi jih bilo morda kasneje mogoče uporabiti in ali morda ni pogoltnil kaj vrednega, kar se zdaj nahaja v njegovem želodcu. Zabeležili so tudi, če ima ujetnik tetovaže. Sledilo je striženje "na črto" in preoblačenje v sivo-modro črtasto uniformo. Ujetnik je dobil natikače z lesenim podplatom in ujetniško številko ter barvno oznako - rdeč trikotnik za politične kaznjence, zelen za kriminalce, črnega Romi in Sinti, vijoličast za Jehovove priče, rožnat za homoseksualce. Slovenci so bili označeni z rdečim trikotnikom in črko J - Jugoslovan.

Stopnice smrti – pot v pekel

Ujetnike je čakalo delo v kamnolomu pod taboriščem, od koder so na hrbtih po strmih stopnicah nosili granitne skale, pogosto težke več kot 50 kilogramov. Hoditi je bilo treba hitro, ob pretepanju in priganjanju stražerjev. Del tega granita je bil uporabljen za gradnjo obzidja in objektov v Mauthausnu.

Danes se po 186 stopnicah smrti lahko sprehodite kot obiskovalec. Ko stopate po njih, si je nemogoče ne vsaj poskusiti predstavljati, kakšen napor so tukaj doživljali ujetniki. Ozke stopnice so vmes prenovili, da so "obiskovalcem prijazne". A še vedno so neudobne, nevarne, dolge.

Taborišče je od kamnoloma ločila strma stena. Čez to steno, ironično poimenovano "stena padalcev", so v smrt metali judovske ujetnike.

Delovni tempo je bil morilski, hrana nezadostna, zaradi česar so ljudje umirali drug za drugim.

Ko se je vojna začela obračati drugače kot bi si želeli Nemci, pa so taboriščnike vključili v delo za oborožitveno industrijo. Najprej v podružnici Gusen, nato pa še ostale. Mauthausen je tako postal "dobavitelj" delovne sile za zunanja taborišča – tukaj so ljudi registrirali, poslali na suženjsko delo v druga taborišča, mnogi so se nato vrnili - bolni, izčrpani, mrtvi, o dogajanju pišeta Stefančič in Kokalj Kočevarjeva.

Na nepreglednem seznamu našel svojega očeta

Mauthausen so 5. maja 1945 osvobodili Američani. Enajst dni kasneje je 18.000 preživelih priseglo: "Nikoli več – nikoli pozabiti!"

Območje taborišča je po vojni padlo pod sovjetsko upravo, a so se oblasti 20. junija 1947 strinjale, da ga prepustijo Avstriji – pod pogojem, da postane kraj spomina.

Vendar je do takrat velik del taborišča že izginil. Ameriška vojska je veliko barak požgala, da bi preprečili širjenje nalezljivih bolezni, ljudje iz okolice pa so kamnite ostanke teh struktur uporabili kot gradbeni material.

Leta 1949 je Francija v Mauthausnu postavila prvi nacionalni spomenik. Sledile so številne druge države, slovenski spomenik v parku stoji od leta 2004.

Nastal je tudi center za obiskovalce in muzej. Eden pretresljivejših trenutkov, ki ga lahko tukaj doživite, je, ko se vaše oči sprehodijo po nepreglednem seznamu ljudi, ki so tukaj umrli. Mnogi še vedno prihajajo sem in seznamu iščejo svojce.

Tokrat se je z nami v Mauthausen odpravil gospod Janez (priimek je znan uredništvu), ki ni nikoli srečal svojega očeta, ta je zanj živel le skozi pripovedi družine. Umrl je v Mauthausnu. Dokaz za to smo našli na seznamu žrtev Mauthausna.

Oživljanje barbarstva

Vse od maja 1946 pa tukaj poteka tudi slovesnost v spomin na osvoboditev taborišča, kjer se zberejo preživeli, svojci žrtev, politiki in splošna javnost. Vsakič z opozorilom, da se kaj podobnega ne sme ponoviti nikoli več.

Zveza združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije in slovenska država sta pred slovenski spomenik in nekatere druge spomenike in spominske plošče tudi letos položili vence, peščico zbranih ob slovenskem spomeniku je nagovoril nekdanji predsednik države Milan Kučan, ki je taborišče označil za pekel, hujši od tistega, ki si ga je v svoji domišljiji zmogel predstavljati Dante. Pekel, v katerem so bili ljudje v imenu ideologije ponižani v številke in uničeni v največji moriji v zgodovini človeštva: "Dobrega pol stoletja se je zdelo, da odločevalci sveta spoštujejo zavezo "nikoli več"."

A zlo očitno ni premagano, je ugotavljal nekdanji predsednik: "Duh zla, ki se ga spominjamo, na videz deopazno, a zanesljivo pridobiva legitimnost v duhovnem in političnem prostoru kontinenta." Opozoril je, da v sodobni Evropi ni prostora za oživljanje barbarstva, in da se je treba vsem takšnim poskusom upreti, odgovornost za to pa je na vsakem posamezniku.

Utrinke z letošnje slovesnosti najdete v spodnji galeriji.

Res nikoli več? Ali družba, ki ima vse večje težave s tem, da bi videla "veliko sliko"

Med več ur trajajočo osrednjo slovesnostjo so se nato nacionalne delegacije in organizacije poklanjale spominu na grozote in zavezi "nikoli več".

Spominska slovesnost je letos privabila na tisoče obiskovalcev. Med njimi množico mladih, predvsem iz Italije, ki so se, kot pove ena od obiskovalk, na obisk Mauthausna dlje časa pripravljali. Sem so prišli tudi z nalogo – pripravili bodo kratek film o taborišču. Njihovo ekipo med drugim na delu ujamemo v krematoriju in ostankih plinske celice. Nalogo so vzeli izjemno resno.

Spet drugi tragedijo taborišč spoznavajo skozi oči preživelih. Med tistimi, ki pogosto govorijo skupinam, je Dušan Stefančič. Ob tokratnem obisku je med drugim v Gusnu spremljal skupino italijanskih kolesarjev. "Spraševali so vprašanja, ob katerih sem še moral jaz razmišljati," pravi danes častni predsednik Mednarodnega odbora Mauthausen in ambasador muzeja novejše zgodovine Slovenije.

Vedno nima takšne sreče. Znanje ljudi o tistem obdobju postaja vse bolj luknjasto, izobraževanje, ki ga na to temo ponuja šola pogosto pušča še veliko prostora za učenje. Prav tako z zaskrbljenostjo opazuje trend, po katerem ljudje vse manj celostno in s pomnjenjem gledajo na dogodke. Namesto tega na hitro pobrskajo po mobilnem telefonu za podatkom. "Ampak ko beseda čez nekaj trenutkov nanese na isto temo, so že pozabili in spet iščejo. Možgani ljudi so se skrčili na velikost baterije, vredne 50 centov," je precej direkten sogovornik, ki je lep del življenja preživel izven slovenskih meja in tudi tam zgradil uspešno poslovno kariero.

Stefančiča je v Mauthausnu tudi letos spremljala soproga Zdenka. Krivice in grozote vojne je izkusila na lastni koži. Njeno otroštvo se je končalo, ko je Maribor postal nemški, hiše so prekrile rdeče zastave s črnimi kljukastimi križi in zlatimi trakovi, družina pa je morala v izgnanstvo. Njenega očeta so odpeljali v Dachau, od koder se je po vojni sicer na srečo vrnil. Videla je, kako je vojna iz ljudi zvabila najslabše, jim "omogočila", da so v imenu "nečesa večjega" uresničili mračne misli, maščevalne načrte.

In vsega tega bi se moralo človeštvo zavedati. Pa se vse manj, čeprav bo pozaba,  če do nje pride, za človeštvo pogubna, so letos v Mauthausnu drug za drugim poudarjali govorniki na slovesnosti, ki se je osredotočila na vprašanje migracij. "Le tisti, ki se spominjajo, se lahko izognejo ponavljanju napak iz preteklosti ter v prihodnje delujejo bolje," je izpostavil avstrijski kancler Sebastian Kurz.

Pomembna misel v času, ko se pogovor umika aktivističnemu vpitju vseh strani, nastaja pa kaos, kjer se ljudje ne slišijo. Podobno, kot se niso slišali preden je izbruhnil pekel, pred obeležja katerega danes človeštvo polaga vence in prisega – nikoli več, medtem ko ozračje znova postaja vse bolj sovražno.