'Izsušenega telesa, bleda in izčrpana je opravičujoče sedla in izjokala stisko revščine'

Ob pol šestih zjutraj so me ob Savi pozdravljale ptice. Svežina reke mi je zbistrila misli. Večkrat sem pomislila, kaj bi jaz brez Save in njene čudovite narave.

Misli mi prepleta ena od zgodb, s katero se ukvarjamo. Petčlanska družina izgublja tla pod nogami. Starša sta imela več let nezanesljivo zaposlitev, ki jima ni zagotavljala niti zdravstvenega zavarovanja. Neskončno pa sta bila hvaležna za stanovanje ljubljanskega stanovanjskega sklada, ki so ga dobili pred leti. Zares sta se trudila, da bi sproti poplačevala obveznosti. Ni jima uspelo. Že od samega začetka sta kolobarila s položnicami, pogosto tudi do opominov za zapadla plačila. Iz izkušenj pa vem, da je izjemno težko ob takšnih stiskah ohraniti uspešen partnerski odnos. Trudila sta se zanj. Vse sta podredila potrebam svojih treh talentiranih otrok, ki pa jim nista uspela uresničiti sanj – da bi vsaj kak dan preživeli skupaj zunaj domačega doma. Želja staršev, da zmoreta preživeti, ne da bi otroci v šoli čutili prikrajšanost ali izločanje, je terjala, da so pričele prihajati izvršbe in ...

Hrane že kar nekaj let komaj za tri lačna usteca

Otrokom je mamica pripravljala obroke, sama pa ni sedla z njimi za mizo, ker je bilo hrane že kar nekaj let komaj za tri lačna usteca. Nikoli ni nikjer prosila za kakršnokoli podporo in pomoč, le oba z možem sta se izogibala znancem, celo sorodnikom, da ni bilo treba predstavljati lastne stiske. Ko je mamica našla pot do nas, je dobesedno kolabirala. Izsušenega telesa, bleda in izčrpana je opravičujoče sedla. S pogledom, uprtim v tla, je izjokala stisko večletne revščine, iz katere ni več videla izhoda.

Zgodba se dobro razpleta in v njihovo podporo in pomoč smo vključili tudi institucije.

Junak Deželak

Že pred sedmo uro zjutraj se ekipa sodelavcev ZPM Ljubljana Moste Polje zbere na parkirišču. Tokrat smo še posebej dobre volje, saj se družno odpeljemo v Radomlje. Opremljeni smo z napisi in baloni ter pozitivno energijo. Pred kulturnim domom čakamo slovenskega junaka - Deželaka, ki v svoji naporni in občudovanja vredni akciji zbira sredstva tudi za otroke, ki jih srečuje v našem letovišču v Zambratiji, Kranjski Gori ... Za njihov zdrav razvoj, za njihova lepa in srčna doživetja, za uresničitev njihovih želja in sanj, da gredo vsaj enkrat v življenju na morje ali v hribe,  na potovanja. Med vrstnike. Zanje je pravi car. Velikokrat se mu zaupajo. Obiskuje jih s svojo srčno ekipo in ob njegovem in njihovem obisku izražajo navdušenje. Pa ne le to. Mnogo otrok ga je poimenovalo kar očka. Kajti njihova srčeca so tako polna ljubezni do te človeške duše tudi zato, ker so zavoljo prizadevanja Junaka Deželaka in njegove ekipe deležni tako zelo lepe priložnosti, kot so počitnice na morju ali hribih ali potovanja, počitniškega varstva in ... V varnem okolju, s srčnimi ljudmi, med vrstniki, ki postajajo pravi prijatelji. V okolju, v katerem se opremljajo s tako lepimi doživetji, ki preprosto ne zmorejo v pozabo. Z vrednotami in vzorčenji njihovega junaka, celotne ekipe in spremljevalcev, vzgojiteljev, animatorjev, ki jih spremljajo v najlepših doživetjih.

Tako zelo ganljive so zgodbe otrok, ki pogosto v solzah odpirajo svoje dušice in nam v naročje polagajo svoje bolečine. Koliko deset tisoč in več otrok in mladih smo spremljali skozi naša prizadevanja z namenom, da jih osvobodimo socialne izključenosti, trpljenja in da jim pomagamo sploh ustvarjati sanje. Pa hkrati postavljati življenjske cilje, daleč višje od tistih, s katerimi so prihajali v naše podporne projekte in programe; Botrstvo, Večgeneracijski center Skupna točka, Z znanjem čez ovire, pa tako zelo poznane organizirane prostočasne dejavnosti, kot so letovanja, tabori, potovanja, izleti. Pa v učno bazo, kjer nudimo obsežno brezplačno učno pomoč, pa seveda v Verigo dobrih ljudi, kjer prav zavoljo učinkovite pomoči otrokom vstopamo v družine s celostno podporo in pomočjo.

Tudi starše je nujno opremljati z vsem potrebnim, da zmorejo drugačno, samostojno in lepše življenje, kot so ga vzorčili do trenutka našega vstopa v družino. Težko si je predstavljati, v kakšnih stiskah v Sloveniji živi na tisoče otrok. Ob svojem večdesetletnem delovanju opažam, da otroci še nikoli prej niso izražali tako globokih ran in občutij, kot se to dogaja zadnja leta.

Dolgotrajna revščina družin, ki jo skrivajo pred okoljem, jim je podala sporočila nevrednosti, neenakosti, izločanja in delitve. In kar dojemajo kot najbolj boleče, da niso enaki svojim vrstnikom. Živijo z občutkom, da je njihov svet ujet v družinsko pomanjkanje vsega. Ne le varnosti in spodbud ter pogosto tudi ljubezni. Vse preveč jih želi prekinjati krog revščine družine tako, da sami skrbijo za preživetje staršev in sorojencev. Svoje otroške in mladostniške želje tako zelo podrejajo nezmožnostim družine. Pokukati iz brezna revščine na sončno stran življenja. Počutijo se krive za prepire staršev, v katere so ujeti. Za njihov razhod. Ves čas pa so obremenjeni s tem, da stanejo. Da je strošek njihovega življenja v družini preveliko breme. Ob vsem tem dobijo sporočila tako iz družbe kot iz družine, živel boš tako, kot živimo mi.

Z Mihom sva družno kolesarila le toliko časa, da sva si izmenjala mnenja in se spomnila njegovega obiska na letošnjih prvomajskih počitnicah v našem počitniškem domu. Ob tem ko karavana srčnega Junaka Deželaka nadaljuje pot po Sloveniji, sem ganjena ob naporih Mihe z ekipo in odzivih ljudi, podpori projektu in hvaležna vsem, ki jim je mar. Mar za otroke in ljudi v stiski, s tem pa za našo skupno prihodnost.