'Cel stadion bi moral biti družinski sektor'

Milenko Ačimović je nogometnim zelenicam predan od malih nog. Talent, vnema in zagnanost so formula, ki ga je, vse do leta 2010, ko je zaradi poškodb končal kariero, popeljala od evropskega in svetovnega prvenstva do Lige prvakov. Čeprav je na mednarodnih nogometnih prizoriščih doživljal marsikaj, pa mu še danes zasijejo oči in se mu naježi koža, ko se spomni občutka, kako je, ko se zatrese mreža pred nabito polnimi tribunami.

Navijači so namreč pomemben del zgodbe. Za igralce ni enako, če igrajo pred praznim ali polnim stadionom. In kljub temu da je nogometno navijaštvo pogosto etiketirano kot incident, je Ačimović prepričan, da je pozitivno, nenasilno navijanje možno. Doživljal ga je namreč tudi sam: "V svoji karieri sem zelo užival v atmosferah, kjer so nas navijači spodbujali in smo zaradi njih dali še 20 odstotkov več moči od sebe. Atmosfer, ki so jih slovenski navijači ustvarjali za Bežigradom, ko smo odhajali na svetovna in evropska prvenstva, se ne spominjam niti malo po izgredih, ampak se spomnim res vrhunskega vzdušja, pravih navijačev in prepevanja slovenskih pesmi. To je res nekaj posebnega za nogometaše. Konec koncev, tudi če tisto 70. minuto ne zmoreš več, ko slišiš polne tribune, začneš dajati svoj maksimum."

Ko smo Ačimovića vprašali, ali obstajajo vzorni navijači oziroma kaj po njegovem mnenju pomeni zdravo, športno navijanje, je imel odgovor na dlani: "Če pogledate angleško ligo, potem lahko dobite občutek, kako naj bi bilo to videti. Kako je lepo igrati pred 50–60 tisoč ljudmi, ko res samo navijajo za tisto tekmo, za svoj klub in ga podpirajo ne glede na rezultat. Tudi če izgubijo – meni se je to v karieri zgodilo, ko smo izgubili domačo tekmo z 0 : 3 – ostanejo še 10, 15 minut po tekmi, jim dajo aplavz in jih spodbujajo za naslednjo tekmo. Tako nekako naj bi bilo videti pozitivno navijaštvo."

'Ni prijetno za igralca, ker se enostavno ne počuti varnega'

Če je bučno zdravo športno navijanje motivacija in gorivo za športnike, pa ekscesi ne le kvarijo pristno tekmovalno vzdušje, ampak se zaradi njih igralci počutijo nelagodno in ogroženo. Ačimović je to večkrat doživel. Kot primer je navedel derbije, ki jih je kot igralec Crvene zvezde odigral proti Partizanu v Beogradu. Zaradi nasilja in izgredov so bile tekme prekinjene. "Ni prijetno za igralca, ker se enostavno ne počutiš varno. Prišlo je od vdora navijačev na igrišče, do raket, dimnih bomb, solzivca. Enostavno ni bilo druge rešitve, kot da smo šli v tunel ali so celo prekinili tekmo," se je spomnil in ob tem pomislil, kako bi to sploh lahko preprečili.

Seveda odgovorov na to vprašanje nima, saj gre za kompleksno, večplastno problematiko. Je pa prepričan, da nasilno in sovražno vedenje ne sodi na nobeno športno prizorišče: "Tudi jaz osebno se nisem počutil varnega na igrišču. V Beogradu je vladala velika konkurenca med Crveno zvezdo in Partizanom. Med 50 in 60 tisoč res pravimi navijači, med katerimi vlada evforija, se potem najde manjša ekipa ljudi, ki vse pokvari. Ne trdim, da so navijač kot navijač ali skupina slabi, ampak so to določeni fantje, ljudje, ki jim je cilj uničiti tekmo. Jaz si tega drugače ne morem razlagati. Pravi navijač zagotovo uživa v atmosferi 70 tisoč ljudi, zvečer, ko je vse rdeče in belo – govorim, ko sem igral za Crveno zvezdo. Ampak očitno to nekaterim ne odgovarja in začnejo z raznimi sredstvi prekinjati tekmo." Izgredniki torej tekme ne pokvarijo zgolj ostalim navijačem, temveč tudi igralcem, razmišlja Ačimović. Ob tem je dodal, da se je sicer situacija v Beogradu v današnjih časih umirila.

Zaradi izgredov je na tribunah manj družin

Del Ačimovićeve nogometne zgodbe so bile seveda tudi družine, ki so hodile na tekme, spodbujale igralce in se po tekmah pogovarjale z njimi. To je bilo nekaj čisto normalnega, je zatrdil. Vendar je prepričan, da so incidenti razlog, ki starše odvrača, da bi pripeljali svoje otroke na tekmo. Hitro se namreč lahko zgodi, da bakla prileti ravno vanje. "Vsi imamo v sebi nekaj zaščitniškega do svojega otroka. Raje se odločiš, da greš na tekmo sam, če obstaja 10–15 odstotkov možnosti, da se bo otroku kaj zgodilo," je pojasnil svoj vidik.

Prvič v zgodovini bo tudi slovenski otrok s pobudo Mastercard spremljal nogometnega igralca na finalni tekmi UEFA Champions League v Madridu.

'Cel stadion bi moral biti družinski sektor'

Da bi bile družine bolj varne in da bi jih več zasedlo nogometne tribune, evropski in svetovni nogometni krogi že nekaj časa uvajajo družinske sektorje na stadionih. Tudi na naših dveh – v Stožicah v Ljubljani in v Ljudskem vrtu v Mariboru – jih imamo. Ačimoviću se zdijo odlična ideja, vendar pa meni, da to ni ključna rešitev: "Postaviti družinski sektor in reči, tukaj bodo pa samo družine, ter postaviti ne vem koliko policistov okoli njih in misliti, zdaj bomo pa rešili problem … Mislim, da ga ne bomo. Problem tiči nekje drugje. Cel stadion bi moral biti družinski sektor. Do tega je treba priti v organizaciji s klubom, z navijači, v organizaciji z vsemi," je prepričan nekdanji nogometaš. Po njegovem mnenju namreč ni smisel v izolaciji družin, saj so otroci prikrajšani za pristna nogometna doživetja: "Ko sem odraščal, tudi mene oče ni peljal na družinsko tribuno, ampak na navadno, kjer sem pred, med in po tekmi poslušal prave nogometne zgodbe. Nisem razmišljal, da se mi lahko kaj zgodi in verjamem, da tudi moj oče ne. To me je potem tudi navdušilo, da sem začel hoditi na tekme."

Skupni obiski tekem povezujejo družino, navdušenje se na ta način lahko prenaša iz generacije v generacijo. Tudi Milenko Ačimović je včasih tekme obiskoval z očetom, zdaj skupaj navijata s sinom: "Ne boš pa mogel svojega otroka navduševati vedno. Sam si bo ustvaril svojo sliko tekme, stadiona, sliko o športu ali pa o gledališču oziroma kamorkoli ga boš že peljal. Sam se mora navdušiti in čutiti, da pripada na stadion in ga veseli pogledati tekmo. Mi smo lahko samo dodatni zagon, na koncu se potem odloči otrok."

Družinski obisk tekem lahko pomeni tudi priložnost za druženje, saj skupnega časa v današnjem hitrem tempu življenja in ob številnih aktivnostih kronično primanjkuje. Ačimović je opisal primere iz tekem v Veliki Britaniji in Franciji, ki jim je bil priča sam. Na stadionih so bili organizirani pravi družinski dnevi. Če je bila tekma na primer ob 16.00, so družinam na stadionu pripravili kosilo ob 12.00. Sledile so različne aktivnosti, medtem ko so čakali, da so prišli igralci. Potem so si ogledali njihovo ogrevanje, nato še tekmo. Igralci so otroke prišli tudi posebej pozdravit. Dan, ki je trajal okrog sedem ur, se je zaključil s skupno večerjo, je pojasnil Ačimović: "Zdaj ste me spomnili na to. To je bil res en lep družinski dan, ko otroci oziroma družine spoznajo nogometaše."

Kako otroci doživljajo, če se pred njihovimi očmi odvijejo huliganski prizori na navijaških tribunah?

Ali sta se naš nekdanji nogometni as in njegov 11-letni sin Mateo, ki prav tako stopa po nogometni poti, kdaj morala soočiti s temno platjo nogometnih strasti? Ačimović je vesel, da še nista doživela večjih izgredov. Sicer pa je prepričan, da je Mateo dovolj star, da točno ve, kaj je športno obnašanje in kaj ne. Poleg tega ga tudi sam opozori na stvari, ki se na tekmah oziroma tribunah ne bi smele dogajati. "Ampak midva sva najbolj osredotočena na igro, na igralce," je nasmejano dodal.

Tudi njegova 17-letna hči Klara je športnica – ukvarja se s plesom. Celi družini šport pomeni zelo veliko, je njihov način življenja. "Veliko se pogovarjamo o športu, največ seveda o nogometu. Vsak pa ima nekaj svojega, nekaj trenira, kar me zelo veseli. Jaz sem še vedno najbolj len. Ampak imam ženo, ki ima kilometrino in me razume, če kdaj rečem: ne da se mi, pojdite sami," se je veselo namuznil.

Sicer pa Milenko Ačimović prireja nogometne kampe za otroke – letos bo v Kranjski Gori organiziral že četrtega. Z njimi je 24 ur na dan, skupaj trenirajo, jedo, spijo … "Odgovarjam tudi na razna 'novinarska' vprašanja … kakšna vprašanja mi zastavljajo, res je zanimivo," se je zasmejal. Bistvo kampa je, poleg nogometa, da otroci ne smejo uporabljati elektronskih naprav. Torej pet dni športnih počitnic brez telefonov, brez igric. "Smo v naravi, igramo nogomet, pogovarjamo se. Če mi uspe, pripeljem zvezdnike, da jih pozdravijo. Odigramo tudi tekmo v Avstriji. Upam, da uživajo, ker moram priznati, da tudi jaz uživam z njimi, ker tako komaj čakajo te treninge. Občutek imam, ker jim vzamemo elektroniko, da bi lahko 12 ur igrali nogomet. Tako sem tudi jaz odrasel. Takoj, ko je konec kosila, gremo že lahko na igrišče. Ura je 12.30, ob 16.00 je trening, pa jim je kar težko reči, pojdite počivat, ker je trening ob 16.00. To je zares veselje," je navdušen zaključil zgodbo.

Šport v družini, športni kampi, družinski ogledi tekem, pogovori … vse to so temelji, ki gradijo razumevanje in pozitiven odnos ne le do športa kot dejavnosti, ki je ključ do zdravja in dobrega počutja, ampak tudi do športnega obnašanja – zavedanja in toleriranja, da vedno nekdo zmaga, drugi izgubi. To je del igre, športa in konec koncev življenja, ki ne bi bilo nikoli tako zanimivo in edinstveno, če bi vedno zmagovali isti.