Haiku Garden: Vse pride ob svojem času

Haiku Garden obstajajo od leta 2015, ko so imeli 13. marca premierni nastop v Menzi pri koritu. So ljubljanski shoegaze/neopsihadelični bend, ki igra glasno in hrupno kitarsko glasbo s primesmi popa, sestavljajo pa ga Anže Knez, Klemen Tehovnik, Matevž Bitenc in Luka Flegar. Konec oktobra leta 2018 so pri KAPA Records izdali svojo prvo dolgometražno ploščo z naslovom Where If Not Now, ki je bila deležna številnih odličnih recenzij doma in v tujini. Plošča je bila rezultat intenzivnega studijskega dela in sodelovanja z lucidnim kitarskim mojstrom Vitjo Balžalorskym, četverec pa na albumu deluje kot polnokrven in prekaljen bend, ki raziskuje, razkraja in nadgrajuje shoegazovsko podstat, v katero z grobimi, eksperimentalnimi ter melodičnimi prijemi vrisuje povsem svojstven zvočni podpis. 

 Na težko pričakovanem drugem albumu Loose Contacts / Tense Present s hitrejšimi ritmi in intenzivnejšo zvočno podobo še bolj suvereno spajajo vplive shoegaza, postpunka, krautrocka in noisa. Album je plod večletnega iskanja, reinvencije in končnega odkritja, hkrati pa plošča nasprotij, ki odraža dualnost sedanjosti. Gre za pripoved o času, ko se odnosi med ljudmi spreminjajo, nasprotja med njimi pa se poglabljajo. Če je bil prvenec introspektiven soundtrack sanjavih sekvenc, je novi album zelo neposreden, kar se odraža v bolj udarni, a hkrati tudi bolj izčiščeni zvočni podobi. Album sta sproducirala in zmiksala oba pevca-kitarista benda, pri čemer pa sta sodelovala tudi Blaž Flerin in Vitja Balžalorsky. Album je digitalno izšel 20. junija, v fizični obliki pa bo na voljo na promocijskem koncertu 1. julija na Letnem vrtu Gala Hale. 

Ob poslušanju vaše glasbe je čutiti mnogotere vplive. Ali sami prisegate na določene bende, žanre ali menite, da mora biti glasbeni okus posameznika (o katerem se baje ne razpravlja) čim bolj širok, glasbeno predalčkanje pa čim bolj stvar kritikov, ki so brez domišljije? 

 Klemen: Deljenje na žanre oz. predalčkanje nas ne moti, saj lahko pomaga poslušalcem najti glasbo s podobnimi lastnostmi. Sploh v času streamingov in playlist je to lahko super način za promocijo kot tudi za raziskovanje glasbe. Vsak od nas posluša kar raznoliko glasbo, recimo, da pa je presečišče vseh slogov to, kar je zdaj zvočna podoba novega albuma. Nekaj vplivov pa smo prihranili za kasnejše izdaje. Se pa naš okus ves čas spreminja. 

 Čemu, na podlagi česa, ste se torej opredelili kot shoegaze/neopsihedelični bend, ali obstajajo določene točke, ki jih je pri vas možno obkljukati? 

 Klemen: Pri teh dveh žanrih nas je vedno privlačilo raziskovanje zvočnih tekstur, dinamika glasno / nežno in nek poudarek na introspekciji = občutek zasanjanosti. To smo vzeli tudi kot temelj našega zvoka. V primerjavi s prejšnjo ploščo pa smo tej dodali še nekaj trših elementov, žanrov, kot so post punk in garažni rock. Po tej plati je mogoče malo bolj podoben prvemu EP-ju. 

 Luka: Glavna točka, ki jo lahko obkljukaš tudi pri nas, je ta, da je v zvoku prisotno hkratno sobivanje hrupa oz. nekih trših, surovih, distorziranih elementov in na drugi strani nekih nežnih, zasanjanih, morda melanholičnih. In pa seveda ta, da se veliko ukvarjamo z zvoki/efekti za kitaro in imamo posledično velike pedalboarde (smeh).  

 Z novim albumom ste očitno posegli po nečem novim, česar se očitno zavedate, saj album odpre komad It's Good to be True, v prostem prevodu "dobro je biti resničen". Se vam zdi, da ste potrebovali nekaj let, kilometrine, da končno lahko rečete, da je to, kar delate, resnično, torej "true"? 

 Luka: Mislim, da je bila že naša prva izdaja (EP Waver iz l. 2016) "true". Mogoče smo pa skozi leta malo bolj ugotovili, kaj to pravzaprav sploh pomeni, in se naučili to prepoznati. Mogoče je novi album tak tudi zato, ker smo bili produkcijsko, aranžersko in do neke mere tudi glede miksa prepuščeni bolj samim sebi kot na prejšnjih dveh izdajah.  

 Matevž: Omenjeni naslov je lapsus, ki se mi je dogodil med kramljanjem z bendom. V naslovih, podobno kot pri glasbi, navdihe črpamo od vsepovsod, pa naj gre za hipen preblisk, del besedila / melodije, posrečeno napako ali premišljen motiv. S tem, kako bo ustvarjeno sprejeto in ali je dovolj "true", se ne obremenjujemo. Mislim, da smo se do danes sami izkazali kot dobri kritiki svoje glasbe, težko bi od sebe dali nekaj, v kar ne bi verjeli. 

Če je prejšnji album Where If Not Now iz leta 2018 nekako bolj shoegazersko zasanjan, se novi zdi precej bolj neposredno drveč, udaren. Kaj se je, poleg korone, zgodilo, da ste se glasbeno izrazili v morda najbolj "komercialno" sprejemljivi izdaji do zdaj? 

Luka: Zanimivo, meni je po eni strani prejšnji album dosti bolj "komercialno" sprejemljiv, saj ima dosti krajše komade, strukturno so zgoščeni in večinoma bolj v formi nekih kratkih "hitičev". Je pa res, da je zvok na novem albumu bolj neposreden, vokali niso več podkrepljeni s toliko efekti in so glasnejši v miksu, tako da v tem smislu je bolj dostopen. Vendar so po drugi strani skladbe daljše, forme so bolj zapletene, kitarski rifi in instrumentalne pasaže so ponekod kar dolge ...  

 Matevž: Ob vseh priložnostih, ki nam jih je koncertno zatišje vzelo, smo v zameno prvič od začetka našega delovanja našli čas za zgoščeno ustvarjanje glasbe za naslednji album. Po več kot sedmih letih skupnega ustvarjanja so se tudi naši osebni glasbeni okusi in vplivi razrasli v različne smeri. Menim, da smo se pri tem albumu nekako uspeli srečati na sredini. 

 Menite, da bi lahko s tem albumom dosegli širši krog poslušalstva, je to vaš namen ali vse prej kot to? 

 Luka: Namen nam je vedno narediti predvsem tak album, s katerim smo mi zadovoljni in ki je nam všeč.  

 Matevž: Na kratko? Ne. Želimo ustvarjati glasbo, ki ji bomo z veseljem in ponosom sami prisluhnili tudi čez dvajset let. Za doseganje širšega kroga poslušalstva bi verjetno morali pri ustvarjanju sprejeti takšne in drugačne kompromise. Ne nasprotujemo jim, a se trenutno še ne znamo okusno spoprijeti z njimi. Izpostavil bi, recimo, besedila v slovenščini, o njih smo že razmišljali, z njimi bi bili zagotovo bolj dostopni poslušalcem doma in po Balkanu, nočemo pa jih uvesti samo zaradi tega dejstva. Vse ob svojem času? 

Plata ponudi poleg potrebnih šusev tudi akustični in synthpop izlet (If you think I've lost my mind in Is Why). Žanrsko se torej niste obremenjevali, ste šli bolj v slogu "go with the flow" ali ste zavestno naredili raznolik izdelek? 

Klemen: Album je nastajal po izdaji Izštekani in pa rezidenci z didžejem in producentom Dulashem (Štefan Cerjak), s katerim smo tudi zasnovali Is Why. Iz teh izkušenj smo črpali vplive za album. Kot pri prejšnji plošči smo iz nabora demo posnetkov in poskusov izluščili material, ki je zdaj na plošči. V bistvu smo začeli po principu "go with the flow", dokler se ni to izoblikovalo v koheziven tok. Da nam je uspel raznolik izdelek, nam je všeč, saj se lahko v žanru, v katerem delujemo, hitro ujameš v rutino. 

 Luka: Zelo težko se nam je ponavljati, vedno stremimo k temu, da ima vsaka naslednja skladba nek svoj lastnen štos, ki ga prej še nismo poskusili. 

 Matevž: Mislim, da bi pri ustvarjanju prejšnjih albumov idejo o akustičnem komadu z godali gladko zavrgli, zatrli v kali. Ko nas je tokrat (prvič) s to idejo presenetil Luka, je nismo prevpraševali. Zakaj pa ne, naredili bomo, da bo delovalo, smo si rekli. Tudi druge pesmi z začetkov niso bile ožigosane z našim podpisom, a če je bil sprva med njimi velik prepad, smo jih tekom brušenja in piljenja nekako pripeljali skupaj. Morda smo še najbolj ponosni na to, kot vse bolj pogosto slišimo, da smo razvili nek svoj razpoznaven zvok, vajb. Šele potem, ko ga dodamo nekim idejam ali osnutkom, pesem zares postane naša. 

Kot pravite, gre za album nasprotij, za dualnost sedanjosti, odnosi se spreminjajo, nasprotja med ljudmi pa poglabljajo. Se vam zdi, da je globalna pandemija to še dodatno poudarila, ste morda črpali tudi iz tega, kajti časi se zdijo natanko taki? 

Klemen: Definitivno. Zaradi pandemije so komadi še bolj kot prej nastajali v naših spalnicah, besedila pa govorijo o našem osebnem doživljanju tega časa in odnosih z zunanjim svetom kot tudi odnosih znotraj zasedbe. Čeprav smo že pred pandemijo ustvarjali na podoben način, je pandemija proces še bolj utemeljila. Pesmi so nastajale v obdobju brezdelja in negotovosti, kar je definitivno vplivalo na album.  

Matevž: Nimam direktnega odgovora, a dejstvo je, da so novi komadi nastajali v popolni odsotnosti poslušalstva, nismo jih imeli priložnosti preizkusiti in dopolnjevati. Zagotovo je bilo pri ustvarjanju med lockdowni prisotno nekakšno vznemirjenje ob misli na prve priložnosti za predstavitev dela, kar nas je zagotovo dodatno gnalo naprej. 

Videospot za Levitate se zdi, kot bi bil vzet iz dobre survival horror igre ali filma – koliko vam pomeni sama vizualizacija, tudi na koncertih – so pomembnejši občutki, ki vam jih daje sama glasba, ali se morda opirate na samo besedilo, sporočilo pesmi? 

Luka: Ravno včeraj mi je prijatelj Peter čestital za novi album in rekel ravno to, da mu je od vsega najbolje to, kakšne občutke mu sproži naša glasba. To me najbolj veseli, saj se mi zdi, da glasbo tudi mi tako dojemamo, ustvarjamo in posledično želimo doseči tak odziv. Zagotovo je to v prvem planu, vizualni in drugi elementi so sekundarni.  

Klemen: Zdi se mi da koncerte na višji nivo vedno povzdignejo vizualni elementi. Na koncertih se radi zanašamo na dinamično odrsko sliko. V živo za to skrbi Kristina Kokalj, ki oblikuje luči in video projekcije. 

Glede na vašo kvaliteto in specifičnost – kako so vas sprejeli na turnejah, nastopih po tujini, vse pesmi imate v angleščini, v času novejših glasbenih platform je mreženje in prodor čez meje, na neki način, najbrž lažje uresničljivo, kot je bilo to pred leti? 

Klemen: Trenutno se temu nismo preveč posvečali, še vedno imamo večino občinstva v Sloveniji, pomembno nam je, da najprej "gojimo" poslušalstvo doma. 

Matevž: Naši vtisi s turnej so bili velikokrat povezani tudi z našimi pričakovanji. Morda smo bili na začetku malce naivni. Če pričakuješ velik uspeh samo zaradi prestopa meje države, boš razočaran. Najbolje smo bili seveda sprejeti v mestih, kjer obstaja scena s podobnimi ustvarjalci, s katerimi smo lahko nastopili skupaj. Nastopajoči se pogosto premalo zavedamo naše vloge za dober obisk, nikoli ni dovolj samo kvaliteta glasbe, ki jo ustvarjaš. 

Kakšna se vam zdi domača alter scena, če ta sploh obstaja, trenutno je na udaru kar nekaj mlajših bendov, ki so hitro dosegli zavidljiv uspeh, a večinoma gre bolj za pop rockerje? 

Luka: Res je, predvsem v zadnjih dveh, treh letih je na udaru kar nekaj mladih bendov, vendar ti po mojem mnenju nimajo zveze z alternativo. Privoščimo jim in cenimo njihovo ustvarjanje, gre pa tu za druge skupine z drugačnimi izhodišči, vplivi in ambicijami od nas. Sami smo vedno spremljali domačo in tujo alternativno sceno, zato smo se vedno gibali in iskali svoj prostor nekako v tej sferi.  

Matevž: Težko vrednotimo trenutno stanje alternative v našem prostoru, del nje smo le kratek čas. Morda je bilo že prej tako – trenutno se veliko izdaja, koncerti so zanimivi, mislim da marsikateri ustvarjalec in ustvarjalka pokrijeta zelo nepričakovano nišo. Ne bi rekel, da gre za "poslovenjenje" trendov. Opažamo, da je zadnje čase veliko povezovanja med prostori, festivali, bendi si "posojajo" člane ... Zaskrbljujoč je odnos širše javnosti, zastrašujoče je rezanje sredstev s strani Ministrstva za kulturo. Mnogi prostori se srečujejo z nemogočimi izzivi, producenti ne vedo, kako bodo izpeljali sezono. Izpostaviti pa je treba tudi, da je medijska pokritost te zelo plodovite scene zelo uboga. Brez Radia Študent in še nekaj svetlih izjem bi bilo stanje naravnost obupno. 

Promocijo albuma boste izpeljali 1. julija v Gala Hali na Metelkovi; ali načrtujete tudi koncerte drugod po Sloveniji, album izide tudi na trenutno precej popularnem vinilu? 

Luka: Da, letos poleti imamo končno spet na vidiku malo morje poletnih koncertnih datumov. Še pred Galo se ustavimo v Kopru, julija nato sledijo koncerti v Novi Gorici, Idriji, Škofji Loki, Sežani, Kamniku ... Kar pestro bo, jaz se vsega zelo veselim. Je pa za razliko od časov pred korono naša trenutna koncertna bera (skoraj) izključno po Sloveniji. Včasih smo veliko koncertirali tudi izven nje, veliko na Balkanu, v vzhodni ter srednji Evropi. Upamo, da bomo lahko kmalu tudi spet pokukali malo onkraj meja, ko bo znova možno lažje logistično načrtovanje vsega skupaj. Vinilka pride enkrat proti koncu leta, saj je trenutno na globalni ravni veliko zapletov in zastojev okrog proizvodnje tega nosilca zvoka. Smo pa tovarni ravno danes poslali album za testni odtis, juhu. Zgoščenke pa so že z nami, dobite jih na naših koncertih in pri založbi KAPA Records. Vabljeni k poslušanju in na naše koncerte!