FOTO in VIDEO: Večer, ko so bili novinci zadovoljni, vsem ostalim pa je ostal občutek po še ...

Četudi se zdi, da so samovšečne izjave izpred desetletji navadna samovhala (za katero vemo, kje se ponavadi valja), gre v primeru skupine The Jesus and Mary Chain, ki prihaja z vzhodne Škotske, v kateri se je kalil tudi Bobby Gillespie, pozneje frontman zasedbe Primal Scream, za dejstvo, da so svetu ponudili nekaj svojega, nekaj novega, nekaj unikatnega. Že s prvim albumom Psychocandy (1985) so udarili s himno Just Like Honey, ki je 28 let pozneje prepričala tudi režiserko Sofio Coppolo, da jo je dala na konec filma Izgubljeno s prevodom in tako spisala nov kultni prizor v filmski zgodovini, skupini pa dala novo popularnost in upanje.

Po nekajletnem prepričevanju in zgladitvi sporov sta se brata Reid, Jim in William, leta 2007 le odločila za povratek, ki sta ga zelo uspešno uprizorila na festivalu Coachella leta 2007. Bratska "ljubezen" pa ni nujno uspešna formula, ko gre za biti v isti skupini, saj nam je Jim nedavno zaupal, da sta se "na začetku prepirala zelo konstruktivno, kresalo se je, vsa ta energija je držala bend skupaj in v pogonu", zdaj, ko sta sredi petdesetih, Wiliiam gre že na 60, pa ju je nova plošča Damage and Joy spet povezala in sta oba delala na tem, da naredita kar najboljši možni album. Četudi v pesmi Facing Up to the Facts Jim pravi "sovražim brata in on mene, tako pač mora biti".

Zagotovo pa njuna studijska in odrska kemija deluje, četudi sta se proti koncu 90. let tako zasovražila, da nista več zdržala drug z drugim v istem prostoru. Naveza obeh, ki so ju mnogi na odru Kina Šiške tokrat videli prvič, drugi pa drugič ali tretjič, še vedno deluje in to kako. Jim, kot zatrjuje sam, pač ni Iggy Pop, da bi skakal po odru in plezal po ojačevalcih ali skakal z odra, William pa, s svojo noro razmršno kodrasto pričesko vred, skrbi za prodorne in zanje zelo značilne kitarske melodije, ki trgajo ušesne bobniče, hkrati pa božajo dušo in vznemirjajo srčne valove. Njegova kitara zveni kot predirljiv zvočni meč, ob kateri le redko kdo ostane nedotaknjen. In če se je bilo med bolj divjimi pesmimi lahko neusmiljeno "razmetati" po plesišču, tokrat je bil avditorij ravno prav poln, da je bilo poplesavanje mogoče, potem ste se lahko svojih bližnjih ali ljubljenih lahko nežno dotaknili ob mirnejših skladbah Just Like Honey, Halfway to Crazy ali Some Candy Talking.

Pesmi z nove plošče, četudi jim nekateri očitajo ne ravno odrasla besedila, se izvrstno vpenjajo v njihov opus, saj so narejeno v tipično njihovi maniri, vseeno pa jim lahko verjamemo, sploh, ko Jim poje, da je "rock'n'roll amputacija". Če je William nekoč pisal da sovraži rock'n'roll, mu je Jim takoj odgovoril z I Love Rock'n'Roll, a navideznem sovraštvu v brk, njuna kemija deluje in nas prepriča, ko smo lahko na koncertu priče, kako iz vsega nastane edinstvena glasbena mešanica.

Poleg novih pesmi in že omenjenih favoritov, so zaigrali tudi nepogrešljive April Skies, Head On (jo bodo kmalu na svojem koncertu zaigrali tudi Pixies?), Blues From a Gun, Reverence (ob koncu uradnega dela), pri pesmih Always Sad in Just Like Honey pa je ob Jimu zapela tudi Bernadette Denning. Četudi se je zdelo, da je dobra ura krepko premalo, so zadevo "popravili" najprej z enim dodatkom štirih pesmi, nato pa še z dodatnima dvema pesmima v drugem dodatku in tako zaigrali ustaljenih 22 pesmi, kot jih igrajo na tej turneji. Za sam konec že omenjeno I Hate Rock'n'Roll, v posmeh izkoriščevalski glasbeni industriji. Koncert je brez dvoma večino prisotnih navdušil, kot je navdušil tudi zvok in profesionalnost vseh na odru, četudi pevec Jim težko skrije, da mu pač nastopanje ni eno od najljubših opravil na svetu. A kar morda on ne pokaže in ne izgovori (med koncertom se je zgolj nekajkrat zahvalil in vprašal po počutju), nadomesti nepogrešljivi zvok Williamove kitare, ki ustvari ekstatični zvočni zid kitarskega hrupa, ki začara tako njihove stare fanatike kot tiste, ki so se v času njihovih največjih uspehov šele rodili.

Mirne duše lahko zatrdimo, da je bil to alter koncertni vrhunec leta, ki ga lahko potolčejo samo še (vedno) uigrani Pixies čez slab teden v Križankah, ko bomo lahko tudi (največji dvomljivci) presodili, do katere zasedbe je bil čas prijaznejši ...

Utrinke iz Kina Šiška, kjer so kot predskupina nastopili domači shoegaze junaki Haiku Garden, si oglejte v fotogaleriji in posnetku!