76 let po osvoboditvi iz pekla: Ne razočarajte nas

Tematsko je letošnji dan spomina namenjen otrokom, ki so trpeli v Auschwitzu, kamor je nacistični morilski stroj pošiljal večinoma Jude. Skupaj je tam umrlo več kot milijon ljudi, v Auschwitz je bilo poslanih tudi okoli 230.000 otrok, a na dan, ko je bilo taborišče osvobojeno, je bilo rešenih le 700. 

Tudi letos so ob dnevu spomina spregovorili preživeli, dve pričevanji sta bili del osrednjega programa. To so besede žensk, ki sta na lastni koži izkusili grozote Auschwitza. 

Zdzisława Włodarczyk: Najhuje je bilo ponoči, ko so otroci jokali in klicali svoje matere. Najprej so odmevali kriki, potem pa je zavladala tišina. Vedeli so, da ne bo nikogar, ki bi jih pobožal, umirali so sami. Zakaj? Otroci so se rojevali tudi v taborišču, ampak njim ni bila niti dana možnost, da bi živeli. Takoj so bili ubiti. Imen niso imeli, še številk ne. Koliko jih je izginilo? Zakaj? Ker so bili sovražniki tretjega rajha? 

Januarja 1945 se je nato začela približevati fronta. Medtem ko smo lahko poslušali grmenje topov, so Nemci uničevali arhive, sežigali dokumente. Videli smo jih. Uničevali so krematorij. Mi pa smo čakali svobodo, čakali smo, da nas nekdo reši. 

Ampak 17. januarja so nam nato prepovedali, da se vrnemo v barake, dali so nam dvojno porcijo kruha, potem pa smo čakali. Vse do večera, ko so nas vodili iz taborišča. 

Ko smo hodili še po taborišču, je taboriščni funkcionar zavrnil mojega brata, rekel je, da mora ostati. Jaz sem začela kričati, da bi to sporočila mami, pa me je vojak močno udaril, da sem se zavrtela in na kolena padla na tla. Tako so tudi mene pustili tam, jaz pa sem stekla do brata, saj nisem želela, da ostane sam. 

Tako smo ostali v taborišču, za nas je skrbela starejša Belorusinja. Hrane ni bilo več. Starejši taboriščniki so vdirali v skladišča. Moj brat je potem od nekod prinesel kruh, ki mu ga je nekdo dal. Tisti suh kruh smo nato imeli ob sebi tudi med spanjem. Talili smo sneg in poleg suhega kruha pili tisto vodo. To je bil naš obrok. 

10 dni kasneje pa smo potem v daljavi le zagledali fronto, svetle uniforme. Hoteli smo teči proti vojakom, pa nam je starejša ujetnica, ki je pazila na nas, dejala, naj tega ne storimo, saj bi nas lahko zadele krogle s fronte. Potem pa je prišel visok vojak. Ne spomnim se več, ali je govoril poljsko ali rusko, ampak razumela sem, da je vprašal: "Otroci, kaj pa počnete tukaj?" 

Potem pa nam je povedal, da bodo po nas prišli predstavniki Rdečega križa in poskrbeli za nas. Da smo svobodni, ampak da naj se vseeno držimo skupaj. Prav tako so od nekod prinesli paradižnikovo juho. 

A skupina žensk se je odločila, da se odpravijo domov. Tudi jaz in brat nisva več hotela ostati, bila naju je groza, in tako sva naslednji dan, ogrnjena v odejo, odšla proti mestu. Nisva vedela natančno, kam, zato sva sledila ženskam, potem pa nas je dohitel vojaški transport in odpeljal v Krakov. Bili smo svobodni. 

Želim si, da ne bi bilo več vojn. Ampak zdaj je svet okupiral novi koronavirus. To je tudi vojna. Ljudje so ločeni, otroci se ne morejo igrati, postajajo nervozni, imeli bodo psihične težave, ljudje pa trpijo in umirajo sami. Spet – zakaj? Ker svet ni bil dovolj previden.

Anita Lasker-Wallfisch: Hvaležna sem, da lahko danes spregovorim kot nekdo, ki je preživel pekel na zemlji. Pred njegova vrata sem prispela leta 1943 brez kakšnih iluzij. Saj smo vedeli, kaj se tukaj dogaja. Stara sem bila 18 let. Pričakovala sem, da se bom spremenila v dim. Zato, da sem danes še vedno živa, se lahko zahvalim absurdom, s katerimi preseneti življenje. Veste, v tem peklu je bila tudi glasba. In ker sem znala igrati violončelo, sem preživela. Pričakovana življenjska doba v Auschwitzu, če te seveda niso takoj zaplinili, je bila približno tri mesece. Jaz sem ostala več kot leto, vse zahvaljujoč glasbi. 

Ko se je ruska vojska približala taborišču, so nas poslali v Bergen-Belsen, in na srečo sem tudi tisto taborišče preživela do osvoboditve. Ko sva s sestro prispeli v Anglijo, sva naivno verjeli, da bova povedali, kaj se je dogajalo, in potem bo konec tega nesmiselnega pobijanja, ksenofobije in antisemitizma. 

Kako zelo sva se motili. Takrat naju ni nihče ničesar vprašal, zdaj pa morava gledati, kako skušajo nekateri zanikati, kaj se je dogajalo v krajih, kot je bil Auschwitz. 

Vas, ljudi, generacije, ki živite leta potem, ko se je to dogajalo, pozivam: Ne razočarajte nas! Ne pustite, da izkrivijo spomin in ga zastrupijo z grozljivim obujanjem ksenofobije in antisemitizma. 

Raziskujte zgodovino ljudi, ki so bili poslani na ultimativni test. Bili so samo ljudje, preden so jih kategorizirali po nacionalnosti ali veri. Če zanikamo, kar se je zgodilo in se zastrupljamo s sovraštvom, te žrtve ubijamo že drugič. Boriti se moramo proti temu, da bi se zgodovina ponovila. 

Spoštovati moramo milijone, ki so umrli, se spopasti s strahom pred neznanim, graditi moramo mostove, se pogovarjati, slaviti razlike … V resnici imamo namreč več skupnega kot tistega, kar nas deli. Danes se soočamo z izzivom, ki ni vezan na raso ali vero, z nevidnim sovražnikom. Tudi v tem času se spomnimo ljudi, ki so tukaj umrli. In nikoli, res nikoli, ne pozabimo!

Otroci umirali, ker je bila travma ločitve tako huda

"Bili smo ponižani, pretepeni, vzeli so nam identiteto," pa je o otroštvu v času holokavsta na današnji tematski okrogli mizi dejala Janina Rekłajtis. "Nehala sem obstajati, postala sem številka, če so me kje potrebovali, so me poklicali po številki." 

Ločili so jo tudi od mame, na katero je bila zelo navezana. "Ločili so nas drugi dan po prihodu v Auschwitz in nikoli več nam niso pustili biti skupaj. Bila sem travmatizirana. Poleg tega so bile razmere grozljive. Po nas so se plazile podgane, s stropa so padale stenice. Nikjer se nismo mogli umiti, živeli smo kot živali." 

Literatura te grozote dobro popisuje, pravi, vendar pogosto govori skozi oči odraslih, ki so to vseeno doživljali drugače. "Otrok pa niso le mučili, mnogi so umrli od žalosti, ker so bili ločeni od družine. Jaz sem tedne samo jokala. Kasneje sem izvedela za petletno deklico, ki je v štirih tednih umrla, ker je samo jokala, ni mogla jesti ali piti. Je pa res, da hrane, ki so jo takrat dajali nam, danes ne bi dali niti živalim."

A tudi osvoboditev iz pekla taborišča ni pomenila konca trpljenja. Vrnitev v razrušeno Varšavo je pomenila, da je bilo treba ponovno zgraditi življenje, šolanje je bilo okrnjeno, travme niso zanimale nikogar, vsak je moral z njimi opraviti sam. "Starši so nam skušali pomagati tako, da doma o Auschwitzu nismo nikoli govorili. To je bila tabu tema, mislim, da so upali, da bomo tako pozabili." Pa seveda niso in mnogim so ti spomini ne le zaznamovali življenje, ampak so ga tudi uničili. "Takšni spomini se vedno vračajo iz podzavesti," pravi Reklajtisova.

In zato želijo pričevalci pred takšnimi travmami zaščititi nove generacije, poudarja. "Mladi bodo odgovorni za svet in vedeti morajo, da netenje vojn uniči vse."

V taborišču Auschwitz-Birkenau so nacisti od ustanovitve leta 1940 pa do padca taborišča pobili več kot milijon ljudi. 

Ko so vojaki Rdeče armade pred 76 leti vstopili v taborišče, so tam med drugim odkrili 600 trupel zapornikov, ki so jih nacisti ustrelili v zadnjem hipu. Številne so v druga taborišča odpeljali na tako imenovani "marš smrti", ki ga številni niso preživeli. Vojaki so tako lahko rešili le 7650 povsem izčrpanih taboriščnikov.