Veseli dihurčki: Ne glede na kar koli, metal ostaja v Tolminu

Pri vama je prva stvar, ki ju človek, ki ne ve, za koga gre, opazi – ime Veseli dihurčki (Dirty Skunks), kako sicer jemljeta sama sebe, kakšen je pravzaprav vajin odnos?

Matej: Ne zdi se nama, da sva ravno veliko izpostavljena, čeprav verjetno sva, glede na to, kaj in koliko časa že delava zadeve. Dejansko se še vedno počutiva kot del tistih, ki hodijo na koncerte, čeprav imava kup dela, a nama je malce lažje, ker sva okrepila ekipo, ki nama pomaga, da nama ni treba viseti na prizorišču od desetih dopoldan do štirih zjutraj. Si razdelimo delo.

Če je vajin prijatelj, pokojni tonski mojster Boban Bursač, rekel: "česar eden nima, drugi ima", kako se dopolnjujeta, za kaj skrbi kdo, kako poteka vajin delovni dan?

Črt: Načeloma sva osemnajst ur pri računalniku. Jaz se ukvarjam bolj z administracijo, Matej bolj s socialnimi omrežji, promocijo in tako naprej. Pogodbe, predujmi za bende in podobno.

Matej: Skratka, veliko je dela, treba je ves čas komunicirati, vsakega nekaj zanima, trudiš se, da čim prej zagotoviš odgovore in rešitve za sprotne zadeve, z bendi, publiko oz. vsem, kar je povezano z organizacijo.

Črt: Smo kot en velik "help desk" za vse skupaj (smeh).

Matej: Zjutraj vstaneš, greš na WC, vmes odpišeš dva e-maila, umiješ zobe, vmes imaš SMS, potem na to pozabiš odgovoriti, haha. Nato nekaj poješ, ali na to celo pozabiš, čas zelo hitro teče, da gre mimo deset ali dvanajst ur, kot bi mignil.

Črt: Ja, pogosto kar pozabiš na hrano, zvečer pa se vprašaš: Hm, sem danes že kaj jedel? In podobno.

So se vama skozi leta prioritete kaj dosti spremenile?

Matej: Mislil bi, da bova z leti vedno manj delala, a v bistvu delava vedno več, haha.

Črt: Ja, rasteva iz leta v leto, zato je posledično več dela. Zato sva tudi dobila mlade moči, da so začeli prevzemati določene segmente najinega dela. Polnopravni so sicer trije, sicer pa jih je še okoli pet, ki nama pomagajo, poleg računovodkinje, pravne službe in ostalih.

Kalila sta se v Ortu, 2002, Sarcasm in še nekaj bendov, se vama je kdaj zdelo, da je na metal, punk, hardcore sceni kaj rivalstva med vami, organizatorji, saj zadnja leta dobro sodelujete, z Metelkovo, Kinom Šiška itd. A če pogledata nazaj, ni bilo vedno tako ali pač?

Črt: Vedno sva bila na strani združevanja, ne pa ločevanja. Če se greš neko vojno, pač ne gre, se nisva pustila motiti, vedno sva delala svoje. Lahko si pomagamo, delamo koprodukcije, ni problema. Včasih so bili kakšni kratkotrajni prišleki, ki so nama pokvarili načrte, a to ponavadi ni trajalo dolgo.

Matej: Na začetku je bilo nekaj plakaterskih vojn, a sva pozvala organizatorje, da če imajo kakršne koli koncerte in plakate, da jih lahko dajo nama in jim bova uredila distribucijo. Da so bili nalepljeni transparentno, da ne bi bilo slabe volje med promotorji.

Kaj je torej potrebno pri tem poslu, pravilno predvidevanje, intuicija ali kaj drugega, ker več kot očitno vama ne gre samo za profit ali ugled?

Matej: Na sceni je tudi veliko "hejterjev", tako da hvala, "hejterji", brez vas bi bilo precej težje, haha. Ker ljudje zaradi njih preverijo, kaj se v resnici dogaja in posledično pridejo do pravih zaključkov, tako da – hvala!

Črt: Dejansko krožijo zgodbice, da imava ne vem kakšne avte in vile, čeprav niti nimam izpita za avto ...

Matej: Ja, pa koliko imava denarja, koliko dobiva od države in občine. Kar je smešno, saj so stvari javnega značaja, se da vse preveriti. Če pa pogledate, koliko dobijo drugi in midva za kakšne stvari, dobiva midva glede na količino izvedenih dogodkov precej manj. Zato delava tudi za druge produkcije, kar nama veliko pomaga na dnevni bazi.

Črt: Sicer pa gre v veliki meri za hazardiranje. Imaš to prednost, da nekako opazuješ domače občinstvo, smo majhen trg, kaj dejansko bi ljudje radi videli oz. poslušali. Sam imam to "disfunkcijo", da rad opazujem majice gostov, kaj nosijo. Če je kakšen manjši bend in ljudje veliko nosijo majice, se dosti ravnam po tem in si rečem: dajmo poskusiti (smeh).

Idealnega recepta za uspešen koncert bojda ni, ne glede na "know how", časovni okvir, ali pač koga maš namen pripeljati?

Črt: Zelo veliko je nekih spremenljivk, ki vplivajo na to. Od vremena, praznikov in tako naprej.

Matej: Narejena je bila raziskava, katere so najtežje službe na svetu, v tem smislu. Maksimalna verjetnost neuspeha je v koncertnem produciranju. Koliko lahko na koncu izgubiš ali zaslužiš, je razlika lahko minimalno krat deset. Kot je že dejal Črt, moraš zelo dobro znati predvideti stvari, potem pa se mora poklopiti še celoten sklop okoliščin, od vremena do koncentracije podobnih koncertov v okolici, da pride do pozitivnega končnega izkupička. Po koroni sva imela s tujimi produkcijami dokaj srečo, tudi leta 2018 in 2019, leta pred tem pa so bila precej kritična. To je ta krivulja, ko dejansko nikoli ne veš, kako se bo izteklo.

Črt: Manjši Orto bar koncerti so ponavadi 50-50, ali nam uspe priti skozi v finančnem smislu. Hvala nekomu zgoraj, da so nama vsaj večji koncerti povečini vsi uspeli.

Matej: Ko pa so v vprašanju lokalni oz. neznani bendi, so zelo redki koncerti, ko bi se dejansko dalo narediti profit.

Črt: To je skoraj nemogoče, saj so že produkcijski stroški, dvorana, varnostniki tako visoki, da se ne izide. Ko delava manjše in lokalne bende, gre več ali manj za investicijo v sceno. Če je teh skupin veliko, pomeni, da je scena zdrava.

Matej: Dejansko sva po dvajsetih letih predala najin "know how" in kontakte naprej novi ekipi, ki se imenuje Earsplitter, ki imajo v Ortu večere, kot so Drunk in public, Kadilnica of Death itd. So nekakšen najin podmladek, ki vodi povsem svoj program, jim pa pomagava z nasveti in podobno.

Je pravilen občutek tudi ta, da kot organizatorja koncertov pripeljeta vse tisto, kar bi tudi sama, kot ljubitelja glasbe, rada slišala na domačih tleh?

Črt: Dostikrat, a to ravno ni pravilo. Saj delava pogosto tudi stvari, ki nama osebno niso preveč všeč (smeh).

Matej: Najina statistika bendov, ki so nama všeč, je taka, da za to, kar je nama resnično všeč, je zagotovljen minus (smeh). Tako, da si sem in tja privoščimo kaj takega, da taki bendi gostujejo pri nas, pa potem manjko pokrijemo z nekimi drugimi projekti.

Črt: Dejansko stalno slediva bendom, njihovim turnejam, kdaj so v bližini in kaj vse se dogaja okoli njih, tako, da sva morda malce pred časom glede novejših skupin v Sloveniji, saj je pri nas običajno, da pride do nas šele v nekaj letih. Ko za nekaj vidiva, da je novo in dobro, pomeni, da bo pri nas neznano še vsaj pet let. Zgodilo se je, da sva že imela tovrstne bende, ki so imeli sedemnajst ljudi, če nekaj let pa to ni bilo več mogoče, ker so toliko zrasli, da so potrebovali dvorano za več tisoč ljudi. Recimo Deafheaven, Parkway Drive in podobni. Skoraj sva na njihovih začetkih delala Mumford & Sons in to v Gala hali (smeh).

Pa se je v zadnjih letih, morda tudi zaradi korone, prevesilo tudi na stran kalkulacij, torej – kar se izplača?

Črt: Midva še vedno delava kot prej, z raznimi agencijami, po občutku, seveda malce preračunaš, ko ti stalni agent ponudi nekaj, kar veš, da ne bo šlo v Sloveniji skozi.

Matej: Recimo, z največjim veseljem sva delala Life of Agony v Kinu Šiška, pa se je izkazalo, da je bil eden bolj neuspešnih koncertov s finančnega vidika, a smo ga prestavili iz zgornje v spodnjo dvorano, pa je bilo premalo ljudi, vsaj tristo premalo, a je bilo vse super.

Črt: Ja, vse super, vse je štimalo, četudi z nekoliko grenkim priokusom.

Koliko naporen je pravzaprav vajin posel, za nekoga, ki hodi na koncerte, to deluje, da se menita z skupinami, se z njimi družita, po možnosti nekaj zaslužita, skratka uživata. Ali je realnost malce drugačna?

Matej: Precej drugačna. Na začetku sva to imela za hobi, ko si spil zaboj piva že pred koncertom, haha.

Črt: Ko sva začela, je bilo v Sloveniji tako, da si prodal vstopnice, preštel denar, dal v kuverte in jih podelil. Enostavno. Zdaj pa so davčne blagajne, SAZAS, IPF, razna pravila, dovoljenja za večje zadeve, bog ne daj, da se uporablja ogenj ali pirotehnika. Ni več toliko rokenrola, kot si na začetku mislil.

Matej: Predvsem se ukvarjaš z vsem drugim, samo s tem, kar bi vsi mislili, se ne.

Imata v svoji glavi ločnico, kaj je biznis in kaj profesionalnost in kaj užitek, ker se zdi, da imata vseeno bolj oseben odnos z bendi, tudi ko je treba urediti kakšen intervju, kot pa nekdo, ki samo hlepi po zaslužku?

Črt: Gre za preplet biznisa in užitka. Ta posel moraš v bistvu imeti zelo rad, saj ti gre za to zelo veliko časa. Gre za precej več kot osem ur na dan. Drugače pa uživava v tem, kar delava.

Matej: Na voljo sva 24/7, 365 dni na leto. Vsak dan preverim maile in nekaj naredim. A vse je bolj sproščeno, kot če bi prišel nekam oddelat osem ur in imaš šefa in kup pravil. Vseeno pa veš, da moraš za vse stvari poskrbeti na najboljšem možnem nivoju, zaradi tega, da boš to počel še naprej. Če boš goljufal, boš goljufal samega sebe.

Črt: Zaradi tega tudi rasteva, bendi dobijo vse, kar imajo napisano na seznamu (riderju op. a.), če je to le mogoče. Zaradi tega pa potem pridejo tudi naslednjič. Če si želiš rasti in si želiš, da od agentov dobiš še večje paradne konje, potem je treba tako delati in delovati.

Bila sta tudi zraven večjih igralcev, sta to zdaj opustila, šla ste po svoje, saj je nastal Tolminator, je to nekaj, kar sta si vedno želela?

Matej: Midva sva na voljo za vse koprodukcije, sodelovanja in vse. V bistvu nisva imela več namena delati nobenega festivala, potem ko sva naredila Paranoid Metal Fest leta 2009, v koprodukciji NKLG in Paranoid Magazina. Zadeva je bila tak polom, da sva se potem začela profesionalno ukvarjati s tem, saj naj bi v desetih letih odplačala dolgove, brez dopusta. No, na srečo nama je uspelo izgubo pokriti v šestih letih.

Črt: Sva samozaposlena v kulturi, producenta, to je najin uradni naziv. Festival Paranoid je bil pravzaprav dobra šola, čeprav smo imeli dober nabor bendov, od Candlemass, Taake, Obscura, Agnostic Front, Beneath The Massacre, Hate Eternal. Odločitev, kaj vzeti in kaj ne, ni preračunljivost, temveč nek občutek, notranji glas. Nekakšen tretji čut, ki ti da vedeti, kaj bo šlo in kaj ne.

Matej: Glede Tolminatorja pa se je vse skupaj zgodilo precej spontano. Zadnjih pet let so nama ljudje govorili, da bi morala narediti nekaj svojega.

Črt: Midva sva bila čisto zadovoljna, da sva delala za druge. Tolminski festival ima kapaciteto pet tisoč, kar je okej. Ko bomo prišli na nivo Punk Rock Holidayja, ki je razprodan, se bo dalo še malce poboljšati nabor bendov, ne bodo pa več to bendi tipa Marilyn Manson ali Korn.

Matej: Produkcijsko je to neizvedljivo, česar se je treba zavedati. V takšnem merilu metal festivala v Tolminu ne boste več videli. Bo pa to precej bolj sproščen in domačen festival, ki temelji na malce drugačnih vrednotah.

Črt: Dosti ljudem se je tožilo po dobrem starem Metalcampu. In to bo zdaj to, vrnitev na začetek, v manjšem obsegu.

Se pravi, se verjetno nočeta postaviti v situacijo "make or break", si zadati nekaj (pre)velikega, v smislu, ali bo uspelo ali pa bo potop?

Matej: V bistvu je točno to za naju Tolminator, saj imava z njim več stroškov, kot če bi šla delat areno Stožice.

Črt: Zagotovo je vse skupaj postalo zelo drago.

Matej: Ja, storitve so se od 2019 neverjetno podražile, vsaj dvakrat do trikrat, od ograj, elektrike, WC-jev in tako naprej.

Stadionsko-arenski bendi le redko zaidejo k nam, zagotovo zaradi majhnosti trga in dejstva, da ljudje večinoma kupujejo vstopnice "last minute", zakaj je npr. na Hrvaškem toliko več velikih imen, koncertov kot v Sloveniji?

Črt: Večji trg, zagotovo, Zagreb je milijonsko mesto.

Matej: Točno to. Po drugi strani pa lahko neka underground scena v Ljubljani proda tristo vstopnic, v Zagrebu pa samo stopetdeset. Ali pa koncert v Zagrebu npr. tisoč petsto ljudi, v Ljubljani pa jih ne bo prišlo tristo. Pa je vmes samo sto kilometrov razdalje.

Črt: Na večjih špilih imava vsaj 30 do 35 odstotkov tujcev. Saj bi težko prišla skozi zgolj z domačim občinstvom.

Matej: Imamo idealno pozicijo, če bi bila Ljubljana sto kilometrov vzhodno ali zahodno, potem že ne bi več prišlo k nam toliko tujcev.

Kakšno sestavo občinstva pa pričakujeta na Tolminatorju?

Matej: Sva pričakovala, da bo na prvi ediciji nekako pol-pol, a bo najbrž precej več tujcev kot Slovencev.

Črt: Dejansko sva mislila, da bo vse bolj zagrabila lokalna scena, a imamo precej dobre agente za promocijo v Nemčiji, ki so dobro opravili svoje delo. Tako so Nemci bolj zagrabili od Slovencev, kot tudi Španci in Italijani. Je pa res, da je po koroni prodaja vstopnic povsem upadla in ljudje kupujejo vstopnice zadnji teden. Tako bo najbrž tudi v tem primeru.

Skratka, več kot "dve dekadi smrada", koliko tistega začetnega zagona, duha, naivnosti je še v vaju in kaj pride z leti izkušenj, odraščanja, zrelosti?

Črt: Še vedno se mi zdi, da sva popolnoma nezrela (huronski smeh).

Matej: Absolutno se ne počutiva kot štiridesetletnika. Daleč od tega.

Črt: Ta rokenrol nekako pomladi situacijo.

Matej: Še vedno, ko zavohava nek nov bend, sva vesela kot otroka. Vsako leto najdeva kaj takega.

Črt: So mlajše generacije, ki imajo povsem svojo glasbo. Tudi rockerji ali derivati rock glasbe, vsi iščejo nekaj svojega. Kot vsaka generacija. Dejansko je veliko "crossoverjev", veliko je novih bendov, četudi govorijo, da je rock mrtev, a mlajše zasedbe dokazujejo ravno nasprotno.

Matej: Kdo smo mi, ki bomo dvajset let mlajšim razlagali, kako naj držijo kitaro in kako naj se obnašajo na odru, kakšen riff morajo narediti. "Daj, fotr, zgin' mi, da te ne vidim, daj mi mir!" je vse, kar si zaslužimo, pri tem, če se to zgodi.

Je zdaj, po vsem tem času, v smislu ekscesov, že kaj preseglo mrtve podgane in pravo kri od Watain in drevo v postelji in televizor na tleh od Taake?

Matej: Ja, seveda, a to so zares stvari, ki niso za v jasnost, čeprav se sliši klišejsko (smeh).

Črt: Pomoje smo bili blizu temu v Komnu na festivalu Metal Mania, ko so Gorgoroth želeli imeti gole manekenke, pribite na križ, s prašičjimi glavami in bodečimi žicami vred. Zares bizarne zahteve v "riderju", še zdaj ga imam shranjenega doma (smeh).

Matej: Raznorazni ekscesi posameznikov iz znanih skupin niso ravno stvari, ki bi jih razglašali naokoli, saj sicer ne bi bili več v prijateljskih odnosih s temi zasedbami, haha.

Se vama zdi, da je na underground sceni, po svoje, ostalo več tistega rokenrola kot v mainstreamu, kjer zdaj prednjačijo masaže, meditacija, joga, veganski priboljški?

Črt: Underground je bil vedno bolj prvinski kot mainstream. A tudi kakšni underground bendi imajo bizarne zahteve.

Matej: Odvisno od zasedbe, tudi v underground bendu je lahko posameznik veliko večja diva kot v nekem mainstream bendu. Čeprav bi pričakovali ravno obratno, zato je vse skupaj relativno.

Črt: V popu je veliko izvajalcev, ki so zelo profesionalni, v undergroundu pa so ljudje, ki dejansko ne živijo od tega in se gredo na turnejo zabavat. In se hočejo znoreti. Sploh kakšni Skandinavci.

Matej: Vsi ti prostori, kjer delamo koncerte, imajo zaodrje, vse je underground, ne glede na bend. Nobenega prestiža. Nekje je v zaodrju kavč, ponekod pa lesena klopca. Nekje imaš WC, nekje pa si ga deliš z obiskovalci. Ali si ali nisi, ne glede na underground ali mainstream.

Imata vsak svoj "top 3" koncertov vseh časov?

Matej: Precej nehvaležno vprašanje, imam svoj top koncertov 30, morda.

Črt: Verjetno je bil najbolj čustven koncert zame Hatebreed v Gala hali, ki je bil najin preboj, pa je bilo to čustvo še dodatek k super klubskemu koncertu.

Matej: Ja, kar kocine mi gredo pokonci. Ko si star 21 let in ti je nek bend zares všeč, kot so bili takrat Hatebreed, zato smo se prijatelji zmenili, jim pisali in so na naše presenečenje odgovorili in smo se hitro zmenili. Za 600 tisoč tolarjev! Vsi navdušeni do konca. Zato smo odpovedali Kanarske otoke. In še vedno nisem prišel do tja (smeh).

Če sta bila ob 10-letnici okoli ničle, se je to stanje drugih deset let kej izboljšalo, kot si, po mnenju večine, ki vaju poznajo, tudi zaslužita?

Črt: V bistvu bi bila na boljšem, če ne bi bilo korone, saj so takrat šli adijo najini prihranki. Glede Tolminatorja pa bomo videli, saj so prve izdaje vedno take, da težko prideš skozi finančno. Najbrž bova šele po festivalu vse skupaj dojela. Dejansko je projekt vreden pol milijona evrov.

Matej: Adrenalin je prisoten, metuljčki tudi, na dnevni bazi. Nekako računava, da bova Tolminator v okoli petih letih spravila na pozitivno ničlo. Ko bo konec festivala za obiskovalce, se za nas začne post produkcija, ki bo trpeča in boleča. Ampak sva pripravljena na to.

Črt: Že letos bo zadeva izpadla vizualno zelo dobro, a so problem visoki stroški, saj moraš prodati enormno število vstopnic, da si glede tega na ničli.

Matej: Ne glede na kar koli, metal do nadaljnjega ostaja v Tolminu.