Vozi me vlak v daljave

Vozi me vlak v daljave smo prvič slišali leta 1958, ko sta jo na Opatijskem festivalu zapeli Beti Jurković in Marjana Deržaj, glasbo je napisal kdo drug kot Jože Privšek. A to, o čemer bo govorilo nekaj naslednjih stavkov, ne bo zgodba o zlati dobi glasbe. Temveč o zlati dobi parnih velikanov. 

Le nekaj let po nastanku zgoraj omenjene pesmi se je rodila misel, da je slovensko železniško zgodovino treba dokumentirati. Vse bolj je kazalo, da se doba parnih lokomotiv izteka. In tako je nastala ideja o Železniškem muzeju.

Preskočimo zdaj nekaj desetletij: za vožnjo z muzejskim vlakom v Združenem kraljestvu je treba odšteti nekaj sto funtov. Za nekaj ur sicer resda idilične vožnje, ki te vrne v čase Agathe Cristie. Kaj pa pri nas? Zakaj se dim iz parne lokomotive ne kadi več? 

Gost, ki je tokrat sedel nasproti, je bil neverjeten. Začelo se je sicer tako, da me je zanimalo nekaj o železnicah, pa o našem muzejskem vlaku. Naletel sem na ime Mladen Bogić. Gospod je dandanes sicer že upokojeni ravnatelj železniškega muzeja, a po pogovoru z njim takoj spoznaš, da njegovi možgani časa za pokoj nimajo. Da se vrtijo kot parna lokomotiva in te odpeljejo v izjemne spomine, zgodbe in zgodovino, ki je ne bi našli v stotinah knjig. Zato lahko rečem, da je Mladen Bogić prava enciklopedija znanja.

Ob tem pa seveda, kaj pa drugega, strasten zbiratelj modelčkov, tistih čisto majhnih, pa tistih (pre)velikih, ki "počivajo" v Železniškem muzeju. A tu se njegova strast, ljubezen ali pa obsedenost, kot sami želite, ne konča. Dodajmo ji še mostove, pa letala, ladje ... In imate dobro uro vrhunske vsebine. 

Naj vas torej Mladenov vlak pelje v daljave.