'Občutek varnosti je tisti, zaradi česar sem z otrokom na družinskem sektorju'

Polne tribune, bučno navijanje, pesmi, navijaške koreografije na tribunah – scenarij, ki si ga na svoji tekmi želi vsak športnik. A če čustva in strasti prestopijo mejo, se zgodi temna plat navijaštva, ki prinaša nasilje in sovraštvo, kar ubija ne le zdrav športni duh, ampak lahko pomeni tudi zdravju škodljive posledice. In prav strah pred tem je eden od razlogov, ki odvrača slovenske družine, da bi si večkrat ogledale nogometne tekme s tribun, je pokazala raziskava Mediane.

Družina Plavčak iz Maribora je dober primer družine, ki kaže, da se prek športa povezujejo generacije, da se navdušenje prenaša iz roda v rod in da se navijaške kulture uči že od majhnih nog. Dedek Ivan Plavčak, njegov sin Alojz Plavčak in vnuk Luka Plavčak so družinska zasedba, zvesta Nogometnemu klubu (NK) Maribor. Oblečeni v vijoličasto barvo, z zastavami v rokah, nabrušenimi glasilkami se redno udeležujejo tekem v Ljudskem vrtu. Ker so pred tremi leti na mariborskem stadionu uvedli posebno tribuno, namenjeno družinam – družinski sektor – so se Plavčakovi odločili, da si vsako leto kupijo celoletne vstopnice. Na ta način so si zagotovili vrsto ugodnosti, in kar je za njih najpomembneje, stalne sedeže na družinskem sektorju. "Bolj varno je, bolj je zaščiteno, ni nasilnega govora, poleg tega je več otrok skupaj. Naj se spoznajo med sabo. Ko bodo starejši, bodo rekli: 'Aha, midva, ko sva bila majhna, sva že skupaj hodila na tekme.' Predvsem občutek varnosti je tisti, zaradi česar sem z otrokom na družinskem sektorju," je poudaril Alojz Plavčak, njegov oče pa je dodal, da je na tem sektorju res enkratno vzdušje.

Tudi 12-letni vnuk Luka se odlično, predvsem pa bolj varno, počuti na družinskem sektorju. "Dovolj je oddaljen od južne tribune, kjer so viole. Tam je strahota, ker prižigajo pirotehniko," je izpostavil. Ko so spremljali tekme še z običajnih tribun, ga je bilo velikokrat strah, da se bo kaj zgodilo. "Da bodo bakle in petarde, ki jih nosijo s sabo, zadele koga."

Otrok zgled dobi pri starših

Lukov oče Alojz sicer navijaške izgrede in sovražni govor na tribunah ostro obsoja, saj meni, da ne spadajo na športne prireditve. Na srečo ni doživel, da bi na svoji kožo občutil nasilje, a je bil priča nestrpnemu vedenju: "Videl sem, ko je bakla pristala med gledalci na zahodnem sektorju. Ne bi bilo prijetno, če bi šla proti nam, sploh pa ne v družinski sektor, kjer so otroci. Kajti vemo, varnost je na prvem mestu."

Prepričan je, da imajo pri navijaški vzgoji otrok, ki pozneje preraste v kulturo navijanja, veliko vlogo starši. Ključno se mu zdi, kaj otroku govorijo, ko se pred njim zgodi incident. "Svojemu rečem: 'Nasilje ni prava pot, vedi se malo lepše.' Tudi doma namreč ne sme početi določenih stvari, mu jih prepovedujem. Mislim tudi, da otrok zgled dobi pri starših," je poudaril. Prepričan je, da bo, če otrok vidi, kako njegovi starši žalijo navijače ali igralce nasprotne ekipe, podobne vzorce vedenja najbrž prevzel tudi sam. "Če bo videl, da oče, dedek ali mama lepo navijajo za klub, bo s srcem navijal tudi sam."

Alojz Plavčak je nogomet vzljubil zaradi očeta

Ker je njegov oče hodil na tekme, je Alojza, ko je bil majhen, zanimalo, kako je na nogometnem igrišču, kaj se dogaja. Vedno si je želel, da bi šel zraven. "V otroštvu nismo imeli dovolj denarja, zato ni bilo vedno mogoče, da bi šli na tekmo. Zdaj ko služim svoj kruh, pa to prenašam na sina in je 'fajn'," je nasmejano pripovedoval Alojz Plavčak.

Njegov oče Ivan se je spomnil, da je začel Alojz v svet nogometa vpeljevati postopoma. Na tekme ga je vzel, ko se mu je zdelo, da jih razume. "Alojz je bil zainteresiran za nogomet. Nekaj spodbude je dobil od mene, sprejel ga je sam. Zato se mi je zdelo v redu," je povedal Ivan.

Vnuk Luka pa je nad nogometom navdušen zato, ker je, kot pravi, v tej igri veliko strasti. "Na tekme grem rad zaradi ekipe in vzdušja. Ker živim v Mariboru, navijam za NK Maribor," je hitel pripovedovati. Ko je šel prvič na tekmo, v njem ni takoj vzplamtela iskra navdušenja, saj ni bil navajen glasnega navijanja, a je kmalu spremenil mišljenje: "Zdaj mi je postalo všeč. Že od malega imam rad šport, zato tudi rad hodim na tekme." Skupno obiskovanje tekem z očetom in dedkom pa se mu zdi nadvse zabavno: "Všeč mi je, ker imam sorodnike ob sebi. Povesta mi, kaj se dogaja in take stvari," je nasmejano dodal.

Skupni obisk tekem je zgodba, ki povezuje družino

Gre za dogodek, ki pušča za sabo lepe spomine na skupne trenutke. Alojzu Plavčku pomeni sprostitev in uživanje v nečem, kar obožujejo vsi trije. "Lepo nam je, 'fajn' nam je, enostavno gre za tri ure nekega časa, ki ga preživimo skupaj. Pogovarjamo se: 'Ja, lahko bi bolje igrali ali lahko bi tako podali.' Je čisto drugače, že zaradi komentarjev, ki jih imamo med sabo. Se sprašujemo: 'Kaj pa ti misliš, kakšen bo danes rezultat? Zabavno je," je navdušeno pripovedoval in dodal, da se na ta način krepijo družinske vezi. Tekme so namreč poseben dogodek, na katerega se pripravljajo kar nekaj časa prej, sploh če gre za pomembnejšo tekmo.

Tradicija in prenašanje pozitivnih družinskih vrednot imata danes velik pomen, je prepričan tudi dedek Ivan. Skupen obisk tekem je zanj priložnost, da sreča svojega sina in vnuka. "Na tekmah se marsikaj dogovorimo in pogovorimo," je poudaril.

11. maja bodo na derbiju NK Maribor – Olimpija na družinskem sektorju v Ljudskem vrtu pripravili poseben dogodek, kjer bodo prvič združili zelene in vijoličaste navijače. Da nogomet gradi še tako malo verjetna prijateljstva in utrjuje družinske vezi, so prepričani tudi na Mastercard, ki si skupaj z NK Maribor prizadevajo za družini prijazen stadion. Alojz je nad idejo navdušen in meni, da zelenim ljubljanskim družinam ne bo nič hudega v vijoličastih družinskih vrstah. Prepričan je, da nasilja ne bo in da bodo vsi korektno navijali. "Poznam ljubljansko družino, ki prihaja v Ljudski vrt. Ona navija za Olimpijo, mi za Maribor, in je res prijetno, zaradi te 'zafrkancije', ki obstaja tudi med otroki," se je veselo namuznil na koncu.