Obiski po domovih bi morali biti dnevna praksa socialnih delavcev

Skuham kavo in pregledam elektronsko pošto. Ura je šest in že sva z našim kosmatincem za Savo. Po dolgem času sva deležna sončnega pozdrava. Ker sem to jutro s seboj vzela telefon, prileti sms sporočilo gospe, ki nujno želi priti na pogovor.

Pričakam gospo z Goriške na Proletarski in k pogovoru povabim sodelavko Nino in pravnico Tjašo. Pogovarjamo se kar v naši sobi, saj so vsi drugi prostori zasedeni. To je namreč dan, ko naša terapevta Andrej in Monika opravljata pogovore s številnimi uporabniki.

Sledimo zbrani pripovedi mamice dveh šoloobveznih otrok, ki preboleva agresivno onkološko bolezen. Borka je. Že kot otroka jo je zapustila mama. Živela je v rejniških družinah in zavodih. Doživela je strahovite travme, ki pa jih je previdno zlagala v dno svoje duše. Izobrazila se je. Se poročila in postala mama. Z možem sta imela skupno podjetje in ustvarila skupen dom. Otroka, delo, podjetje. Nič prostega časa, nič počitnic, ničesar. Ko sta bila otroka še čisto majhna, je mož prišel z zahtevo, naj takoj izprazni hišo in odide z otroki vred.

Odšla je svojim bitkam naproti. Ureja stečaj podjetja, kot samozaposlena je njeno bolniško nadomestilo mizerno. S preživnino in otroškimi dodatki ne zmore več osnovnih življenjskih stroškov. Njena bolezen je hitro napredujoča, bori se zase in za otroka. Skupaj napravimo celovit podporni program, gospo objamemo in se poslovi.

Takoj zatem sva s sodelavko Doris že na poti v Hofer. Njihovi sodelavci so se prostovoljno organizirali in pripravljajo živilske pakete za naše družine. Čudovit pogled je, ko prideva v skladišče. Hofer je izjemen podpornik programa Botrstvo. Ko se dogovarjamo o logistiki, me preplavi strah in žalost, saj nimamo ustrezno velikega skladišča. Na raznih koncih Ljubljane sem prosila za večji skladiščni prostor, ki ga nujno potrebujemo za oskrbo družin iz cele Slovenije, a nisem bila uspešna.

Iz naše čudovite Vile Šumice dobim klic, da je naša kuharica dobila poziv za operativni poseg in tako iščemo nadomestilo za vsaj mesec dni. Zares ne morem verjeti, da med iskalci zaposlitve ni kuharjev. Potolažim jih, da bom zagotovo uredila nadomestilo, in že hitim nazaj na Proletarsko, da uredim še mnogo stvari, ki me čakajo, preden se odpravim na teren. Ob petkih in sobotah, pogosto pa tudi med tednom v popoldanskih urah, se odpravim na teren na ogled stanja v družinah. Včasih kar sama, včasih s sodelavko Nino ali Živo, ki gre tokrat z mano na vzhodni konec Slovenije. Nenapovedano imava ogled domov dveh družin, prosilk za pomoč, ki so jih na nas usmerile strokovne službe. Oba predstavljena problema sta urgentna in ugotovimo, da zaradi zapletenih razmer, potrebujemo sodelovanje lokalnega centra za socialno delo.

Ko obiščemo prvo družino, na vratih v hlev orodje popravlja suhljat zguban gospod. Presenečen je in takoj stopi v hišo po ženo, tudi ona je vznemirjena. Okrog tekajo trije radovedni šolarji, eden od njih ima zelo očitne razvojne tegobe. Notranjost hiše je temna, vlažna in hladna ter močno neurejena. Pohištvo, kolikor ga je, pa je skupaj z vrati v celoti polomljeno in ne služi več svojemu namenu. Sama neurejenost odraža, da mamica gospodinjsko ni funkcionalna. Starša predstavita svoje zares globoke težave, ki jim nista več kos. Ne zmoreta več skrbi za šolajoče otroke, predvsem za najmlajšega, ki potrebuje dodatne terapevtske in druge obravnave. Staršema posredujemo naloge, ki jih morata opraviti v tednu dni, v tem času pa pripravimo celovito podporo za družino. 

Nadaljujemo z obiskom druge družine, ki živi v najemnem podstrešnem stanovanju. To je minimalno opremljeno, nimajo niti kuhinjskih elementov. Vendar je snažno, pospravljeno in urejeno. Potrebno je popravila, saj jim iz strehe ob deževju močno zamaka. Tla so razmajana in nevarna. Oba starša sta zaposlena, vendar je njun prihodek minimalen in zares ne zmoreta niti osnovnega preživetja, kaj šele popravila tega podstrešnega stanovanja, še manj pa njegove opreme. Doslej na CSD niso iskali posebne podpore. Dogovorimo način podpore in pomoči in se odpravimo na evalvacijo obiskov.

Ob vračanju v Ljubljano si z Živo glasno želiva, da bi bilo ljudem v stiskah zagotovo lažje, če bi strokovne institucije vodile tako sočutne in prizadevne osebe, kot je direktorica Metka iz CSD Brežice, ki se nama je prijazno pridružila danes. Pa še veliko drugih, brez katerih zares ne zmoremo učinkovito in uspešno vstopati v življenja otrok, mladih in družin za čas, ko nas potrebujejo. Še enkrat ugotavljava, da bi obiski po domovih morali biti dnevna praksa socialnih delavcev. Izvajali jo bodo lahko šele takrat, ko bodo pristojni na MDDSZ prenehali z birokracijo, ki odžira čas in energijo za ljudi v stiski.

Proti večeru se vrneva domov in dobim klic moje zlate hčere. V tujini, kjer živi s svojo čudovito družino, je pravkar zaključila mandat občinske ministrice za kulturo in turizem. Ponosna sem nanjo, na njenega ljubečega moža in na moja krasna in uspešna vnuka. Skoraj ni dneva, da se ne bi pogovarjali po telefonu in izmenjali občutij. Pogovor me je osrečil in razblinil sledi utrujenosti. Potopila sem se v gospodinjska opravila, nato pa sedla za računalnik in se poglobila v opise stanj družin v stiski.