Slovenija

Preživel šest koncentracijskih taborišč, ne mara jamranja: Fantje bi morali v vojsko, ne pa da sprašujejo 'joj, mama, pa kaj bom'

Ljubljana, 17. 05. 2017 07.52 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 20 min
Avtor
Natalija Švab
Komentarji
691

Zgodba Dušana Štefančiča je zgodba o preživetju. Najprej je preživel šest koncentracijskih taborišč, nato je preživel in uspel v tekmovalnem in neizprosnem poslovnem svetu. Kljub vsem življenjskim izkušnjam ostaja izrazito pozitiven, optimističen. Na Slovencih ga zato moti nagnjenost k pritoževanju, negativizmu.

Dušana Stefančiča (1927) je januarja 1944 v Ljubljani aretirala domobranska policija. Poslali so ga v koncentracijsko taborišče Dachau, od tam pa v St. Marie aux Mines in Natzweiler v Alzaciji, Mauthausen ter Gusen I in Gusen II. Delal je v podzemnih rovih, kjer so sestavljali letala.
Dušana Stefančiča (1927) je januarja 1944 v Ljubljani aretirala domobranska policija. Poslali so ga v koncentracijsko taborišče Dachau, od tam pa v St. Marie aux Mines in Natzweiler v Alzaciji, Mauthausen ter Gusen I in Gusen II. Delal je v podzemnih rovih, kjer so sestavljali letala. FOTO: Miro Majcen
Izkušnje moje mladosti mi niso dopuščale, da bi se v kritičnih trenutkih vdal. Čeprav sem, ko sem zapustil St. Marie aux Mines, tehtal le 38 kilogramov. Ni bilo lahko. Delalo se je po 18 ur na dan, hrana je bila pa katastrofalna. To se je poznalo ne le na teži, ampak tudi v glavi. In tam sem se vprašal, kakšen smisel sploh ima življenje. To se mi je kasneje v življenju zgodilo le še enkrat, ko sem v Indiji gledal bedo milijonov ljudi, ki so "živeli od zraka".

Čeprav je bil telesno povsem izčrpan, shujšan do 38 kilogramov, je Dušanu Stefančiču sredi boja za preživetje uspelo ohraniti upanje. "Ker sem bil najstnik, ki ni verjel, da se lahko človeku zgodijo tudi zelo slabe stvari," pravi danes.

Tudi ko se je vrnil, ni šel po poti mnogih sotrpinov iz koncentracijskih taborišč in grozot, ki jih je nemogoče izbrisati iz spomina, preganjal s pomočjo alkohola ali kakšnih drugih načinov samouničenja. Namesto tega je zgradil uspešno poslovno kariero, čeprav ni bil goreč podpornik političnega sistema, v katerem se je znašel, ko se je vrnil iz vojne.

Prav tako grozljivih spominov ne zadržuje globoko v sebi. Danes jih med drugim deli z mladimi, ki jim večkrat predava o svoji izkušnji. Čeprav takšnih grozot ni mogoče razložiti, pravi. Je pa treba storiti vse, da takšnih grozot ne bo izkusil še kdo. Pa še nekaj sporoča mlajšim generacijam – nehajte z negativizmom, pritoževanjem in kritiziranjem vsega okoli sebe.

Šestnajst let ste bili stari, ko so vas poslali v koncentracijsko taborišče. Kaj je bila vaša prva misel, ko ste stopili na ta grozljivi kraj?

Zunaj so bila naložena gola trupla s številko na prsih. Ampak narediti v takšnih okoliščinah tako ali tako ne moreš nič. Lahko samo registriraš dogajanje okoli sebe in si rečeš – še dobro, da nisem zraven.

Kako dolgo pa deluje prepričevanje samega sebe, upanje ...

Veste, ta želja in volja po preživetju, ta je močna. Ampak ko ti od podhranjenosti in izčrpanosti začnejo propadati telo, možgani ... Potem postaneš apatičen. Takrat ti postane vseeno, kaj bo s teboj. Tega sem veliko videl. Ko so ljudje dosegli to fazo, so običajno končali v plinski celici.

Kaj pa ste taboriščniki vedeli o plinski celici?

Ne veliko. Tu in tam smo dobili kakšne informacije. Čeprav tega, da smo na robu smrti, smo se ves čas zavedali. Že zato ker je bilo odnašanje trupel iz barake dnevna procedura. 

Naj vam povem primer, kako je bilo v praksi, da si boste lažje predstavljali, kako en "zelenec" doživi Dachau. Pride enkrat starešina barake in pravi – vsi, ki ste bolni, ki imate telesne hibe ali trajne bolezni, prijavite se, ker boste šli v okrevališče. No, "okrevališče" je bil Lublin. Taborišče, kamor so pripeljali ljudi, jih ubili in trupla zažgali.

Čeprav se je o transportu v plinske celice bolj govorilo, kot da bi ga dejansko videl, sem videl nekaj, kar je bilo po svoje še bolj grozljivo. Iz Gusna 2 smo se na delo v podzemne rove v sosednjo vas vozili z vlakom. In nekega večera smo čakali vlak, ko sem v nekem prostoru videl 100 do 150 ljudi, sestradanih, shujšanih, v zadnji fazi ... Tam so stali. Večer je bil mrzel, celo snežilo je, jokali so in vpili. Tam so jih pustili čez noč in do jutra je večina pomrla. Tudi to je bil eden od načinov, kako so se znebili tistih, ki niso mogli več delati in so bili odveč.

V Mauthausnu sem imel dobrega prijatelja iz okolice Ljubljane. Nekaj dni je tarnal, da je bolan, da mora v bolnišnico. Govoril sem mu, naj potrpi. Ko si zbolel, je bil to namreč konec. Potem je lepega dne izginil. Ko sem bil leta pozneje v arhivih v Washingtonu, sem njegovo ime našel na seznamu umrlih 26. aprila 1945.

Marsikdo bi po takšni izkušnji želel le pozabiti, vi o vaši izkušnji ne le pričujete, ampak tudi raziskujete in sodelujete z zgodovinarji.

Nisem profesionalec, vendar res rad raziskujem. V zvezi s to izkušnjo nimam zadržkov. Tudi vsakemu kar naravnost povem, da sem imel v taborišču hude stiske, ker sem se moral prilagoditi na popolnoma drug sistem življenja. Res je bilo težko. Vmes sem sicer imel srečo, da sem relativno hitro dobil stik z domačimi. Do Maribora smo namreč lahko pisali in prvi paket sem dobil že v Dachau. Težava je bila, ko so te poslali v drugo taborišče, paketi in pisma pa ti niso sledili, ampak so jih poslali nazaj. Tako so mi domači pisali, jaz pa nisem ničesar dobil. Počutil sem se zelo osamljenega.

Ko je prišel paket, je bilo veselje seveda nepopisno. Takrat pa je nastopila težava, kaj z njim. Zato je bilo večinoma tako, da sem jaz, ko sem dobil paket, vsebino razdelil, potem so drugi, ko so dobili paket, storili enako. Tam je bilo podobno kot v vsaki kaznilnici – veliko se je prekupčevalo in goljufalo, vendar je bilo neskončno nevarno, če so te dobili.

Kako pogosto je bilo kaznovanje, telesno trpinčenje?

Za vsako malenkost si bil tepen. Recimo si delal v tovarni, pa se ti je zlomil sveder. In če se je zlomil tako, da si potreboval novega, je bilo to 25 udarcev. Postelja je morala biti urejena kot pri vojakih. Če ne, si bil tudi tepen.

Verjel sem, da se bom vrnil živ, poudarjate. Kako človek mesec za mesecem ohranja upanje v tako grozljivih okoliščinah?

Najpomembnejše, kar morate razumeti, je, da sem bil takrat star 16 let in nekaj mesecev. Človeku se po njegovem lastnem prepričanju v tem življenjskem obdobju ne more zgoditi nič slabega. To je bila takrat moja miselnost, trma, da bom preživel.

Izvirala je tudi iz tega, da sem bil takrat zelo nastrojen proti vsem, ki so vodili vojno. V glavi sem imel, da ni mogoče, da Nemci zmagajo to vojno, in od tega nisem odstopal.

V neki kruti obliki sem vojno dočakal že v BiH, kjer je bil moj oče veterinar in smo se selili po vsej Jugoslaviji. Leta 1941 nas je konec Jugoslavije doletel v Bihaću. Takrat je nastala Neodvisna država Hrvaška, začelo se je etnično čiščenje Srbov in Judov. Čez noč sem izgubil vse prijatelje iz teh dveh skupin. To je bil hud udarec. Spraševal sem se, pa kako je to mogoče, do včeraj smo bili prijatelji, zdaj pa to?

Iz Bihaća smo zato pobegnili v Ljubljano, ampak tukaj so bili pa povsod, kamor si pogledal, Italijani. Grozljivo. Zato mi ni bilo treba dvakrat reči, da sem se pridružil OF. Nisem bil kakšen heroj. Trosili smo letake, pisali grafite po stenah.

Prihajajo generacije, ki niti ne berejo več, ukvarjajo se samo še s tehnološkimi napravami, igricami in to je to …

Izkušnje moje mladosti mi niso dopuščale, da bi se v kritičnih trenutkih vdal. Čeprav sem, ko sem zapustil St. Marie aux Mines, tehtal le 38 kilogramov. Ni bilo lahko. Delalo se je po 18 ur na dan, hrana je bila pa katastrofalna. To se je poznalo ne le na teži, ampak tudi v glavi. In tam sem se vprašal, kakšen smisel sploh ima življenje. To se mi je pozneje v življenju zgodilo le še enkrat, ko sem v Indiji gledal bedo milijonov ljudi, ki so "živeli od zraka". 

Koliko sovraštva se nabira v človeku, ki mora molče v brezizhodni situaciji prenašati psihično in telesno nasilje, umiranje ...

To je bilo pri vseh enako. To sovraštvo se je nabiralo in nabiralo, na koncu pa je samo izbruhnilo. Pri življenju nas je ohranjala tudi misel, "ko bo tega konec, mi bo že prišel pod roke". Enkrat mi je nekdo rekel, "pa zakaj se ni nihče uprl". A to naj bi bila slaba šala? Prvič, upora nisi bil fizično zmožen, in drugič – tudi če bi bil, bi te tisti trenutek ubili. To je bil drug svet. Tudi vedeli smo malo. Nekaj časa so lahko bili v paketih od domačih tudi določeni časopisi, po poskusu atentata na Hitlerja pa ne več. Od civilistov v Alzaciji smo prav tako občasno kaj izvedeli, v Avstriji niti slučajno ne.

Kako pa človek v takšni situaciji ohranja zdrav razum?

Edina stvar, o kateri razmišljajo ljudje v takšni situaciji, je, kaj bom jedel, kje bom dobil cigarete, kdaj bo konec vojne. To so bile teme, o katerih se je govorilo. Ko smo prišli v taborišče, smo bili prepričani, da bo vojna trajala mesec, dva in potem gremo domov. A se je na koncu izteklo, kot je napovedal eden mojih sotrpinov – če se bodo zavezniki izkrcali pred majem, bo konec še letos, če ne, šele prihodnje leto. In točno tako je bilo.

Najhuje je bilo seveda za tiste, ki so imeli družine. Njih je ugonobila misel na družino. Stalno razmišljanje, kako je žena, kako so otroci, kako živijo. To jih je psihično zlomilo. Življenjski pogoji so bili pa tako ali tako obupni. Posledično je nastopila apatija, to pa je bil tvoj konec.

Da bi se ljudem prav zmešalo v taborišču, teh primerov se ne spomnim veliko, jih je pa bilo kar nekaj, ko se je vojna končala. Ko je popustil pritisk, je "počilo". Spomnim se mladega Rusa, ki je samo pel. Takrat se sicer na druge veliko niti ne oziraš.

Kaj pa pred osvoboditvijo ... koliko se je človek zmožen ozirati na druge sotrpine, ki prav tako trpijo v taborišču?

Pretežno misliš na to, kako boš sebe rešil. Veste, ko govorijo o solidarnosti, ki bi naj tam vladala ... Saj jo je bilo nekaj, ampak v zelo ozkih krogih. V taborišču je bilo nekakšno samoupravljanje, SS je to nadzoroval, ampak starešina je bil ujetnik, pisar, administrator je bil tudi ujetnik.

V prvi vrsti so se taboriščniki vedno organizirali po svojih nacionalnih skupinah. Povezave med Rusom in Poljakom – to je bilo seveda nemogoče, že med Sovjeti ni bilo povezav med Rusi in Ukrajinci, Belorusi … Slovenci smo se kar uspešno držali skupaj, dokler smo se lahko.

Ste taboriščniki po vojni ohranjali stike?

Večina se je razbežala – vsak na svojo stran. Še danes pa recimo hranim pisma poljskega prijatelja iz tistih časov, dobra prijatelja sva bila tudi z luksemburškim sodelavcem. S Slovenci pa seveda tudi, dokler so živeli.

Številni so, čeprav so preživeli, zaradi teže spominov propadli, ko je bilo vojne konec. Vi si tega niste dopustili.

Imel sem določene prednosti v taborišču, prva velika je bila, da sem zelo dobro govoril nemško. To ti je takoj dalo prednost. Prvič to, da si razumel, kaj se dogaja, da nisi silil v nevarnost, drugič si vedno lahko pričakoval, da boš dobil boljše delo, kjer bo treba uporabljati nemški jezik, kaj prebrati, celo napisati. Veste, to mi je tam v tistem tunelu, kjer smo delali, pomagalo, da sem bil nekaj časa celo telefonist.

Druga stvar je bila, da sem bil vedno bolj tehnično usmerjen. Ko sem prišel iz Natzweilerja in smo delali letala, sem imel prednost, ker sem letalo že poznal, ker sem vedel, kaj delati, sem dobil boljše delo.

Psihično sem seveda bil na trenutke zelo prizadet, ker je tudi veliko mojih prijateljev umrlo. V tisti luknji, kjer smo delali, v kateri je bil kotel z raztopino, segreto na 500 stopinj, kjer smo termično obdelovali aluminij, je bil nadzornik neki "supernegativni" Nemec, menda študent lingvistike, ki je pobil ničkoliko ljudi. On je, kadar je imel kakšna kaznovanja, vse to izvajal tam v tisti moji luknji, tako da sem moral potem pospravljati ostanke, kri. To seveda ni bilo prijetno.

Tega smo po osvoboditvi pokončali. Ko si nekdo lasti pravico vladanja nad vso okolico na krut način, v trenutku, ko se situacija obrne, česa drugega niti ne more pričakovati.

V tisti luknji, kjer smo delali, v kateri je bil kotel z raztopino, segreto na 500 stopinj, kjer smo termično obdelovali aluminij, je bil nadzornik nek "super-negativni" Nemec, menda študent lingvistike, ki je pobil ničkoliko ljudi. On je, kadar je imel kakšna kaznovanja, vse to izvajal tam v tisti moji luknji, tako da sem moral potem pospravljati ostanke, kri. To seveda ni bilo prijetno.Tega smo po osvoboditvi pokončali. Ko si nekdo lasti pravico vladanja nad vso okolico na krut način, v trenutku, ko se situacija obrne, česa drugega niti ne more pričakovati.
Kako pa ste doživeli vrnitev domov?

Nekoč me je ena mladenka vprašala, ali sem imel duševne težave, ko sem prišel domov. Ne, nisem jih imel.  Res pa je, da sem si takrat zelo zelo privoščil življenje. Kolikor se je to pač dalo. To so bili povojni časi, hrana je bila na bone, oblačila na bone … najbolj me je prizadelo, ko sem prišel domov, pa sem bil že hud kadilec, nisem pa še bil star 18, zato nisem dobil bonov za tobak. No, tudi volilne pravice nisem imel. Ampak na tisto sem se požvižgal.

Čeprav vas je v težave in posledično v taborišče najbrž spravilo prav politično udejstvovanje v zelo zgodnjih letih?

Politika je za mene umrla, ko sem prišel domov in videl malikovanje Sovjetske zveze. O Sovjetski zvezi sem imel svoje mnenje, še pred vojno, ko sem bral njihove revije, polne bajk. Vedel sem tudi za ruske poboje na Poljskem ... Potem sem pa prišel domov. V svet, kjer se je verjelo, da so Rusi izumili vse, kar je dobrega na svetu. Pa sem na nekem sestanku rekel, da bi se morali Rusi marsikaj od nas naučiti, ne mi od njih. Seveda sem dobil veliko črno piko. Nekoliko se je to spremenilo po informbiroju, ampak to je spet prineslo maščevanje in Goli otok. Pa pri nas so se pojavili "geniji", ki so hoteli ustvariti nov svetovni red.

Da bi se ljudem prav zmešalo v taborišču, teh primerov se ne spomnim veliko, jih je pa bilo kar nekaj, ko se je vojna končala. Ko je popustil pritisk, je "počilo". Spomnim se mladega Rusa, ki je samo pel.
Da bi se ljudem prav zmešalo v taborišču, teh primerov se ne spomnim veliko, jih je pa bilo kar nekaj, ko se je vojna končala. Ko je popustil pritisk, je "počilo". Spomnim se mladega Rusa, ki je samo pel. FOTO: Miro Majcen

Namesto v politiko ste nato odšli v gospodarstvo.

Ko sem prišel domov, sem imel 10 dni dopusta, potem sem moral nazaj v šolo. V taborišče so me odpeljali v šesti gimnaziji, to sem moral dokončati, nato sem maturiral, se vpisal na strojno fakulteto. Nisem je končal, namesto tega sem se zaposlil, delal vse, tudi pri filmu in v glasbi. Potem sem nekega dne ugotovil, da brez diplome ni nič. Pa sem izbral pravo, ker sem špekuliral, da bo to najlažja pot do izobrazbe. Pa ni bilo tako enostavno. Sem kmalu ugotovil, da bi tudi strojno fakulteto končal, če bi tam študiral toliko, kot sem pozneje na pravu. Ampak znanje šestih semestrov s strojne fakultete mi je pozneje še kako koristilo, prav tako jeziki, ki sem se jih naučil. In na koncu je bilo vse to skupaj moja kariera. Nikoli ne bi šel v Indijo, če ne bi vedel, kaj je industrija. Tam sem med drugim postavil usnjarno, ki je letno predelala milijon kož in pol. Ustrezalo mi je, ker tam ni bilo samoupravljanja, delalo se je, kot sem naročil. Ko sem se vrnil, sem delal v bančništvu in gospodarstvu.

Koliko so vas v tem času spremljali spomini na vojno?

Ko sem se vrnil domov, sem taborišče potisnil na stran, s tem se nisem ukvarjal, je bilo dovolj drugih težav. Sodeloval sem sicer pri neki knjigi o St. Marie aux Minesu, ampak to je bilo postransko. Potem pa sta se Tržič in St. Marie aux Mines pobratila in nekoč sem bil vabljen, da spregovorim na slovesnosti. Moj govor je šel nekako tako ... "V tem mestu so se marca 1944 pojavili čudno oblečeni ljudje, ki so imeli črtaste sivo-modre uniforme, in te ljudi so prebivalci videli vsak dan dvakrat, ko so po celem mestu odkorakali do tunela in nazaj. Bili so tam, delali so, bili so izmučeni in to je trajalo do dne, ko so zginili, skupaj z njimi pa je izginila tudi vojna. Pustili pa so za seboj sled in iz tega se je rodilo pobratenje, ki ga danes praznujemo." Veste, kaj se je zgodilo? Prebivalci so prišli k meni in rekli – a tako je to bilo?

Niso poznali zgodovine lastnega mesta ...

Veste, v življenju je za marsikaj najprej potrebno imeti predvsem veliko znanja, pa tudi veliko poguma.
Generacije so se zamenjale in spomina je bilo konec. To se mi je takrat zdelo čudno, ampak pravzaprav je pri nas isto. Kdo se pa v Mariboru še spomni, da je bil sesut, da so bili vojni ujetniki … Prihajajo generacije, ki niti ne berejo več, ukvarjajo se samo še s tehnološkimi napravami, igricami, in to je to …Treba pa je brati in za to obvladati tudi tuje jezike. V nemščini je ogromno napisanega, tako da se človek danes kar začudi, koliko poguma so imeli in še imajo nemški pisatelji, da so na ta način pisali o svoji domovini. Seveda se najde kdo, ki trdi, da holokavsta ni bilo. To pa je druga že plat zgodbe o tem, kako se ljudje o nečem prepričajo.

Tudi pri nas?

Zagotovo. Jaz imam o tem, kaj se je pri nas po vojni dogajalo, svoje mnenje. Nekaj morate razumeti … Če si bil tlačen, je v tistem trenutku, ko se tega tlačenja znebiš, prva stvar maščevanje. In tisto maščevanje je na srečo kratko, je pa hudo. Ko smo bili osvobojeni v Mauthausnu, je bil to šok. Kakšnih dveh dni se niti ne spominjam. Res velik šok. Je pa bil tudi strahoten obračun, masaker z ljudmi, ki so bili na čelu sob, blokov … Mislim, da je bilo pobitih 300, 400 ljudi, z gorjačami, kamni in podobnim. Takrat sem to z veseljem spremljal. Danes na to gledam z drugačnimi očmi,  se sprašujem, kaj bi pa danes naredil, pa mislim, da bi vseeno bil zelo krut. Takšno je bilo takrat življenje. Osvoboditev je bila kot neko novo rojstvo.

Dušan Štefančič - 6

Ravno pred dnevi ste se vrnili iz Mauthausna, kjer ste obeležili obletnico osvoboditve.

Obletnice dobivajo drugačno obliko, preživelih skoraj ni več, zdaj v ospredje stopajo pričevanja, literatura … Res pa je, da so nekatere nacije, ki želijo svojo prisotnost tam močno poudariti. Prej so bili to Judje, zdaj Poljaki. Govorijo – Poljakov je padlo 6 milijonov. Ampak od tega je bilo 3 milijone Judov, ki pa jih Poljaki ne marajo. Tudi zato, ker zase pravijo, da so izvoljeno ljudstvo. Vprašanje, če ni iz tega črpal tudi Hitler, ko je o superiornosti prepričeval Nemce.

Prav to, kako ljudi prepričaš o takšnem sovraštvu, bojevitosti in moriji, za marsikoga ostaja osnovno vprašanje vojne.

Ko se je Hitler začel ukvarjati s politiko, je bila Nemčija v strahotni krizi, za kar so bili krivi tudi zavezniki, ki so po prvi svetovni vojni sesuti državi naložili nemogoče kazni. Kar je še delno delovalo, je bila industrija. In ti industrialci, ki so imeli denar spravljen po svetu, so stopili na njegovo stran, ker so videli, da bodo v sistemu, ki ga je obljubljal, lahko proizvajali. Pa čeprav za vojsko. A če želite imeti močno vojsko, potrebujete za to narod, ki je na to pripravljen. In Nemci so ta "narod" vzgajati že od rojstva. Pouk v njihovih šolah je bil ukrojen za to, da bo otrok nekega dne vojak, ki bo širil idejo velike Nemčije. In ko so ti otroci pozneje dejansko nadeli vojaško uniformo, so se borili z zagnanostjo, kot je ni imela nobena vojska. Zelo borbena je bila pozneje ruska vojska, a ta predvsem zato, ker so jim Nemci pobili veliko ljudi in je šlo za povračilni udarec, maščevanje. Nemci so bili prav zato do zadnjega prepričani, da bodo zmagali. To prepričanje je bilo v njih zakoreninjeno. Za njih alternative sploh ni bilo. Vse to v prvi vrsti torej rodi vzgoja.

Ko sva že ravno pri vzgoji – o svoji izkušnji predavate po šolah, spoznavate mlade ... Kakšne ljudi pa danes po vašem mnenju vzgajamo pri nas?

Politika je za mene umrla, ko sem priše domov in videl malikovanje Sovjetske zveze. O Sovjetski zvezi sem imel svoje mnenje, še pred vojno, ko sem bral njihove revije, polne bajk.

Pri spominu na vojno je danes razlaga že v drugi fazi, kar so zbrali v arhivih, kar je spisala literatura. Preživelih dejansko ni več, vse skupaj mora prevzeti zgodovina v neki dobri obliki, tudi pedagoški, vendar pa se tukaj zaplete. To bi se moralo že v šolah v neki formi razložiti. Pa ne otrokom v osnovni šoli, ampak do mature, ko se odločajo za poklic. Za določene teme moraš biti namreč dovolj fizično in psihično zrel, da jih dojameš. To vse skupaj je nepojmljivo, pokazati ambient, življenje, to večno preganjanje, vpitje … ne moreš. Lahko nekaj učinkov dosežeš s kakšnim rekvizitom, resnične groze pa se ne da predstaviti. Najbolj grozno je bilo zame, ko sem šel v Auschwitz. Ko sem videl sobane z ostanki, ki so jih pustili tisti, ki so jih pomorili. Kovčke, čevlje, proteze, očala … to te res prizadene. Jaz imam trdo kožo, ampak vseeno.

Osebno pa ugotavljam, da je pozornost mladih za to obdobje težko vzbuditi, še posebej pa ne ob petkih na zadnjo uro pouka.

Sicer pa mislim, da bi vsi mladi fantje morali v vojsko. Ker tam prideš do razumevanja, kaj je država. Namesto tega so vsi takšni mehkužci. "Joj, mama, pa kaj bom," sprašujejo. To ni prav.

Meni so v vojski rekli – nekaj stvari boš razumel, marsičesa pa nikoli. In tisto presneto posteljo je bilo treba urejati, da je bila bolj podobna deski kot postelji. Ampak to je vojaški trening, eden od elementrov, zakaj je bila nemška vojska tako dobra.

Pri nas tako pravzaprav ne vzgajamo nič. Manjka, da bi se vzgajala pozitivna in zdrava nacionalna zavest. Pa ne tako, kot se je to počelo v socializmu, kjer bi bila podlaga za vse komunistična partija.

Torej niste eden tistih, ki poudarja prednosti nekdanje skupne države?

Do nje sem bil zelo kritičen, ker sem državo in narode dobro poznal. Imam se za progresivnega človeka, ampak treba je biti razumen. Komunizem je bila utopija, ki si jo je lahko privoščila Sovjetska zveza. Velika je bila, lahko so se zaprli in si ustvarili svoj svet. Jugoslavija za to ni bila dovolj velika. Potem pa je prišlo še do avanture s samoupravljanjem, s katero smo se lepo sesuli. To je bilo težko gledati. Nikoli nisem bil v partiji, čeprav so me vabili. Ker sem zasedal visoke funkcije v gospodarstvu, so mi očitali nečlanstvo, pa nisem hotel. Ko sem bil v gospodarstvu, so nam v Beogradu govorili, koliko koristi ima Slovenija od skupne države – da sicer prispeva, ampak lahko prodaja na trg. Pa sem jim kar hitro povedal, da jim prodajamo, ker sami ne znajo narediti. Se je jasno videlo, ko so prepovedali nakupe v Sloveniji, pa je cvetel črni trg do Beograda.

Kako pa gledate na samostojno Slovenijo?

V demokraciji je vedno ogromno pametnih ljudi, ko je treba nekaj narediti, pa se ne morejo zmeniti, kdo je tisti, ki je najbolj pameten. V Avstriji imam prijatelja, ki je bil nekoč sindikalni funkcionar in se vedno jezi, ko mu rečem, da je zame najboljši sistem absolutizem. Ker tam se ve, kaj se je ukazalo in kaj se mora narediti. Edina težava je, da so absolutisti običajno neumni in zlobni, če so pa vsaj malo pametni, pa ne znajo ugotoviti, kdaj je čas, da se poslovijo.

Slovenijo vidim kot deželo, ki bo vedno imela težave, ampak bo vseeno uspešna. Absolutno sem prepričan, da bo uspešna. Pa čeprav se samo pritožujemo čez politike. Progresivna miselnost bo zmagala. Nekaj podobnega se je pravkar zgodilo v Franciji. Veliko je govorilo, "bomo šli iz EU", potem so se pa ljudje le vprašali – kaj bo pa potem. Kar zadeva Slovenijo, sem torej optimist. Realno optimističen, ne delam si nobenih utvar.

Težave pa so že zaradi demokratičnega sistema, kjer hoče vsak postaviti svoj lonček. Toliko se ukvarjamo z drugim tirom. Edino dejstvo, s katerim bi se morali ukvarjati, je, da je ta železnica za Luko Koper neobhodno potrebna. Težava je, ker se pusti, da se preveč ljudi kot na kakšnem travniku pase na projektu. Delal sem na projektu tretjega bloka šoštanjske elektrarne kot sodelavec banke. Šoštanj tri je bila termocentrala 300 MV, in takrat je bila situacija zelo podobna kot pri šestem bloku, celo težave je kuhalo isto podjetje – Alstom –  le da takrat nismo pustili, da bi stvari tako ušle izpod nadzora, čeprav so se ponujale celo nekakšne podkupnine. Pa je bila zgrajena v roku in za manj denarja od prve projekcije.

Ste podobno optimistični tudi glede EU in sveta, čeprav mnogi trdijo, da smo sredi zelo nevarnih časov?

Vsi mladi fantje bi po moje morali v vojsko. Ker tam prideš do razumevanja, kaj je država. Namesto tega so vsi takšni mehkužci. "Joj, mama, pa kaj bom," sprašujejo. To ni prav.

Moment nove vojne je najbolj pretil, ko je izbruhnila kriza, ki so jo skuhali v ZDA. Bo pa problem brezposelnosti ostal. Ljudi je preveč, roboti jim odžirajo delo. Z mirom je sicer tako, da če vzamete tisočletno zgodovino, ni bilo nikoli popolnega miru.

Kar zadeva EU, pa mislim, da bi morala biti zelo previdna pri včlanjevanju novih članic. Alternative ni. Socializem to enostavno ne more biti.

Kljub vaši življenjski zgodbi in izkušnjam ste velik optimist.

Ja, zato ker od negativnosti ni nobenega napredka. Imam prijatelja, leto je mlajši od mene, zdravnik, in je zelo črnogled, daje v nič Slovence. Pa mu vsakič povem, da če bi vse te črnogledosti držale, bi mi že zdavnaj izumrli. Pa tako dolgo živimo na tem koncu, čeprav nam sovražnikov nikoli ni manjkalo. Pa še svoj bogat jezik imamo.

Te negativnosti res ne maram. In tudi tega ne, da je menda vse zanič. Pri nas vedno vse predloge zavračamo, smo strašno pametni. Veste, po bitki je ogromno uspešnih generalov.

Veste, v življenju je za marsikaj najprej potrebno imeti predvsem veliko znanja, pa tudi veliko poguma.

Mene včasih vprašajo, pa kako si šel kar tako v Indijo. Ja, nekaj se mora v življenju dogajati in jaz sem se počutil sposobnega, da tisto opravim – in sem. Je pa bil tam še nekdo drug, ki je samo jamral. Ta je zdržal samo dve leti, potem pa je pobegnil domov.

Skupaj z Dušanom Stefančičem smo obiskali Mauthausen. Preberite reportažo.

UI Vsebina ustvarjena brez generativne umetne inteligence.
  • 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5
  • 6
  • 7
  • 8
  • 9
  • 10

KOMENTARJI (691)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

cetkoo
16. 02. 2022 21.06
+0
Res mi ni jasn, zakaj bi bil nekdo šele po odsluženi vojski dec. Dec postaneš, ko te naučijo, kako svojega soseda ubiti. Te filozofije so malo men.
sandi101
29. 04. 2020 12.31
+8
najbolj pa me skrbi to,da se človek nič ne nauči iz zgodovine in še danes je tako.
Našvasan_zob
27. 01. 2019 09.23
+2
Dej ti men povej kaj je človek , ki zunaj na -10C pusti na ketni psa boljši od unih k so folk lifral v koncent. taborišča?.... In tega folka mamo dons na periferiji nebroj..
felixkp
27. 01. 2019 09.32
+14
do določene mere se strinjam, vendar človek je že zdavnaj zgubil kožuh, ki ga je branil pred mrazom, nekateri kužki so tudi "narejeni" in mraz težko prenašajo, nekateri psi pa mraz prenašajo bolje. Npr. Huskiji in podobno. Tako, da posploševanje ni na mestu.
felixkp
27. 01. 2019 09.32
+2
do določene mere se strinjam, vendar človek je že zdavnaj zgubil kožuh, ki ga je branil pred mrazom, nekateri kužki so tudi "narejeni" in mraz težko prenašajo, nekateri psi pa mraz prenašajo bolje. Npr. Huskiji in podobno. Tako, da posploševanje in primerjava človek/ pes ni na mestu.
ivanv
27. 01. 2019 09.47
+7
Ti ljudje ki uvažajo neprirodne pse na naše področje in ne skrbijo za njih je vprašati za zdravje. Največ teh ljudi pa je v mestih in ne na periferiji.
Našvasan_zob
27. 01. 2019 09.19
-49
Joooooj kok cajta bodo še trajbal in jamral to mantro holokausta??.. Prebolte že... 70 let je že mem...
Abica
27. 01. 2019 09.27
+20
Se so zivi otroci ljudi, ki so umrli med drugo svetovno vojno. Imas pac to sreco, da ne spadas med njih. Pa tudi ce spadas, ti je verjetno vseeno. Brez empatije. Jah, zivljenje je gotovo lazje!
felixkp
27. 01. 2019 09.33
+19
ne štekaš zakaj, kajne....da se ne bi ponovilo.
ma?ipa?i
27. 01. 2020 19.03
+6
Kje si pa v tem članku opazil jamranje? A si ga prebral? Mogoče si navajen kritizirati vse naokrog od trenutka, ko se zjutraj zazreš v ogledalo.
gogi_
27. 01. 2019 09.17
-7
Delo osvobaja!
detect
27. 01. 2019 09.14
+30
najbolj pa me skrbi to,da se človek nič ne nauči iz zgodovine.
Našvasan_zob
27. 01. 2019 09.20
+3
Živ dokaz za to je cerkev, ki že 2000 let nateguje folk.. hehe
ivanv
27. 01. 2019 12.14
+3
Našvasanzob..sigurno si bil že 2000x nategnjen od cerkve????
sid33
27. 01. 2019 09.01
+37
Nikoli več fašizma, komunizma in podobnega zla...
RupniK
27. 01. 2019 09.14
+15
Zato je pa potrebno Slovenijo osvobodit starih miselnosti, da končno zadiha in tiste ki še vedno igrajo Nemce in partizane poslat na smetišče zgodovine!
sid33
27. 01. 2019 09.16
+8
Tako in končno izenačit komunizem in fašizem kot največje zlo dvajsetega stoletja...
Našvasan_zob
27. 01. 2019 09.21
+11
Kapitalizem, kjer ima 60 ljudi (za 1 LPP-jev bus) 60% vsega premoženja tega planeta je pa ful bolš ane .... :)))))
sid33
27. 01. 2019 09.27
-4
Ja boljše je od socializma, komunizma in fašizma...
Kaktus111
27. 01. 2019 09.34
+10
Rupnik )))))) Če ni "Nemcev" ni "Partizanov " ....... kaj še kar naprej trajbaš ....!!!!!!
Mejduš
27. 01. 2019 08.59
-11
Moti me to ker ni sam to napisal je pač en drugi ki trikrat več napiše kot je bilo verjamem da je tudi bil v takšnem boju da ni obupal da je razmišljal bol svetlo prihodnost je pač bil takšnih letih ki nekateri so bili bolni starejši in so obupali seveda v takšnem stanju jih je bilo veliko ki so umirali.
Lev07
27. 01. 2019 09.24
+15
Vmes je tudi nasvet, da naj bi se ljudje izobraževali - ti bi ga moral poslušati, ker je tvoj pravopis katastrofalen!
Antropozofija
27. 01. 2019 08.50
+45
Gospod Štefančič kapo dol.. Verjamem, da niste všeč ultra levim, ki idealizirajo socializem in skrajno desnim, ki zanikajo holokavst. Kakšna je razlika, če se pobije milijon ljudi ali šest milijonov.Zločin je zločin. Srbi tudi zanikajo etnično čiščenje v Srebrenici.. Neumnost ljudi ne pozna meja..
ivanv
27. 01. 2019 08.38
-24
Slovence so v večini v konc. taborišča pognali partizani in KP s svojimi nepremišljenimi akcijami pa to...
Kaktus111
27. 01. 2019 08.49
+15
Torej po tvoje bi moral vsi dolfet prisečt .....????????
Oliguma
27. 01. 2019 08.36
+48
Iz kavča z polno ritjo vsega je najlaže pametovat o taboriščih..eni ste res pomilovanja vredni..v svojih komentarjih..primite se raje kakega dela.
Dragonball
27. 01. 2019 08.35
-25
Tudi danes se v Evropi na tisoče ljudi pušča v mrazu in snegu(balkanska begunska pot), veliko jih na poti umre, so lačni in utrujeni...no pa se iz zgodovine zgleda nismo nič naučili in še kar dopuščamo tako ravnanje kot pod nacisti, fašisti in komunisti
a res je
27. 01. 2024 16.32
To so novodobni partizani? A nas bodo osvobodili imetja?
vicente
27. 01. 2019 08.33
+36
Skunk Works
27. 01. 2019 08.26
+17
Zahodni zavezniki so po zmagi opravii velik sodni proces v Nurnbergu, kjer so sodili vodilnim nacistom in ostalim vojnim zločincem. Sodni proces je opravljala armada tožilcev, zaslišali so tisoče prič, pregledali na milijone dokumentov, vse skupaj je trajalo leta in bilo ves čas skrbno pod drobnogledom svetovnih medijev. Na koncu je veliko nacističnih zločincev končalo na vrvi, drugi so dobili dolge zaporne kazni, po ponovitvi sodnih procesov čez nekaj let so nekateri bili celo izpuščeni. Tako izgleda osvoboditev pod demokratično in civilizirano stranjo. Tako izgleda prava osvoboditev, kjer se pravilno izstavijo računi in se lahko ljudje po vojni posvetijo prihodnosti ne da o razklani še desetletja in desetletja. Če bi te ljudi enostavno na hitro pobili in zmetali v jame, kot se je dugajalo nekje drugje po evropi, ptem bi bili ti sovoboditelji enaki barbari in enako zlo kot nacisti. Samo eno zlo bi zamenjalo drugo zlo in nič drugega.....
RupniK
27. 01. 2019 09.16
+4
travc
27. 01. 2019 08.12
+38
Gospod Štefančič je veliko pretrpel zraven pa še na miljone ljudi zaradi ljudi,ki bi bilo bolje,da se ne bi nikdar rodili.Tudi danes imamo na položajih po svetu politike,ki to niti približno ne bi smeli biti.
malametulja
27. 01. 2019 08.08
+62
Spostovanja vreden gospod, ki je v najtemnejsem obdobju svojega zivljenja skusal poiskati moc in to ohranil celo zivljenje. Moj poklon...
Kliko7
27. 01. 2019 08.02
+9
ni_mi_vse_eno
18. 05. 2017 17.54
+24
Voltaire: "Če želiš izvedeti, kdo ti vlada, enostavno odkrij, koga ne smeš kritizirat" --- Svobodni smo, da izberemo levo ali desno in kritiziramo vse politike, le ne sprašuj se, kdo ustvarja denar iz nič in ti ga posoja za dolg in obresti na obresti. Ne sprašuj se, zakaj so vse države zadolžene in komu so dolžne.
ni_mi_vse_eno
18. 05. 2017 17.53
-22
V taboriščih je ogromno ljudi umrlo zaradi tifusa. Bolhe so prenašalke tifusa, Zyklon B je plin, ki je bil uporabljen za ubijanje bolh in s tem omejevanjem obolevanja zapornikov za tifusom. Iz ZDA je potoval v času železne zavese incognito Fred Leuchter, ker je hotel najti dokaz množičnega ubijanja z zyclon B plinom. Svoje ugotovitve je navedel v "Leuchter report" = "Leuchter poročilo". Google it.
ni_mi_vse_eno
18. 05. 2017 17.45
-14
Poljakov je padlo 6 milijonov. Ampak od tega je bilo 3 milijone Judov --- rdeči križ govori o 271,301. Poučite se: "red cross concentration camp death count" = "poročilo rdečega križa o smrti v koncentracijskih taboriščih"