Dnevnik Anite Ogulin: Sami s kupom neplačanih položnic, s sramom in nemočjo

Tudi četrtek je dan, ko so naša vrata na stežaj odprta za velike stiske majhnih ljudi. Dva odrasla in najstnica, stara 14 let. Posledice nepredstavljive prikrajšanosti iz otroštva so najmlajši deklici razblinile željo po življenju. Že trikrat je poskušala s samomorom. Tokrat bi ga tudi storila, če je mamica ne bi zadnji hip, preden je pridrvel vlak, vrgla z železniških tirov, kjer je leže čakala na železno gmoto. Razumem stisko mamice. Tudi sama je kot otrok živela v pomanjkanju vsega, kar otrok najbolj potrebuje: varnost, spodbudo, ljubezen in toplino. Vzorci iz otroštva, ki jo spremljajo vse življenje, so se ponavljali. In vsi trije otroci jih živijo naprej. Starejša v težavah z odnosi znotraj družin, ki sta jih ustvarila pa tudi izgubila, mlajša deklica pa s popolno socialno izključenostjo in željo po smrti. Vem, da nimam pravih besed za mamico. Le objem, poln sočutja. Zgodba terja institucionalno pomoč, ne zgolj naše. To je že drugi primer v zadnjih štirih dneh. Presune me. Vselej me globoko presunejo stiske otrok in mladostnikov, ki kričijo po varnosti in tem, da bi jih nekdo imel rad … Ko bi se kot družba zavedali, kako strahotne posledice puščamo na otrocih in mladih, ki nimajo tistega, kar pripada vsakemu otroku – varen, ljubeč in topel dom, spodbudno okolje, potrditev.

Celotno družino vključimo v naše podporne programe. Seveda pa deklico z mamico usmerimo k strokovnjakom pedopsihiatrije. Naše izkušnje zelo potrjujejo, da se revščina vleče iz generacije v generacijo in se običajno pri peti generaciji preusmeri ali v dobro, prevečkrat pa v popolno razgradnjo osebnosti in pogubo. Prav zato, da bi prekinili to prakso, smo v čas in prostor postavili številne projekte, s katerimi celostno in celovito rešujemo stiske otrok, mladih in družin.

Vsi programi pod okriljem Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje so namenjeni tistim, ki potrebujejo našo pomoč. V Verigo dobrih ljudi vključimo družine z mladoletnimi otroki, ki so preverjeno upravičene do podpore in pomoči. Niso dovolj hrana, oblačila, obutev, higienski pripomočki, ki jih družine prejmejo ob prvem obisku in seveda dokler njihov problem ni rešen. Naše izkušnje so narekovale, da človek v stiski potrebuje sočloveka. Potrebuje biti slišan in razumljen. Potrebuje pogled na njegov problem z distance. Potrebuje novo socialno mrežo, psihosocialno podporo in pomoč, svetovanje, izobraževanje in tudi pravno pomoč. Potrebuje usposabljanje, da se lahko izvleče iz stiske. Tako zelo sem hvaležna našim, mojim mladim sodelavcem in strokovnjakom ter prostovoljcem, ki tem družinam pomagajo. Hvaležna sem vsem donatorjem in medijem pa vsem tistim, ki zares podpirajo naša poznana prizadevanja. Ne zgolj opolnomočiti naših uporabnikov v stiski za novo, lepšo drugačno pot, ves čas tudi opravičiti zaupanje donatorjev in družbe kot celote, da je sleherna podpora, sleherni cent porabljen strogo namensko. In tako zelo se trudimo ustvarjati pogoje zdravega razvoja in enakih možnosti otrokom, mladim in družinam in hkrati ozaveščati, da šteje prav vsak človek.

Pred nami je očka samohranilec iz Gorenjske. Prišel je s hčerko študentko, tako zelo skromno oblečeno, da je takoj jasno, da je ubožica že zaradi videza povsem socialno izključena. Oče je zaposlen več kot polni delovni čas. Toda znašel se je v dolgovih, ki njemu in njegovima bolnima otrokoma preprečujejo osnovno preživetje. Po licih mu tečejo debele solze. "Nisem prišel prosit. Vem, da je mnogim težje, ampak ne zmorem več, ne zmorem več." Njegovo telo drgeta, sram ga je. Pred leti so ostali brez mamice, sedaj še brez starih staršev, ki so jim vsaj malce pomagali pri preživetju. Ostali so sami s kupom neplačanih položnic, s skrivanjem nemoči, s sramom in tesnobo. Imajo drug drugega in nihče od njih nobenega prijatelja. Oče pravi, da ne more razumeti, da gara vse dni, pa ne zmore v mesecu pokriti niti polovice obveznosti. Pred leti je najel kredit, da je lahko pokril stroške pogreba svoje žene in mame njegovih otrok. Težko mu je priznati, da tega še danes odplačuje. Seveda ga je bilo sram komurkoli povedati, da ni zmogel slovesa z lastnimi sredstvi, ker so že poprej živeli iz rok v usta. Pravi, da mu gre prav vse narobe. Še za račun, ki ga je poravnal, so mu upniki izstavili novega. Kljub ugovoru in dokazilom o plačilu so uvedli izvršbo in jo posredovali na banko, ki mu je blokirala račun. Večkrat sem pogledala dekle. Njegov pogled je ves čas usmerjen v tla, kjer je nastala lužica solz. S sodelavko Nino se večkrat spogledava. Bodriva se, da ob pogovoru preveč ne izražava čustev in se trudiva opogumljati in bodriti sogovornika. Po obsežnem pogovoru tudi to družino vključimo v celostno obravnavo in pomoč. Hkrati pa jih opremimo s hrano, oblačili za oba otroka in očeta ter s higienskimi pripomočki. Z vsem, česar že dolge mesece niso imeli. 

Na pogovor pride še en očka, ki je za pot do nas porabil dve uri z vlakom. Zanj je odštel zadnje cente. Gre za štiričlansko družino, sam je po prometni nesreči ostal invalid. Nima invalidskega nadomestila, ni zaposljiv, zato se trudi z delom na črno. Žena je zaposlena za skrajšan delovni čas. Živijo v občinskem stanovanju, ki ni podobno ničemur, po slikah sodeč je razpadajoči skedenj, ki ga sama silno počasi zaradi pomanjkanja sredstev obnavljata. Stanovanje je majhno, vsi so v eni sobici in kuhinji. S težkim srcem prizna, da ne zmorejo več brez pomoči. Deklici tako zelo radi in dobro plešeta, želita si dejavnosti, pa jima jih starši ne morejo omogočiti. Pove, da sta z ženo tudi nehala sanjati, da bi odpeljala deklici na počitnice, saj tudi sama z ženo še nikoli nista bila na morju. Nikoli si niso mogli privoščiti niti izleta, kina ali česarkoli izven domače vasi. Skrušen, ker bi želel delati in poskrbeti za družino, priznava, da to ni več življenjska pot, ki bi si jo deklici zaslužili. Še manj pa taka, o kateri je sanjal. Počuti se nesposobnega, ker ne zmore poskrbeti za družino. "Deklici sta lačni. Ni prav, da jima ne zmorem zagotoviti niti zadostne hrane," pravi in znova zajoče. Tudi moški jočejo. Ker so izgubili moč, dostojanstvo in ker je neuresničljiva želja, da bi bili steber družine.

Še več in vsakič preveč težkih zgodb slišimo in rešujemo ta dan.

Vmes pa pogovori z novinarji, ki se skupaj z nami trudijo, da bi pristojni v naši državi končno dojeli, da smo postali dežela premnogih nasprotij. Premnogih krivic, ki jih doživljajo ljudje z obrobja naše družbe. Nasprotij, ki niso videni politikom, ki odločajo o njihovih – naših usodah.

V okviru Verige dobrih ljudi, v kateri skupaj z Botrstvom deluje Enotna pravna točka, smo z odvetniško pisarno Zidar Klemenčič oblikovali že tretji Manifest, v katerem smo predlagali sistemske spremembe za zaščito otrok in družin pred revščino. Želimo in prizadevamo si, da se v Sloveniji sistemsko izkorenini revščino. Z izjemno podporo Pro Plusa želimo opozoriti na nekatera neskladja, med drugim na dejstvo, da je otroški dodatek prešel v socialne transferje in danes deluje kot socialni korektiv, kar seveda ni prav. Ker temu v sami osnovi ni namenjen. To so sredstva, ki podpirajo zdrav razvoj otroka od rojstva pa do polnoletnosti. Naša želja je, da bi otroški dodatek, ki je v osnovi namenjen otroku za njegovo izobraževanje, preživljanje in vzgojo, prejemali otroci tako, da se ga umesti v družinsko in ne v socialno politiko. Vsakodnevno opažamo, da ga družine, ki pridejo k nam po pomoč, porabijo za kritje najbolj osnovnih stroškov in za golo preživetje. To se nam zdi tako pomembna stvar, saj je za slehernega otroka in njegov razvoj pomembno, da ima spodbudno okolje in ugodne možnosti za svoj razvoj.

Nad deževno Ljubljano se spušča mrak, ko se pripravljam za odhod domov, vmes pa dobim sporočilo: "Odhajam. Ne zamerite mi, za to družbo sem smet, moja otroka bosta lažje preživela brez mene, ni več poti nazaj. Hvala za vse ..."  Za življenje mlade mamice gre …