Ali je prijateljstvo med navijači nasprotnih moštev mogoče?

Tradicionalni večni derbi med Nogometnim klubom (NK) Maribor in NK Olimpija v Sloveniji vzbuja največ strasti. Tribune so navadno nabito polne, navijači glasno izkazujejo pripadnost vijoličastim ali zmajem. Na letošnjem zadnjem derbiju v Ljudskem vrtu so bile sicer vijolice manj bučne, saj so Ljubljančani v prvem polčasu zadeli tri gole. Čeprav predstava zmajev ni spremenila končnega izida – Mariborčani so postali kralji slovenskega nogometa – je maloštevilne zelene navijače dvignila na noge, vijoličastim pa sklonila glave in jih prikrajšala za zmagoslavje na domačem terenu.

Razen nekaj bakel, ki so priletele na nogometno igrišče, in tradicionalnih vzklikov, ki so že na pol kletvice, večjih incidentov na tekmi ni bilo. Nas je predvsem zanimalo, kako se bo obneslo združevanje ljubljanskih in mariborskih navijačev. Prvič v zgodovini so namreč navijači nasprotnih moštev na pobudo NK Maribor in Mastercard na družinski tribuni sedeli skupaj.

Kljub dobremu namenu smo zeleno barvo med vijoličasto iskali kot iglo v senu. A ne zaman. Tri dekleta so zbrala pogum in visoko v zrak dvigala zelene šale. Ni bilo videti, da jim je neprijetno navijati med mariborskimi navijači. "Na začetku, ko smo prišle, nas je bilo malo strah, ko smo videle policijo, ampak se je umirilo, potem ko smo videle rezultat," je bila navdušena navijačica Olimpije Neža Fakin in dodala, da se med mariborskimi navijači ne počuti niti malo slabo in da se imajo s prijateljicami super. Prav vzdušje in druženje na tekmah sta glavna razloga za navdušenost nad nogometom.

Tudi njena prijateljica Mija Sluga se ni počutila ogrožene. Na tekme hodi zato, ker ji nogomet veliko pomeni. "Uživam, ko ga gledam. Uživam, kako se nogometaši mučijo in kako tudi sami uživajo. Uživam, ko zmagujemo, to je seveda pomembno," se je zasmejala. Obsoja pa kakršnokoli obliko nasilja in nasprotuje nešportnemu vedenju: "Je pa dobro, da navijamo – vsak za svojo ekipo – in da smo vseeno med seboj prijatelji, čeprav smo na igrišču nasprotniki."

Mladi fant Gal Gašilepej, ki smo ga prav tako srečali na družinskem sektorju, meni podobno: "Ni mi všeč, ko se tepejo. To ne sodi v nogomet." Ko smo ga vprašali, kaj zanj pomeni pozitivno navijaštvo, je brez obotavljanja dejal: "Da se lepo vedejo in govorijo: Maribor, dajte gol!"

Družinski sektorji – rešitev ali potuha?

Evropski in svetovni nogometni krogi že nekaj časa stremijo k uvajanju družinskih sektorjev, s katerimi želijo privabiti več družin na tekme in zagotoviti boljšo varnost. Da bi dobri praksi družinskih tribun, ki jih imata stadiona Stožice in Ljudski vrt, sledili tudi drugod po Sloveniji, se selektorju slovenske nogometne reprezentance Matjažu Keku, s katerim smo se pogovarjali pred kratkim, zdi odlična poteza. "Zame je to super ideja, ki mora zaživeti. Dobiti mora neko telo, neki temelj," je poudaril.

Skupni ogled tekme namreč lahko neguje družinske vezi in pomeni vrednoto. Slovenski nogometni selektor je zato prepričan, da je ne le pri nogometu, ampak pri vseh športih to nekaj najlepšega: "Na eni strani navijaške skupine, za katere sem vedno, na drugi pa družinski sektor, kjer lahko različne generacije skupaj spremljajo tisto, kar imajo rade, in tisto, za kar živijo."

Podobno vprašanje smo pred kratkim zastavili tudi nekdanjemu nogometašu Milenku Ačimoviću. Tudi njemu se zdijo družinski sektorji odlična ideja, vendar meni, da niso ključna rešitev: "Postaviti družinski sektor in reči, da bodo tukaj samo družine, in namestiti policiste okoli njih in misliti, da bomo tako rešili problem … Menim, da ga ne bomo. Problem je drugje. Ves stadion bi moral biti družinski sektor. To se zgodi v organizaciji s klubom, navijači, vsemi," je prepričan nekdanji nogometaš. Po njegovem mnenju izolacija družin ni smiselna, saj so otroci prikrajšani za pristna nogometna doživetja: "Ko sem odraščal, tudi mene oče ni peljal na družinsko tribuno, ampak na navadno, kjer sem pred in med tekmo in po njej poslušal prave nogometne zgodbe. Nisem razmišljal, da se mi lahko kaj zgodi, in verjamem, da tudi moj oče ne. To me je potem tudi navdušilo, da sem začel hoditi na tekme."

Nogomet povezuje generacije, nadaljuje tradicijo

Da skupni ogled tekme lahko povezuje družino in krepi športne vrednote, dokazuje tudi družina nekdanjega nogometaša Mitja Kovačeca. Srečali smo ga na družinskem sektorju s hčerko Gajo, kjer sta navijala za Maribor. Navadno pride tudi sin, ki je tokrat prišel s prijatelji in sedel na drugi tribuni. Ponosno nam je povedal, da tekme v Ljudskem vrtu obiskujejo redno. "Meni veliko pomeni, da lahko otroci vidijo pravo nogometno vzdušje. Navajamo jih na športno življenje, doživljanje lepih športnih trenutkov. To se mi zdi pomembno," je poudaril. Poleg tega se z otrokoma že ves dan pred tekmo pripravlja nanjo, kar pomeni, da posvetijo čas drug drugemu. "Na ta način smo bolj povezani, kot bi bili, če bi se posvečali zgolj svojim opravilom," je dodal. Otroka sta se nad nogometom navdušila, ko sta obiskovala njegove tekme. Ko smo Gajo vprašali, zakaj ji je tako všeč nogomet, je preprosto odgovorila: "Ker dajo gol."

Pomešali smo se tudi med navijače na tribuni, namenjeni zelenim privržencem. Čeprav jih je bilo zgolj za vzorec, so bili zaradi izida precej bolj poskočni in pripravljeni svoja čustva deliti z nami. Razlagali so, koliko let so že zvesti svojemu klubu, in pojasnjevali različne teorije, zakaj so zmaji edinstveni. Med njimi je bila tudi družina nogometaša Olimpije Harisa Kadrića, ki je ravno na tem derbiju zadel prvi gol za zmaje. Ponosna mama Amra Kadrić nam je hitela pripovedovati, da je njenega sina in moštvo prišla spodbujat vsa družina in da so neizmerno veseli, ker so tak rezultat dosegli v Ljudskem vrtu. "Gol mojega otroka je nekaj neverjetnega za nas vse," so jo prevzela čustva. Zaradi sina nogomet spremlja že 19 let in ji veliko pomeni tudi zato, ker je stični element družine. "Združuje tako stare starše kot nas, starše in brata, ter ostale podpornike," je dejala. Ob tem je izpostavila, da je navijaštvo v nogometu zelo zaželeno. "Verjetno da posebno energijo in krila igralcem. Vendar sem za navijanje v mejah normale, brez žaljenja. Mislim, da bi tega moralo biti več," je strnila misli.

Kaj torej pomenijo športno vedenje, pozitiven odnos, razumevanje in toleranca do nasprotnega moštva? Vsak ima o tem drugačne predstave. Morda pa da misliti preprosta, a močna Ačimovićeva misel: "Ves stadion bi moral biti družinski sektor."