'Štedil je pri hrani. Zaužil jo je le vsak drugi ali tretji dan'

Ko se vrnem domov, slišim zvonjenje telefona. "Gospa, odklopili so nam elektriko," razburjen glas na drugi strani. Družina se je znašla v stiski, ne po svoji krivdi.  Pridem v pisarno in iščemo rešitve, kako jim lahko pomagamo.

Hkrati se ta dan soočam s smrtjo dveh mladih mamic, ki sta za seboj pustili majhne otroke. Težko sprejemam dejstvo, da otroci ostajajo brez mamic. Ker iz izkušenj vem, kako močno zarežejo izgube staršev v otroške dušice. In če nimajo ustrezne pomoči, jih praznina spremlja v odrasla življenja. S sodelavkami se sestanemo in se pogovarjamo o načinih podpore svojcem.   

Bližajo se poletne počitnice. Nanje se vsako leto zares zavzeto pripravljamo že vse od februarja. Izobražujemo in usposabljamo spremljevalce otrok, urejamo počitniške domove in pripravljamo programe. Vse to in še več, da bi otrokom pričarali zares tisto, kar potrebujejo v varnem, spodbudnem, urejenem okolju. Tako na morju kot v gorah, pa tudi kjer potekajo počitniška varstva, izleti in potovanja.

Počitniški programi so izredno bogati in seveda zahtevni in odgovorni za vsakega od nas. Zares prav vsakega otroka sprejmemo, spremljamo in obravnavamo, kot da smo mu starši. Za čas, ko smo skupaj, postane preprosto naš. Vsako leto pa se pojavljajo težave pri umeščanju otrok v izmene, saj se mesta hitro polnijo. Veliko jih napolnimo z otroki, ki potrebujejo spodbude, odmik od doma, in ki jim starši ne zmorejo omogočiti počitnic z vrstniki – sami pa tudi ne zmorejo vsaj nekaj dni oddiha. S sodelavkami se trudimo urediti ustrezen termin in destinacijo tudi za tiste otroke, za katere starši vztrajajo, da jih umestimo v prepolno izmeno. Predlagamo umestitev v druge izmene in lokacije, vendar žal prepogosto naletimo na nerazumevanje.

Medtem telefon zvoni in zvoni, ne utegnem se oglašati. Na hodniku me ustavi mamica. Pojasnjuje stisko, ki je zares velika, še preden jo povabim v pisarno. Zasebni najemodajalec jo meče na cesto skupaj z otroki, ker prodaja stanovanje. Gospa nima prav nobene socialne mreže, sorodnikov, nikogar.  

Ko najdemo zasilno rešitev, mi sodelavka izroči telefon. Sogovornik je razburjen, saj so se po že pred dvema letoma uspešno zaključeni zadevi znova znašli v situaciji, ki je ne zmorejo reševati sami. Preti jim izvršba. Zgodba pa je zapletena, povezana z družinsko zapuščino. Otroci so po smrti staršev podedovali tudi dolgove, ki so bremenili nepremičnino. S pro bono odvetniško pomočjo Nine Zidar Klemenčič, več kot 3.000 jih je rešila, smo jim ohranili streho nad glavo in jim pomagali, da so zmogli znova zaživeti brez dodatnih bremen. Pa je povsem nepričakovano padlo nanje novo breme preteklosti. V reševanje vključimo pravno pomoč.

Nato sestanki, dogovori, pogovori, obiski ...

Že držim za kljuko, da zapustim prostore Proletarske, ko slišim za menoj prijazen pozdrav. Sem ta in ta –"po telefonu sva se slišala in dogovorila za srečanje. Oprostite res nisem zmogel priti ob dogovorjeni uri. Imel sem izpit,"  pravi suhljat in bledoličen fant. Bil je še otrok, ko sta se starša razšla. Skrb in vzgojo zanj je prevzela mama. Ki pa je imela za fanta že dodelan načrt, kaj bo v življenju počel.

Redka srečanja z očetom so ga tudi obremenila z ukazi, katero šolo naj izbere.  Sam pa je že kot otrok sanjal o poklicu, ki ga je obema predstavil, pa se z njim nista strinjala. Uspešnega in talentiranega dečka so torej usmerili v srednjo šolo, najbližjo kraju bivanja. Tudi zato, ker mama ni imela sredstev za dijaški dom ali prevoze do šole in nazaj. Ker deček ni zmogel proti svoji volji, v določeni šoli ni bil uspešen. Zato se je sam prešolal na želeno šolo. Mama mu je pokazala vrata, oče ga ni hotel sprejeti. Nihče pa ga tudi ni hotel podpreti na želeni poti izobraževanja.

Fant si je našel drugo silno skromno prebivališče in se vključil v izredni izobraževalni program. Odločen je bil, da sam izpelje svojo izobraževalno pot. Našel si je delo. Zaslužek pa mu ne dopušča, da bi zmogel preživeti. Zato je štedil pri hrani. Zaužil jo je le vsak drugi ali tretji dan, vmes pa je pil vodo. In se večkrat v šoli tudi onesvestil. Poslušam njegovo željo, da čim prej zaključi izobraževanje, da bo lahko ustvarjal, kar ga že sedaj osrečuje in veseli. Skozi misli mi hitijo zgodbe številnih otrok in mladih, ki so tako kot on sanjali o svoji poklicni poti. Ki ni bila uresničljiva – zavoljo šibkega materialnega in finančnega stanja družine. Pa so postali "naši" in s podporo in pomočjo botrov projekta  Botrstva – pa še s plačilom dijaških domov in pogosto tudi z brezplačno učno pomočjo – uresničujemo sanje. Zares sem ponižno hvaležna vsem, ki jim pomagate. Že več kot devet tisoč otrok in mladih je samo skozi projekt Botrstvo doživelo podporo do te mere, da zmorejo sami uspešno naprej.

Objame me hvaležna toplina, ker fanta lahko takoj vključimo v štipendijski sklad podjetja Iskra, ki skozi fundacijo Iskrice omogoča štipendiranje skoraj tridesetim mladim, ki brez tovrstne podpore sploh ne bi zmogli dosegati zastavljenih ciljev.
Fantov zaskrbljeni obraz se razširi v sproščen nasmeh. Ko odhaja, pomislim na jutranjo obljubo možu, da se bom danes zares vrnila domov pred večerom. Da bova skupaj na vrtu, ki ga ureja pretežno sam. Meni ostane le puljenje plevela in sajenje cvetja …

Moža ni doma. Za delo na vrtu je prepozno. Poklicala je tudi Alenka, nisem ji še zmogla vrniti klica. Po pogovoru mi je lažje. Njeno zdravstveno stanje se je že izjemno izboljšalo.

Večer mi navrže še veliko obveznosti. Ko s knjigo ležem v posteljo, se zavem, da se noč preveša v nov dan.