Nečak prvič v javnosti: Diego je izgubil voljo do življenja

Potem, ko sta minila dva meseca od smrti Diega Maradone, je v javnosti prvič spregovoril nečak slavnega nogometaša Johnny Esposito. Esposito je bil po vsej verjetnosti zadnji, ki je Maradono videl živega, saj je z njim pojedel zadnji obrok pred spanjem, nato pa se odpravil v zgornje nadstropje hiše v San Andresu. Maradono so naslednje dopoldne našli mrtvega, kot vzrok pa so ogledniki navedli pljučno embolijo.

"Dobil sem občutek, kot da si ni želel več (živeti, op. a.). Čutil sem, da ni več želel, ni več želel ..." je za KZO na robu solz dejal Esposito. "V zadnjih 24 urah sva počela tisto, kar sva počela vsak dan: gledala televizijo, veliko nogometa, pila mate in nič drugega. Čutil sem, da ni želel več. Rekel sem mu denimo: 'Greva hodit vsaj na vrt.' On pa ni hotel, ker je enostavno izgubil voljo. Poskušal sem ga razvedriti, a rekel mi je: 'Živel sem 60 let in bil prikrajšan za marsikaj, tako ne želim več naprej!' Ne vem, če je čutil (da bo umrl, op. a.), a samo zato, da te je zbadal, ti je rekel: 'Živel sem do 60. leta, ne želim več!' A takrat ne razmišljaš ... Če bi vedel, potem bi tisti večer ostal z njim."

Do zadnjega govoril o nogometu
Dodal je: "Ni dovolil, da bi mu pomagali. Ne vem, zakaj ... Ne vem, zakaj se ni boril tako, kot se je vedno. Morda zato, ker ni več mogel niti brcniti ene žoge."

Dejal je, da sta se poslovila z besedami: "Čav, se vidiva jutri!" Zadnji skupni obrok je bila telečja zarebrnica po milansko s solato. 

"Jedla sva in govorila o nogometu. Bil sem v drugem nadstropju, on pa zaradi težav z nogo spodaj, da mu ne bi bilo treba hoditi po stopnicah gor in dol. Šel sem spat in dobro ... Diego je težko jedel, a težko mu je bilo zaradi slabega razpoloženja, ne zaradi kakšnih drugih težav," je še dejal Esposito.

"Zbudil sem se med deveto in deseto uro zjutraj. Šel sem dol, pozajtrkoval, okoli enajste pa so prišli zdravniki in ... Ni več ... Ni se več odzival. Veliko zaradi preiskave ne morem govoriti. Prej so ga videli zdravniki, ko sem vstopil, je bil že mrtev. Ura je bila okoli 11.30. Ničesar nisem slišal, a po besedah zdravnice je hodil gor in dol po sobi, a jaz ga nisem slišal. Skozi glavo mi je šlo na tisoče stvari. Govoril sem: 'To ne more biti res ...' Menim, da ni trpel. Znotraj vsega hudega mi v spominu ostajajo lepi trenutki, ki sem jih v zadnjih trenutkih preživel z njim."