'Zdaj pa poglejte še drugi dimnik. Tam gorijo vaši svojci'

Danes je stara 92 let, a spomin ni zbledel. Druga svetovna vojna je prekinila njeno mladost v romunski vasi. "Ne glede na to, da smo o Auschwitzu veliko slišali, smo še vedno upali, da nas peljejo v delovno taborišče. Pripravljeni smo bili verjeti kar koli, samo ne najhujšega."

A je bilo najhujše: "Potem je od nekod prišel visok moški s svetlečimi čevlji, strašno urejen. Vse skupaj je bilo precej nenavadno. Zavpil je: Jaz sem Mengele. Ali veste, zakaj ste tukaj? In potem je rekel, da kdor ni uporaben za Tretji rajh, bo šel tja. Kazal je na dva velika dimnika. In potem je rekel: Vidite prvi dimnik? Iz katerega nastaja gost dim? To so Judje. Zdaj pa poglejte še drugi dimnik. Tam so zgoreli vaši svojci."

Feivlovicheva je za AP spregovorila ob današnjem mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta. Gre za dan, na katerega so pred 74 leti sovjetski vojaki osvobodili preživele v koncentracijskem taborišču Auschwitz. Tam je med drugo svetovno vojno umrlo med 1,1 in 1,5 milijona ljudi, med njimi je bilo tudi 1700 Slovencev.

Skupaj naj bi holokavst terjal okoli šest milijonov življenj Judov, pet milijonov Slovanov, več sto tisoč Romov ... V koncentracijskih taboriščih je trpelo okoli 63.000 slovenskih internirancev. Od tega se jih 12.000 nikoli ni vrnilo.

Kljub visoki starosti o svoji izkušnji še vedno govori. Ker je soprogu obljubila, da bo to počela do smrti, sicer se bo spomin zabrisal, zmagali bodo tisti, ki danes predstavljajo svojo verzijo zgodovine in skušajo izbrisati enega najbolj tragičnih poglavij človeštva. "Že res, da je od tega minilo 74 let. Ampak to ni pomembno. Pomembno je, da se spomnimo in vprašamo, zakaj. Kaj so naredili moji starši, da so si zaslužili, da jih zažgejo žive? Kaj?"

Odgovora ni. Mlajše generacije ga niti ne iščejo, niti v času, ko svet nevarno drvi v ozračje, ki je rodilo drugo svetovno vojno. "Opazimo lahko širjenje neonacističnih skupin, poskuse pisanja zgodovine na novo in izkrivljanja dejstev o holokavstu. Nestrpnost se po internetu širi s svetlobno hitrostjo," je ob današnjem dnevu opozoril generalni sekretar ZN Antonio Guterres.

Prihajajo generacije, ki ne berejo, ki se ukvarjajo samo še s tehnološkimi napravami

S tem, kako nevarno postane ozračje, ko se porazgubi spomin, se strinja tudi Dušan Stefančič, ki je preživel kar šest taborišč. Najprej so ga poslali v Dachau, od tam pa v St. Marie aux Mines in Natzweiler v Alzaciji, Mauthausen ter Gusen I in Gusen II.

Ga pa situacija ne preseneča. "Generacije so se zamenjale in spomina je bilo konec. To se mi je takrat zdelo čudno, ampak pravzaprav je pri nas isto. Kdo se pa v Mariboru še spomni, da je bil sesut, da so bili vojni ujetniki … Prihajajo generacije, ki niti ne berejo več, ukvarjajo se samo še s tehnološkimi napravami, igricami, in to je to … Treba pa je brati in za to obvladati tudi tuje jezike. V nemščini je ogromno napisanega, tako da se človek danes kar začudi, koliko poguma so imeli in še imajo nemški pisatelji, da so na ta način pisali o svoji domovini. Seveda se najde kdo, ki trdi, da holokavsta ni bilo. To pa je že druga plat zgodbe o tem, kako se ljudje o nečem prepričajo."

Z Dušanom Stefančičem smo lani obiskali Mauthausen. Reportažo najdete tukaj.

Maja 2017 pa smo z njim opravili daljši intervju. Ker je nauk njegovih besed, zgrajen na trpkih osebnih izkušnjah, brezčasen, njegovo pričevanje pa je zgodba o času, ki se ne bi smel več ponoviti, osebni moči, optimizmu in prepričanju, da se lahko človek zoperstavi še tako hudim preizkušnjam, nekaj najzanimivejših misli ponovno objavljamo v nadaljevanju.

Čeprav je bil telesno povsem izčrpan, shujšan do 38 kilogramov, je Dušanu Stefančiču sredi boja za preživetje uspelo ohraniti upanje. "Ker sem bil najstnik, ki ni verjel, da se lahko človeku zgodijo tudi zelo slabe stvari," pravi. Tudi ko se je vrnil, ni šel po poti mnogih sotrpinov iz koncentracijskih taborišč in grozot, ki jih je nemogoče izbrisati iz spomina, preganjal s pomočjo alkohola ali kakšnim drugim načinom samouničenja. Namesto tega je zgradil uspešno poslovno kariero, čeprav ni bil goreč podpornik političnega sistema, v katerem se je znašel, ko se je vrnil iz vojne.

Šestnajst let ste bili stari, ko so vas poslali v koncentracijsko taborišče. Kaj je bila vaša prva misel, ko ste stopili na ta grozljivi kraj?

Zunaj so bila naložena gola trupla s številko na prsih. Ampak narediti v takšnih okoliščinah tako ali tako ne moreš nič. Lahko samo registriraš dogajanje okoli sebe in si rečeš – še dobro, da nisem zraven.

Kako dolgo pa deluje prepričevanje samega sebe, upanje ...

Veste, ta želja in volja po preživetju, ta je močna. Ampak ko ti od podhranjenosti in izčrpanosti začnejo propadati telo, možgani ... Potem postaneš apatičen. Takrat ti postane vseeno, kaj bo s teboj. Tega sem veliko videl. Ko so ljudje dosegli to fazo, so običajno končali v plinski celici.

Kaj pa ste taboriščniki vedeli o plinski celici?

Ne veliko. Tu in tam smo dobili kakšne informacije. Čeprav tega, da smo na robu smrti, smo se ves čas zavedali. Že zato ker je bilo odnašanje trupel iz barake dnevna procedura. 

Naj vam povem primer, kako je bilo v praksi, da si boste lažje predstavljali, kako en "zelenec" doživi Dachau. Pride enkrat starešina barake in pravi – vsi, ki ste bolni, ki imate telesne hibe ali trajne bolezni, prijavite se, ker boste šli v okrevališče. No, "okrevališče" je bil Lublin. Taborišče, kamor so pripeljali ljudi, jih ubili in trupla zažgali.

Čeprav se je o transportu v plinske celice bolj govorilo, kot da bi ga dejansko videl, sem videl nekaj, kar je bilo po svoje še bolj grozljivo. Iz Gusna 2 smo se na delo v podzemne rove v sosednjo vas vozili z vlakom. In nekega večera smo čakali vlak, ko sem v nekem prostoru videl 100 do 150 ljudi, sestradanih, shujšanih, v zadnji fazi ... Tam so stali. Večer je bil mrzel, celo snežilo je, jokali so in vpili. Tam so jih pustili čez noč in do jutra je večina pomrla. Tudi to je bil eden od načinov, kako so se znebili tistih, ki niso mogli več delati in so bili odveč.

V Mauthausnu sem imel dobrega prijatelja iz okolice Ljubljane. Nekaj dni je tarnal, da je bolan, da mora v bolnišnico. Govoril sem mu, naj potrpi. Ko si zbolel, je bil to namreč konec. Potem je lepega dne izginil. Ko sem bil leta pozneje v arhivih v Washingtonu, sem njegovo ime našel na seznamu umrlih 26. aprila 1945.

Kako pogosto je bilo kaznovanje, telesno trpinčenje?

Za vsako malenkost si bil tepen. Recimo si delal v tovarni, pa se ti je zlomil sveder. In če se je zlomil tako, da si potreboval novega, je bilo to 25 udarcev. Postelja je morala biti urejena kot pri vojakih. Če ne, si bil tudi tepen.

Verjel sem, da se bom vrnil živ, poudarjate. Kako človek mesec za mesecem ohranja upanje v tako grozljivih okoliščinah?

Najpomembnejše, kar morate razumeti, je, da sem bil takrat star 16 let in nekaj mesecev. Človeku se po njegovem lastnem prepričanju v tem življenjskem obdobju ne more zgoditi nič slabega. To je bila takrat moja miselnost, trma, da bom preživel.

Izvirala je tudi iz tega, da sem bil takrat zelo nastrojen proti vsem, ki so vodili vojno. V glavi sem imel, da ni mogoče, da Nemci zmagajo to vojno, in od tega nisem odstopal.

V neki kruti obliki sem vojno dočakal že v BiH, kjer je bil moj oče veterinar in smo se selili po vsej Jugoslaviji. Leta 1941 nas je konec Jugoslavije doletel v Bihaću. Takrat je nastala Neodvisna država Hrvaška, začelo se je etnično čiščenje Srbov in Judov. Čez noč sem izgubil vse prijatelje iz teh dveh skupin. To je bil hud udarec. Spraševal sem se, pa kako je to mogoče, do včeraj smo bili prijatelji, zdaj pa to?

Iz Bihaća smo zato pobegnili v Ljubljano, ampak tukaj so bili pa povsod, kamor si pogledal, Italijani. Grozljivo. Zato mi ni bilo treba dvakrat reči, da sem se pridružil OF. Nisem bil kakšen heroj. Trosili smo letake, pisali grafite po stenah.

Izkušnje moje mladosti mi niso dopuščale, da bi se v kritičnih trenutkih vdal. Čeprav sem, ko sem zapustil St. Marie aux Mines, tehtal le 38 kilogramov. Ni bilo lahko. Delalo se je po 18 ur na dan, hrana je bila pa katastrofalna. To se je poznalo ne le na teži, ampak tudi v glavi. In tam sem se vprašal, kakšen smisel sploh ima življenje. To se mi je pozneje v življenju zgodilo le še enkrat, ko sem v Indiji gledal bedo milijonov ljudi, ki so "živeli od zraka". 

Koliko sovraštva se nabira v človeku, ki mora molče v brezizhodni situaciji prenašati psihično in telesno nasilje, umiranje ...

To je bilo pri vseh enako. To sovraštvo se je nabiralo in nabiralo, na koncu pa je samo izbruhnilo. Pri življenju nas je ohranjala tudi misel, "ko bo tega konec, mi bo že prišel pod roke". Enkrat mi je nekdo rekel, "pa zakaj se ni nihče uprl". A to naj bi bila slaba šala? Prvič, upora nisi bil fizično zmožen, in drugič – tudi če bi bil, bi te tisti trenutek ubili. To je bil drug svet. Tudi vedeli smo malo. Nekaj časa so lahko bili v paketih od domačih tudi določeni časopisi, po poskusu atentata na Hitlerja pa ne več. Od civilistov v Alzaciji smo prav tako občasno kaj izvedeli, v Avstriji niti slučajno ne.

Kako pa človek v takšni situaciji ohranja zdrav razum?

Edina stvar, o kateri razmišljajo ljudje v takšni situaciji, je, kaj bom jedel, kje bom dobil cigarete, kdaj bo konec vojne. To so bile teme, o katerih se je govorilo. Ko smo prišli v taborišče, smo bili prepričani, da bo vojna trajala mesec, dva in potem gremo domov. A se je na koncu izteklo, kot je napovedal eden mojih sotrpinov – če se bodo zavezniki izkrcali pred majem, bo konec še letos, če ne, šele prihodnje leto. In točno tako je bilo.

Najhuje je bilo seveda za tiste, ki so imeli družine. Njih je ugonobila misel na družino. Stalno razmišljanje, kako je žena, kako so otroci, kako živijo. To jih je psihično zlomilo. Življenjski pogoji so bili pa tako ali tako obupni. Posledično je nastopila apatija, to pa je bil tvoj konec.

Da bi se ljudem prav zmešalo v taborišču, teh primerov se ne spomnim veliko, jih je pa bilo kar nekaj, ko se je vojna končala. Ko je popustil pritisk, je "počilo". Spomnim se mladega Rusa, ki je samo pel. Takrat se sicer na druge veliko niti ne oziraš.

Številni so, čeprav so preživeli, zaradi teže spominov propadli, ko je bilo vojne konec. Vi si tega niste dopustili.

Psihično sem seveda bil na trenutke zelo prizadet, ker je tudi veliko mojih prijateljev umrlo. V tisti luknji, kjer smo delali, v kateri je bil kotel z raztopino, segreto na 500 stopinj, kjer smo termično obdelovali aluminij, je bil nadzornik neki "supernegativni" Nemec, menda študent lingvistike, ki je pobil ničkoliko ljudi. On je, kadar je imel kakšna kaznovanja, vse to izvajal tam v tisti moji luknji, tako da sem moral potem pospravljati ostanke, kri. To seveda ni bilo prijetno.

Tega smo po osvoboditvi pokončali. Ko si nekdo lasti pravico vladanja nad vso okolico na krut način, v trenutku, ko se situacija obrne, česa drugega niti ne more pričakovati.

Čeprav vas je v težave in posledično v taborišče najbrž spravilo prav politično udejstvovanje v zelo zgodnjih letih?

Politika je za mene umrla, ko sem prišel domov in videl malikovanje Sovjetske zveze. O Sovjetski zvezi sem imel svoje mnenje, še pred vojno, ko sem bral njihove revije, polne bajk. Vedel sem tudi za ruske poboje na Poljskem ... Potem sem pa prišel domov. V svet, kjer se je verjelo, da so Rusi izumili vse, kar je dobrega na svetu. Pa sem na nekem sestanku rekel, da bi se morali Rusi marsikaj od nas naučiti, ne mi od njih. Seveda sem dobil veliko črno piko. Nekoliko se je to spremenilo po informbiroju, ampak to je spet prineslo maščevanje in Goli otok. Pa pri nas so se pojavili "geniji", ki so hoteli ustvariti nov svetovni red.

Kako gledate na obletnice, dneve, ko se svet spominja grozodejstvev?

Obletnice dobivajo drugačno obliko, preživelih skoraj ni več, zdaj v ospredje stopajo pričevanja, literatura … Res pa je, da so nekatere nacije, ki želijo svojo prisotnost tam močno poudariti. Prej so bili to Judje, zdaj Poljaki. Govorijo – Poljakov je padlo 6 milijonov. Ampak od tega je bilo 3 milijone Judov, ki pa jih Poljaki ne marajo. Tudi zato, ker zase pravijo, da so izvoljeno ljudstvo. Vprašanje, če ni iz tega črpal tudi Hitler, ko je o superiornosti prepričeval Nemce.

Prav to, kako ljudi prepričaš o takšnem sovraštvu, bojevitosti in moriji, za marsikoga ostaja osnovno vprašanje vojne.

Ko se je Hitler začel ukvarjati s politiko, je bila Nemčija v strahotni krizi, za kar so bili krivi tudi zavezniki, ki so po prvi svetovni vojni sesuti državi naložili nemogoče kazni. Kar je še delno delovalo, je bila industrija. In ti industrialci, ki so imeli denar spravljen po svetu, so stopili na njegovo stran, ker so videli, da bodo v sistemu, ki ga je obljubljal, lahko proizvajali. Pa čeprav za vojsko. A če želite imeti močno vojsko, potrebujete za to narod, ki je na to pripravljen. In Nemci so ta "narod" vzgajati že od rojstva. Pouk v njihovih šolah je bil ukrojen za to, da bo otrok nekega dne vojak, ki bo širil idejo velike Nemčije. In ko so ti otroci pozneje dejansko nadeli vojaško uniformo, so se borili z zagnanostjo, kot je ni imela nobena vojska. Zelo borbena je bila pozneje ruska vojska, a ta predvsem zato, ker so jim Nemci pobili veliko ljudi in je šlo za povračilni udarec, maščevanje. Nemci so bili prav zato do zadnjega prepričani, da bodo zmagali. To prepričanje je bilo v njih zakoreninjeno. Za njih alternative sploh ni bilo. Vse to v prvi vrsti torej rodi vzgoja.

Kljub vaši življenjski zgodbi in izkušnjam ste velik optimist.

Da, zato ker od negativnosti ni nobenega napredka. Imam prijatelja, leto je mlajši od mene, zdravnik, in je zelo črnogled, daje v nič Slovence. Pa mu vsakič povem, da če bi vse te črnogledosti držale, bi mi že zdavnaj izumrli. Pa tako dolgo živimo na tem koncu, čeprav nam sovražnikov nikoli ni manjkalo. Pa še svoj bogat jezik imamo.

Te negativnosti res ne maram. In tudi tega ne, da je menda vse zanič. Pri nas vedno vse predloge zavračamo, smo strašno pametni. Veste, po bitki je ogromno uspešnih generalov.

Veste, v življenju je za marsikaj najprej treba imeti predvsem veliko znanja, pa tudi veliko poguma.

Včasih me vprašajo, kako sem šel kar tako v Indijo. Da, nekaj se mora v življenju dogajati in jaz sem se počutil sposobnega, da tisto opravim – in sem. Je pa bil tam še nekdo drug, ki je samo tarnal. Ta je zdržal samo dve leti, potem pa je pobegnil domov.