O čem ni želel govoriti Golemac po novem porazu Cedevite Olimpije?

Poraz proti favoriziranemu Joventutu sam po sebi ni nobena tragedija, a če vzamemo v obzir, da je bil to že deseti neuspeh na mednarodnem prizorišču, je splošna slika okrog Cedevite Olimpije prej zelo meglena kot svetla.

Če pustimo številne poškodbe ob strani, ki so nedvomno vplivale na podobo zasedbe Jurice Golemca v dozdajšnjem delu sezone – vsaj, kar se nastopov v evropskem pokalu tiče – bi morali Ljubljančani kljub vsemu pokazati bistveno več. Tu v prvi vrsti mislimo na nekatere nosilce igre, ki še vedno bolj skrbijo za polnjenje lastne statistike kot pa za učinek moštva kot celote. In od tod je treba izhajati, ko je govora o kar desetih evropskih porazih v tej sezoni. Po lanskem četrtfinalu proti Bursasporu so bile ambicije klubskih funkcionarjev in tudi širše javnosti pred začetkom nove sezone posledično velike oziroma večje. V določenih trenutkih se je omenjal celo polfinale, a to je bil račun brez krčmarja. 

Moštvo Cedevite Olimpije v dozdajšnjem delu sezone kaže dva diametralno različna obraza. Če so Yogi Ferrell, Josh Adams, Alen Omić in druščina zelo uspešni v regionalnem tekmovanju (Liga ABA), je slika v evropskem pokalu na žalost povsem drugačna. Kljub (večkrat omenjenim) poškodbam Zorana Dragića, ki bi s svojo bojevitostjo in nepopustljivostjo Ljubljančanom v teh trenutkih prišel še kako prav, Marka Radovanovića, Jana Kosija in predvsem hrvaškega krilnega centra Karla Matkovića je kot na dlani, da bi morali imeti zmaji vsaj zmago ali dve več na svojem računu.

Tako pa ostaja grenak priokus zaradi nekaterih zapravljenih priložnosti, ki so posledica prevelike sebičnosti določenih posameznikov. Vleči primerjave z moštvom iz lanske sezone ne bi imelo nikakršnega smisla. Zakaj? Preprosto zato, ker je kljub nekaterim nasprotujočim si mnenjem več kot očitno, da je bila lanska zasedba z Jacobom Pullnom, nekdanjim kapetanom Jako Blažičem, Zackom Augustom ter s kasneje priključenimi Omićem, Dragićem in Ferrellom bolj kakovostna od letošnje."Čestitke Joventutu za zmago. Imeli smo svoje možnosti, a jih nismo izkoristili, verjetno zaradi zmanjšane rotacije in nekaterih ostalih zadev, ki so se zgodile v zaključku tekme," je s skopo izjavo za uradno klubsko spletno stran Golemac dal slutiti, da v taboru Cedevite Olimpije v tem trenutku ni vse tako, kot mora biti.

O čem natančno trener zmajev ni želel govoriti po novem bolečem evropskem porazu, ve le on. Mi pa lahko le ugibamo, da je morda mislil na sodniško trojko, ki je pri vodstvu Olimpije s šestimi točkami razlike sredi zadnje četrtine sprejela nekaj zelo mejnih odločitev, ki so šle povečini v škodo zeleno-oranžnih. Golemac že lep čas tarna in govori, da ima ogromne težave že s sestavo samega treninga, poslovni direktor Davor Užbinec pa umirja žogico in pravi, da je Cedevita Olimpija ekonomičen in gospodaren klub, ki se ne želi zadolževati sredi sezone. Kakor koli že, do konca tekmovanja je ostalo še šest tekem upanja za Ljubljančane, da se po čudežnem scenariju, po katerem niso več odvisni sami od sebe, skušajo uvrstiti v izločilne boje. Za kaj takega pa bo potrebna takojšnja preobrazba določenih posameznikov, ki bi svojo nedvomno individualno kakovost morali že precej prej podrediti potrebam in ciljem moštva, ki je bilo pred sezono sestavljeno za napad na sam vrh Eurocupa.