Crisix: Občutek norosti ob igranju, a na smešen način

Kakšna je bila zgodba o tem, kako prvotni pevec ni mogel priti na vaš prvi nastop?

Kolikor se spominjam, se jim je dejansko zgodilo, da ni mogel priti na koncert, morda je bil preveč pijan, haha. Sicer pa drži tudi to, da ta skupina obstaja samo zato, ker je bobnar priigral denar na "slot mašini", da si je lahko kupil bobne, pevec se je pojavil na koncertu, se nekaj drl, brez besedila, a je zvenelo v redu in to je bil začetek skupine.

Igrate San Francisco "bay area" obliko thrash metala, sami ga sicer imenujete "ultra fucking thrash" ali kako se opredeljujete?

Seveda gre za thrash zasedbo, pri Crisix imamo "old school" korenine, a imamo prav tako radi moderne zvoke in produkcijo, kar rade počno tudi starejše zasedbe dandanes, kot sta npr. Testament ali Exodus. Tudi na njihovih ploščah lahko slišite modernejše vplive in produkcijo.

Kolikor sem vas videl, igrate precej grobo in bučno ...

Morda zaradi tega, ker imamo veliko punkerskih in hard core vplivov, tudi tovrstnega obnašanja, a v sami osnovi se predvsem dobro zabavamo.

Katere bende pa bi imenovali za svoje glavne vplive?

Včasih je veljalo, da smo pred nastopi vedno gledali koncertne posnetke Anthrax, kar se verjetno vidi (smeh). Potem smo vključili tudi nekaj evropskih primesi, a se v našem zvoku sliši veliko ameriškega thrasha. Sicer pa bi vam vsakdo lahko povedal svoje. Bobnar Javi ima rad Metallico, jaz Testament, spet nekdo drug Slayer. Tako da smo očitno ena dobra mešanica vsega.

Kako vidite razvoj benda, ko ste začeli pred kakim poldrugim desetletjem, do zdaj, ko igrate na največjih evropskih metal festivalih?

Vračamo se tudi v ZDA, že tretjič. Zasedbo poznam že od vsega začetka in ena dobra stvar je bila zagotovo ta, da je zvok že bil tam, ko sem jih prvič slišal. Nekateri potrebujejo nekaj albumov, da najdejo sebe in tudi zvok, tukaj pa je vse "štimalo" in smo samo nadaljevali, kar počnemo še danes, kar se mi zdi zelo avtentično in pristno.

Kaj naj bi torej bilo tako posebnega na vašem zvoku?

Veliko je občutka norosti v našem igranju, a na smešen način. To je videti tudi med samim procesom, ko vadimo, se imamo vedno dobro, vedno se zabavamo, imamo insajderske štose, se ne jemljemo preveč resno. Hkrati pa je to nekakšen ventil za vse slabe stvari, ki se ti dogajajo v življenju. Gre torej za pozitiven odnos in vse zabavno, kar pride zraven.

Kdaj se je začelo vaše sodelovanje z Ano Lipec in Boštjanom Doblekarjem, ki sta pred leti v Tolminu vodila Metalcamp, zdaj pa skrbita za vaš menedžment, in kako se je to razvilo do točke, kjer ste zdaj?

Z njima je skupina začela sodelovati okoli leta 2016, pred tretjim albumom, se mi zdi. Zame, osebno, sploh ne gre za delo, sta moja zelo dobra prijatelja. In veliko dobrega se je zgodilo iz tega prijateljstva. Mi smo Španci, njuna delovna etika pa je neverjetna, marsikaj smo se naučili, saj svoje delo jemljeta resno. Zares sta spremenila tudi naše poglede na mednarodno metal sceno, na zelo strasten način (smeh). Za povrhu pa sta zelo duhovita, haha.

Vaš zadnji album se imenuje Full HD, skupaj z uporabo 3D očal vred, kako ste prišli na to idejo?

Radi se šalimo, saj se nam nobena ideja ne zdi dovolj nora, da je ne bi uporabili v svoj prid. To se je zgodilo že s prejšnjim projektom, The Pizza EP, da naredimo nekaj drugačnega, da se razširimo. Tudi s Full HD smo hoteli narediti nekaj, s čimer bi izstopali.

Kaj pa tematike besedil na vašem zadnjem albumu?

Pravzaprav gre za besedno igro, saj je polni naslov Full Hate Definition (Polna definicija sovraštva, op. a.). Ujela nas je situacija s covidom, ko smo bili veliko časa v prostoru za vaje, smo odpovedovali koncerte, pa nam je šlo vse na živce. Vse te občutke in jezo smo potem prelili v katarzične pesmi s hudomušnim pridihom. Seveda ne gre za tipičen covid album, smo pa čas koristno uporabili v svoj prid.

Kaj pa prodaja izdelkov skupine (t. i. merchandise, op. a.), koliko je to pomembno za uspeh skupine in sam zaslužek, nekateri bendi pravijo, da se da s tem zaslužiti več kot s samo glasbo?

Da, imeli smo svojo pico in tudi kuharsko knjigo, ki smo jo v angleščini že razprodali, prodajali pa smo jo praktično sami, na koncertih. Sicer pa je to zdaj kot pravilo, da se prodajajo različni izdelki, saj sama prodaja glasbe ni več enaka kot nekoč. Hvala bogu, da metal navdušenci kupujejo naše izdelke in jih zbirajo, se pa tudi mi potrudimo, da jim ponudimo čim lepše stvari, majice, ovitke, nad katerimi so navdušeni. Morda kdo drug tega nima, sploh npr. naša kuharska knjiga z nekaj žmohtnimi zgodbicami za povrhu.

Kaj pa Crisix in Spotify ter druge platforme za pretakanje, ali ljubitelje metala te stvari zanimajo ali je več tistih iz stare šole, ki raje kupujejo plošče, CD-je, kasete itd.?

Še vedno ljudje veliko dajo na fizični izdelek, s katerim razvijejo oseben odnos. Hkrati pa je to svoboda, da nisi odvisen od nekoga iz bog si ga vedi katere države, ki se je odločil, da neke platforme ne bo več imel ali jo bo ugasnil. Trenutno to vse deluje, a kdo ve, morda ne bo vedno tako (pomežik). Vedno se spomnim na to, da gre v takih primerih tudi za neodvisnost. Je pa normalno, da so mlade generacije to pograbile, saj je to nekaj, v kar so se rodile in s tem živijo.

Na katere skupine ste najbolj ponosni, da ste kdaj z njimi igrali ali celo prijateljevali?

Nedavno smo igrali nekaj koncertov s Testament, kar mi je osebno zares ljubo, da smo se spoznali in da so nas vzeli kot za svoje.

Pred vami je tudi turneja po ZDA, kje bi bilo vaše sanjsko mesto za igranje?

Tam je povsem drugačna scena, tam smo igrali na nekaj festivalih, tudi na vzhodu, v Južni Karolini. Nekako ni srednjega sloja bendov, česar smo vajeni v Evropi, sicer pa je bila čudovita izkušnja, zagotovo. Morda je tukaj metal scena bolje podprta. Sicer bi pa radi igrali v kakem Madison Square Gardenu ali v Santiagu de Composteli, kjer je velika katedrala. To bi bilo čudovito.

Dobra ideja za 20-letnico skupine?

Zakaj pa ne, ravno zdaj imamo obletnico drugega albuma, ki ga bomo posneli na novo, z novo produkcijo in izboljšanim zvokom. S tem bomo pesmim dali novo življenje, hkrati pa smo prepričani, da bodo ljudje odkrili tudi nekaj skritih draguljev.

Kako vam je všeč Slovenija, Tolmin in festival Tolminator, v premierni izdaji?

Odlično je, sam sem si dolgo časa želel igrati tukaj, saj sem veliko slišal o vaši čudoviti deželi. Zares me je presunilo toliko zelenja, gozdovi, gore, neverjetno, saj mi prihajamo iz malce drugačnega okolja. Sicer pa smo se imeli tukaj super in želimo, da se Tolminator nadaljuje, saj je je**no vrhunski festival. Čevapčiči s kajmakom so pa tudi odlični (huronski smeh).