Foo Fighters - Show Me How
Povratek slavnih Foo Fighters ali njihovo 11. celourno delo za sabo pušča dober, celo zelo dober vtis. Songi, zbrani na albumu, ki je prvi po tragični smrti njihovega dolgoletnega bobnarja Taylorja Hawkinsa in obenem prvi po smrti Virginie Grohl, mame vodje benda Dava Grohla, vključuje docela prepričljive rock in delno tudi pop-rock komade. Reklo bi se, da so se Foo Fighters vrnili med prepoznavne ali pa kar standardne tirnice. A način, kako so to izvedli, je tu odločilen. Posebnih zvokovnih ali produkcijskih odklonov ali eksperimentov na But Here We Are na srečo ni zaznati. Kljub temu pa še prej velja in to je najbolj pomembno, da je Grohl skupaj s svojim kombom z rahlimi opazovalnimi zasuki po rockovski krajini sem ter tja – taktično skrajno okusno – zadel ob robove izbranih heavy-rock, grunge, tudi metal-rock postulatov. Prav ironično je ekipi Foo Fighters pri tem spodletelo v zgolj dveh (od skupno 10) songov. Čeprav Rescued in The Teacher že z naslovoma nakazujeta na starešinsko modrost, pa oba, še zlasti prvi in hkrati singlični, prenagljeno izžarevata histerijo, ki na ušesa smrtnikov po nepotrebnem ustvarja strašljiv pritisk. A vseeno se mi povsem legalna zdi sredica, pogojno pa celotna druga polovica epskega Učitelja – komplet traja dlje kot osem minut – saj ravno ta zaneti vpadljiv cinematični občutek ali nujo po simbolnem stiku s kataklizmo. Sprva povsem mirna akustična Rest, ki nasledi The Teacher in naposled tudi sklene albumski niz, potrjuje všečno dramaturgijo albuma. Dejansko je tudi song Rest večdelen, kajti njegov iztek je vse prej kot komoren. Med ostalimi posnetki izvzemam še naslovnega, ki simpatično zadiši po ranjkih Soundgarden, ter njemu sosednjega Nothing At All. Slednji ponuja krasno bipolarnost: njegov korus je praktično pop song, refren pa pravzaprav klasično bučna Nirvana razpaljotka. Se pravi, gre na tem odseku omenjene pesmi za ljubo reminiscenco na ikonični bend, ki je Grohla proslavil že v 80. Vokalno nepopustljivi Grohl – zimzeleno prikupni zvezdnik ima po slabih štirih desetletjih visoko-oktanske rokenrol aktive še vedno fenomenalno rušilen glas – se lepo sprosti v Show Me How. To je song, ki je nemudoma postal klasika na moji najbolj ožemani šoferski predvajalni listi. Sumim, da vizavi Show Me How lahko polaskam tudi Josha Freeseja, novega bobnarja zasedbe, sicer pa sila izkušenega glasbenika. Josha smo pred le nekaj leti gostili tudi pri nas, in sicer kot člana Stingove spremljevalne zasedbe. Sicer pa kot najboljšega z novega dela Foo Fighters razglašam komad Under You, drugega zaporednega. Ta je kompakten, udaren, ravno prav drveč in obenem speven rock za vse priložnosti. But Here We Are je rock super album. Priporočam le, to pa res, da uvodni komad (Rescued) vsakokrat preskočite.
Ocena: 3,5
