'Vrniti se moramo k tistemu, kar je pomagalo našim babicam in dedkom'

S kakšnimi stiskami se soočajo mladi? Je nasilja med vrstniki danes vse več? Kako lahko tako starši kot tudi učitelji prepoznajo stiske otrok? Na vprašanja sta odgovarjali Nina Triller, ravnateljica Osnovne šole Kolezija, in Ema Rogač Randl, vodja projekta Od Alje do Žana, ki je namenjen naslavljanju duševnih stisk mladih. 

Rogač Randlova je kmalu po zaključku magisterija iz psihologije spoznala dr. Anico Mikuš Kos in se z njeno ekipo odpravila v Moldavijo, kjer so začenjali s projektom Psihosocialna pomoč otrokom in družinam iz Ukrajine. "Kmalu sem prevzela vodenje projekta in res iz prve roke videla, kako učinkovit je pristop programa, in to v najtežjih okoliščinah, v vojnih razmerah. Prišla sem na idejo, da če tovrstni programi pomagajo v tako hudih razmerah, lahko zagotovo veliko dobrega naredijo tudi v Sloveniji," je Rogač Randlova povedala o pobudi za projekt Od Alje do Žana. 

Nove razsežnosti medvrstniškega nasilja: 'Tako pedagogi kot starši se moramo sproti izobraževati'

Podatki Unicefa kažejo, da je bil vsak četrti mladostnik v Sloveniji žrtev medvrstniškega nasilja. Anketo, na katero se je odzvalo več kot 24.000 ljudi, smo naredili tudi na naši spletni strani 24ur.com. 49 odstotkov ljudi je označilo, da so bili žrtve medvrstniškega nasilja. 

Trillerjeva, ki v šolstvu dela že več kot 22 let, najprej kot učiteljica, zdaj kot ravnateljica, opaža, da je nasilje v porastu. "Fizično nasilje opaziš takoj, nemudoma, ker moraš poseči vmes. Večji problem je tisto prikrito psihično. Odkar se je globalno razplamtel val digitalnih tehnologij, je tudi to nov svet, v katerem prihaja do nasilja. In tukaj se moramo sproti izobraževati tako pedagoški delavci kot starši, da smo na preži in bomo lahko uspešno odreagirali, ko se to pojavi," je povedala. 

Kako pa lahko starši opazijo, da je otrok žrtev nasilja, še zlasti če o tem ne spregovori? "Definitivno bi morali biti pozorni na kakršnekoli vedenjske spremembe, čustvene spremembe. Ko otrok recimo noče več oz. ima odpor do šole. To je definitivno dober kazalnik," pravi Rogač Randlova. 

Trillerjeva je ob tem poudarila preventivne pogovore z otroki na razrednih urah in projektih. Med drugim govorijo o tem, kaj bi naredili, če bi se znašli v vlogi žrtve, kako bi se zoperstavili nasilju. "Predvsem pa krepimo veliko skupino otrok, ki jim rečemo opazovalci, da tudi sporočijo, da se nekomu nekaj dogaja," je pojasnila in prav tako poudarila pomen tega, da smo budni in spremljamo svoje otroke. "Da otroka dobro poznamo, poznamo njegove prijatelje, opazimo, če se njegov krog prijateljev spremeni. Tudi to je eden od alarmantnih znakov. Pa še eno stvar bi poudarila. Šola in dom morata biti absolutno povezana, takrat smo lahko uspešni," je povedala in pojasnila, da bi morali učitelji in starši izmenjevati informacije o tem, kaj se z otrokom dogaja. 

Kaj pa, ko se nam žrtev izpove? "Pomembno se mi zdi, da takrat ne greš najprej v dvom in raziskovanje, ali se je to res sploh zgodilo. To bi bila ena največjih napak. Zelo pomembno je, da tista prva oseba, ki se ji otrok zaupa, skuša pridobiti čim več relevantnih podatkov, da tej mladi osebi ne bo treba še 56-krat ponavljati zgodbe," pravi Trillerjeva in dodaja, da si je smiselno tudi zapisati, kaj se je zgodilo. 

Poudarila je, da ne glede na to, kako čustveno vpleteni smo, žrtvi nikoli ne smemo ničesar obljubiti. 

Kaj pa druge stiske? Anksioznost, depresija, osamljenost

Medvrstniško nasilje ni edina stvar, ki otroke danes spravlja v stisko. Veliko se govori o anksioznosti, depresiji in osamljenosti. Je tudi teh stisk danes dejansko več ali se o njih samo več govori? "Iskreno povedano, dejansko jih je veliko več," pravi Rogač Randlova, ki je poudarila, da se pred našimi očmi odvija epidemija duševnega zdravja. 

Povedala je, da se je v zadnjih nekaj letih poraba zdravil za duševne motnje med mladimi, starimi do 20 let, povečala za skoraj 48 odstotkov. Skoraj 17 odstotkov mladih je razmišljalo ali razmišlja o samomoru in 28 odstotkov mladih poroča o takšnih ali drugačnih psihosomatskih simptomih. 

"Grozljive številke. Pa da sploh ne govorimo o stresu, ki je v zadnjih letih, še posebej od pandemije, porasel za 110 odstotkov, občutek osamljenosti med mladimi pa za 87 odstotkov. In mnogo njih ne pride do strokovne obravnave. Čakalne vrste za tovrstne centre so v Sloveniji tudi dve ali tri leta," je povedala in poudarila, da prav za vsako od teh številk stojijo resnične zgodbe resničnih otrok. 

In prav učitelji so tisti, ki so z otroki in njihovimi stiskami veliko v stiku. Pa se mladi zaupajo učiteljem? Trillerjeva je povedala, da je poklic učitelja poklic, ki te pokliče, in da se tisti, ki to počnejo z dušo in telesom, pravzaprav težko ločijo od službe. "Kar je meni znano, se predvsem starejši učenci pogosto zaupajo učiteljem. Pogosto učenci učitelju povedo tudi za stisko sošolca ali prijatelja. Mislim, da je imel že vsak učitelj, razrednik ali svetovalni delavec takšno izkušnjo, da se mu je nekdo zaupal," je povedala. 

Ali otroke podcenjujemo? Bi jim morali povedati več?

Včasih otroke na nek način podcenjujemo in jim kakšnih stvari ne razložimo, ker si mislimo, da ne bodo razumeli, saj da so še premajhni. Vendar otrok, ki razume, se drugače odzove kot otrok, ki je zgolj dobil navodilo in se od njega pričakuje, da bo slepo in brez razloga sledil navodilom. 

"Otrok ni nikoli nezrel ali premajhen, da mu na njemu primeren način ne bi mogli nečesa razložiti. Še več, če otroke seznanimo z neko stisko posameznika, se poučujejo tudi med seboj, gre za grajenje skupnosti," je prepričana Trillerjeva. Rogač Randlova se je strinjala in pojasnila, da so, ko je še sama obiskovala osnovno šolo, dobili dva sošolca iz Bosne in Hercegovine, ki sta imela težave z jezikom. Na razrednih urah so se pogovarjali o tem, da sta prišla iz druge države, da potrebujeta pomoč pri vključevanju.

Trillerjeva je podala primer iz časa pandemije, ko je pouk potekal prek spleta. "Učiteljica je imela razredno uro in po koncu so se otroci počasi izklapljali, le en učenec se ni izklopil in učiteljica ga je vprašala, zakaj. Ne vem, kako točno je potekal pogovor, a otrok ji je povedal, da se že nekaj časa soočajo s hudo stisko, s pomanjkanjem, in da so dejansko lačni. Takrat smo šli takoj v trgovino in po svojih močeh pomagali, ker pač druge institucije takrat niso mogle pomagati," je povedala. 

Je danes trend, da imaš diagnozo?

V zadnjem času se na spletu pojavlja tudi trend, ko je priljubljeno, da imaš diagnozo. Kot da si "kul", če imaš depresijo ali se soočaš z anksioznostjo. Ta pojav je na družbenih omrežjih opazila tudi Rogač Randlova. "Jaz sicer na to gledam kot na glasen klic na pomoč s strani mladih. Zdi se mi, da to res kaže na to, kako močno si mladi želijo, da bi jih razumeli in da bi jih nekdo slišal," je povedala. 

Kot pravi, te diagnoze posamezniku na nek način dajejo lažno identiteto. "Mladim ponudijo neko razlago, zakaj se počutijo tako, kot se počutijo. Ampak če ostane na tem nivoju, ta diagnoza lahko postane nekakšna etiketa, ne pa dolgoročna rešitev. Res je pomembno, na kakšen način se pogovarjamo o duševnem zdravju. Po eni strani moramo okrepiti odpornost, a hkrati se z velikim spoštovanjem in ponižnostjo zavedati resnosti teh tem," je prepričana. 

Poudarila je, da stiske definitivno niso nekaj, kar bi morali ljudje skrivati, a hkrati niso nekaj, kar bi se idealiziralo. "Več časa in energije moramo nameniti temu, da se mladi in otroci lahko pogovarjajo o tem, kaj čutijo, zakaj tako čutijo, in jim pomagamo najti ustrezno pomoč, da jih ne pustimo zgolj z neko diagnozo in receptom," je povedala. 

Sočutje, medsebojna pomoč, pripadnost skupnosti in projekt od Alje do Žana

Spregovorili so tudi o empatiji in pomenu sočutja v družbi, o tem, kako pomembno je, da se počutimo, kot da smo del skupnosti in da v njej tudi prispevamo in se čutimo, da smo zanjo pomembni. Pa tudi o tem, kako na vzgojo vpliva uporaba mobilnih telefonov in kako na duševno zdravje vplivajo družbena omrežja. 

Sogovornici sta predstavili projekt Od Alje do Žana, v katerega je letos vključenih 10 slovenskih šol, prihodnje leto pa jih nameravajo k sodelovanju povabiti še več. Cilj programa je, da se učitelje in šolske delavce opolnomoči. 

"V Ukrajini smo bili z našim projektom zelo uspešni. Delali smo s skoraj dvajsetimi šolami in dosegli 2400 otrok. Program je tako efektiven zato, ker naslavlja dejansko realno situacijo, v kateri otroci živijo. Duševnih stisk je vedno več, sistemi pa tega sami ne morejo več rešiti. Filozofija dr. Anice Mikuš Kos daje velik poudarek temu, da se moramo vrniti k naravnim virom pomoči, torej k stvarem, ki so pomagale našim babicam in dedkom, ko institucij za področje duševnega zdravja sploh še ni bilo. Da pomoč uvrstimo tja, kjer dosežemo največ otrok in kjer otroci preživijo največ časa. To so definitivno šole, vrstniki in skupnosti. To je nekako srce projekta Od Alje do Žana," je pojasnila. 

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete v Popkastu!